V košarici ni izdelkov.
Bobnenje srca
NOVO
25.00 €
Družbeni roman
Puste statistične podatke, suhoparne sodne zapise, muzejske informacije o življenju staroselcev v kanadski Britanski Kolumbiji in njihove osebne pripovedi povezujem v čutno, a izmišljeno zgodbo, v kateri se prepletata usodi dveh oseb, preteklost in sedanjost.
Deklica je Indijanka. Njenega brezskrbnega otroštva je konec s prihodom zlatokopov, rančarjev, zakonov belcev. Znajde se v misijonski šoli za domorodce v bližini Williams Laka.
Ženska v sedanjem času je belka, ki nikjer ne najde svojega prostora pod soncem. Žene jo v Kanado, čez Skalno gorovje, skozi rodovitni Okanagan, v pravljično lepi Cariboo in po poteh starih zlatokopov celo do oddaljenih gora na Chilcotinski planoti.
Kakšna je njuna povezava? Sploh imata kaj skupnega?
Morda vam bo prav tako všeč…
19.90 €
19.90 €
NOVO
19.90 €
18.90 €
19.90 €
*** Odlomek 1 ***
Preteklost, leto 1892
Trava je bila še mokra in hladna od noči. Jutro se je komaj prebujalo. Ob obalo jezera so mehko pljuskali valovi. Vas je še spala.
Debela losova koža se je neslišno premaknila in na plano je pokukala črnolasa glavica drobne deklice. Stara je bila nekaj manj kot deset let. Njeni temni, skoraj modro črni lasje so bili zelo nesimetrično postriženi. Odrezala si jih je sama z očetovim ostrim nožem, potem ko je zaman prepričevala in prosila mamo. »Hočem imeti spete v čop, kot jih imajo oče in moški. Kot jih ima T'ilcilku.«
»Deklica si,« ji je z nasmeškom oporekala mlada mati. »Tvoji lasje sijejo kot lunini žarki na gladini jezera. Tvoj okras so.«
»Rekla si, da so oči moj okras.«
»Tudi oči. V njih plešeta radost in smeh.«
»En okras je dovolj, mama. Čeprav mi spleteš lase v kito, me tudi ta moti pri igri. Najboljše bo, da mi jih kar odrežeš.«
Mati se je le smehljala in naprej česala hčerkine dolge lase.
»Odrezala si jih bom, boš videla,« ji je zagrozila deklica.
Zdaj so ji do ramen segajoči temni lasje zaplesali okrog obraza, ko se je stisnila k tlom in stekla h gozdiču na robu vasi. V tisto debelo smreko bo vrezala svoje znamenje. Nič zato, če ji ga niso dodelili modri. Izbrala si ga je sama in ugajalo ji je.
V kotu se je tiho dvignil deček, tri leta starejši od nje. T'ilcilku je previdno prisluhnil dihanju mame in očeta, odgrnil kožo in se brezšumno splazil iz bivališča. Seveda mu je ponovno izmaknila nož. Čutil je njeno roko, ko je segla po njem, vendar se ni izdal.
Mlada žena, ki je spala ob možu na mehki losovi koži, je rahlo dvignila glavo in se nasmehnila. Ta njena navihana deklica spet ni ubogala.
»Zjutraj se grem kopat,« jo je obvestila prejšnji večer, »pa tudi boljši nož potrebujem. Moj je za otroke.«
»Otrok si.«
»Ne morem postati lovka ali bojevnica, če imam zanič nož. Potrebujem takšnega iz obsidiana, kot ga imata oče in T'ilcilku.«
»Zjutraj mi boš pomagala pripraviti ognjišče in zajtrk,« ji je odgovorila mati z milim glasom. »In ko bova rezali meso za sušenje, boš dobila pravi nož.«
»Prej si rekla, da sem še otrok,« se je našobila.
»Najstarejša si.«
Jezljivo je zatopotala z nogo. »Nisem najstarejša! T'ilcilku je starejši tri zime.«
»T'ilcilku je fant, ti si deklica.« Kolikokrat že ji je pojasnila, da morajo moški loviti in prinesti hrano, ženske pa jo pripraviti.
Nts'ali je bila nezadovoljna. »Ni prav! T'ilcilku lahko počne vse zanimive stvari, jaz pa same dolgočasne. Tudi jaz bi rada streljala z lokom in lovila.«
»Saj lahko,« ji je prikimala mati, »nihče ti ne brani lova. A še zmeraj moraš znati pripraviti hrano in zašiti obleko.«
Nts'ali je zavzdihnila. »Sonce prehitro potuje po nebu in nikoli nimam časa za vse. Dan bi moral biti dvakrat daljši, noč pa enkrat krajša.«
Noč se še ni povsem poslovila, ko je Nts'ali že tekla iz postelje. Da ji dan prehitro ne uide.
Mati se je nasmehnila.
Premaknila se je in se zazrla v odprte oči moškega ob sebi. Nasmehnila sta se drug drugemu.
»Zopet mu je izmaknila nož,« je tiho šepnil.
Razumevajoče mu je prikimala. Ta njuna deklica je razposajenka. Naučiti jo bosta morala odgovornosti. Morda bi jo trše prijela in bolj vztrajala, da izpolnjuje svoje dolžnosti, če ne bi že pred leti rekel ded: »V njenih prsih biva srce velikega bojevnika.« Takrat je oče pomislil, da se je v njej morda naselil duh njegovega mrtvega brata, ki je bil velik poglavar. Zato ji je marsikdaj pogledal skozi prste in Nts'ali je rasla in se razvijala kot mala divja rožica ob Jezeru velikih vetrov.
T'ilcilku je previdno sledil sestrici. Bil je že velik, pravi lovec in bojevnik, zato se je zelo trudil, da bi bil neopazen. Sledil ji je do roba vasi in v gozdiček ob reki. Videl je, kako je sopihala, ko je trudoma rezala v lubje drevesa. Bil je ponosen nase, ker ga ni opazila.
Nts'ali se je zdrznila.
Seveda, izdala ga je vejica, ki je počila pod njegovim stopalom. Važno je stopil prednjo. »Kaj si narisala?«
»To je moj znak,« je ponosno povedala. »Srce v krogu.«
»Kaj pomeni krog s srcem v sredini?«
»Če vse, kar počnem, delam iz srca, potem bom vedno našla pot nazaj domov, četudi se vmes morda za nekaj časa izgubim.«
»V krogu bi morala narisati zemljanko ali vas, ne srca.«
»Moj dom je v srcu,« mu je milostno pojasnila z nekoliko vzvišenim glasom. Fantje so topoglavi, mnogih stvari sploh ne razumejo. Pri tem je prezrla dejstvo, da je nekaj podobnega slišala iz dedovih ust.
»Starešine ti ga morda ne bodo dopustili. Premajhna si še za svoj znak.«
»Bodo,« je prepričano pokimala. »Možje vedno storijo tisto, kar hočejo ženske.«
»Nisi ženska, deklica si.« Namrščil se je in iztegnil roko. »Vrni mi nož.«
Nejevoljno mu ga je izročila. »Ni pošteno, da ga ti lahko imaš, jaz pa ne.«
»Tudi ti ga imaš.«
»Pa ne takega.«
Njegov nož je imel ostro rezilo iz obsidiana, kakršne so imeli lovci in bojevniki. Bil je tudi dvakrat večji od njenega majhnega.
»Bojevnik sem.«
Nts'ali je zapihala. »Deček si, še nimaš bojevniškega imena.«
T'ilcilku je zardel. »Vendar ga bom kmalu dobil,« je pribil. »Varujem te, zato mi ne smeš jemati noža.«
»Sama se lahko varujem.«
Vzvišeno jo je pogledal. »Moški sem, ti si pa deklica. Močnejši in spretnejši sem.«
Nts'ali se je zasmejala. »Potem pa steciva do jezera in tekmujva, kateri od naju bo prej ujel ribo.« Že se je zasukala in med smehom odvrgla tuniko ter hlače in stekla na obalo. T'ilcilku se je slekel in ji sledil. Gola sta se zapodila v hladno vodo, vreščala od mraza in se škropila.
Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sta se vrnila v vas. Mati je ob zunanjem ognjišču rezala meso na trakove, da jih posuši. Na razgrnjeni koži se je sušilo jagodičevje.
»Lačna sem, mama.«
»Zajtrk je že zdavnaj mimo in nisi mi ga pomagala pripraviti,« jo je okarala z blagim glasom.
Nts'ali je povesila pogled, zatem pa se ji odkrito zazrla v obraz. »V drevo sem vrezala svoje znamenje. Starešine bom prosila, da mi ga pustijo.«
»Upam, da je močno znamenje. Če si ga že sama izbiraš, izberi najboljšega, nato pa se potrudi, da ga boš vredna.«
»Dobro je, mama. Najboljše.«
Mati se ji je nasmehnila in vsakemu ponudila kos pečene srne in pest borovnic. »Pomagaj mi pri sušenju mesa.«
»Prav, mama,« je ubogljivo rekla Nts'ali in zagrizla v sočno meso.
T'ilcilku je ponosno izročil materi dve ribi, ki ju je napičil na palico. »Tudi večerjo nam lahko pripravi. Sam sem ju ulovil.«
Nts'ali se je nejevoljno našobila. Pravi bojevniki se ne važijo.
*** Odlomek 2 ***
Sedanjost, leto 2022
»Velika verjetnost je, da bo moj avto prej doma kot jaz.« Hudomušno jo je pogledal.
»Mi želiš povedati, da vozim prepočasi?«
Zasmejal se je, sproščeno in zadovoljno. Natalija je pomislila, da ob njegovem smehu še sonce močneje zažari.
»Ugaja mi tvoja vožnja, čeprav se mi zdi neverjetno, da sva na teh nekaj prevoženih kilometrih kar štirikrat ustavila. Očitno imaš rada cvetje.«
Natalija je res ustavila, da je lahko posnela nekaj prizorov. Cvetočo livado, na kateri sta se pasla dva konja, šope ogromnih marjetic ob poti, pa visoke temne gore v daljavi, ki so s svojimi zasneženimi vrhovi pokukale iznad gozdnatih pobočij. Prav tako jo je pritegnil Marble Canyon na ozemlju Pavilion. Področje, ki je pripadalo ljudstvu Ts'kw'aylaxw. To ime je že nekje slišala, vendar se ni mogla spomniti, kje.
»Praviš, da ti bodo avto pripeljali domov. In če ga ne?«
»Potem ga ne bodo našli in bom kupil drugega.« Ne bi mogel zveneti bolj mirno in brezbrižno.
»Govoriš kot bogataš.«
»Saj sem bogat,« se je nasmejal. »No, morda ne ravno z denarjem, čeprav mi tudi tega ne manjka.«
»Mislim, da si prvi človek, ki ga poznam, ki trdi, da ima dovolj denarja.«
»Kanadska vlada skuša z denarjem popraviti krivice. Poglavarji dobivamo čedno vsoto.« Lahkotno je nadaljeval: »Seveda dobijo več tisti, ki so bolj ustrežljivi do vladnih predlogov. Večino tega denarja namenim skupnosti in ustvarjam pogoje za samooskrbo. Nekaj je za rezervo. Zase vzamem toliko, kot potrebujem.« Spet se je s smehom zagledal vanjo. »Pa ga ne potrebujem toliko, kot ga dobim.«
Natalija je uživala ob poslušanju njegovega glasu. »Rekel si, da si opazoval požar in da je vas Lytton lani pogorela. Bi mi hotel povedati kaj več o tem?«
»Lytton velja za najtoplejšo točko v Britanski Kolumbiji. 29. junija lani so se temperature povzpele čez 49 stopinj. Jabolka na drevesih so imela zapečeno lupino, znotraj pa so bila zelena. Umirale so kokoši, zajci, tudi nekaj ljudi. Tisti, ki so imeli kleti, so se skrivali v njih. Naslednji dan, 30. junija, se je vžgalo in v nekaj kratkih sekundah je ogenj zajel celotno vas. Skoraj vse je zgorelo.«
»Grozljivo.«
Prikimal je. »Najbolj grozljivo je to, da bi požar lahko preprečili. Naši starci so dva tedna prej obvestili vlado, da je nujno treba požgati del zemljišča, da se prepreči tragedija. Niso dobili odgovora. Enako se je zgodilo letos.«
»Požgati? Ne bi potem ogenj še prej izbruhnil?«
»Ne. Od nekdaj so naši ljudje upravljali z ognjem. Z ognjem nad ogenj je zelo učinkovita strategija, ki izboljša kakovost prsti in ustvari zaščitni pas zemlje, preko katerega se požar ne more razširiti. Naši ljudje vedo, kdaj je pravi trenutek za to, predtem pa z bobnanjem tudi preženejo večino živali. Tim pozna metodo.«
»Slišala sem. Res škoda, da vam vlada ne podeli te koncesije.«
Zamišljeno je prikimal. »Bojim se, kaj bo v prihodnje. Letos je vročina že v sredini junija dosegla 49,6 stopinje. Pred dvema tednoma je na zahodnem bregu reke Fraser ponovno zagorelo in že naslednji dan je požar ušel izpod nadzora. Evakuirali so polovico vasi Lytton, vsaj devet hiš je povsem uničenih.«
Kakšna katastrofa, je pomislila Natalija. Ubogi ljudje. Komaj so si opomogli po požaru, ko jim je znova vse zgorelo.
»Zdaj so ga uspeli zajeziti in blizu mesta večinoma tudi pogasiti, toda gozdovi še zmeraj gorijo. Škoda je neizmerna, iskra pa lahko kadarkoli preskoči na levi breg, kjer je Lytton. Ogenj se razširi v sekundi, belci pa reagirajo prepozno. Gasijo, ko le ta že izbruhne. Preprečitev izbruha je bistveno bolj učinkovito od gašenja. Zaradi tega sem se pripeljal v Lillooet in se sestal s člani domačinske vlade.«
»Držim pesti, da vam uspe.«
»Da, predvsem moramo ohraniti znanje, zato ga je potrebno prenesti na mlade. Tim se bo kot predavatelj izjemno izkazal. Sčasoma nam bodo tudi ljudje zaupali in pritisnili na vlado. Vse več je njihovih apelov.«
»Kaj bi se zgodilo, če bi naredili po svoje brez vladnega dovoljenja?«
»Kazni so tako visoke, da bi s tem onemogočili življenje sebi in svojim otrokom. Odplačevale bi jo vsaj dve generaciji. Revščina pa je marsikje že zdaj zaskrbljujoča.«
»Pa ne v tvoji skupnosti?«
»Ne, ne v moji skupnosti.« Ni skrival ponosa, čeprav je nadaljeval: »Vendar je narod pomemben kot celota, ne le kot posamezna skupnost. Tudi najbolj zdrava celica v telesu nima prihodnosti, če je telo bolno.«