*** Odlomek 1 ***

Noč se je že zdavnaj spustila na pokrajino. V hiši ni bilo prižgane luči, le zadnje poleno v kaminu je oddajalo šibko svetlobo ognja. Bil je začetek maja, a jutra in večeri so bili še hladni. Tudi čez dan je bila peč večinoma zakurjena.

Dekleti sta spali.

Meggy je tiho sedela za veliko kuhinjsko mizo. Z obema dlanema si je objemala obraz in s suhimi očmi zrla v prazno. Pekle so jo. Že nekaj noči ni spala. Zaman si je razbijala glavo in iskala rešitev. Ni je našla.

Toda časa ima le še teden dni.

Manj.

Šest dni.

Vsekakor bo prodala džip. Čeprav je star že skoraj štiri leta, bo zanj dobila ravno toliko, da si bo kupila cenejši poltovornjak in odplačala vse tri zapadle obroke hipoteke. Takoj jutri ga bo odpeljala v prodajo. Toda kaj bo storila naslednji mesec?

V silni stiski je pomislila, da bi poklicala brata. Neal je delal kot inženir na vzhodni obali Kanade. Čeprav sta se videla redko, sta si bila blizu. Vedela je, da ji ne bi odrekel pomoči. Toda posojilo, ki ga ne more vrniti, pač ne more biti rešitev. In tukaj, v Meadow Creeku, resnično ni nobene možnosti, da bi našla kakšno zaposlitev.

Vajena je bila trdega dela, morda pa bi našla zaposlitev na kakšni farmi v zameno za bivanje in hrano. A strah, da bi kdo grdo ravnal z njenima hčerkama, je bil njena najhujša nočna mora.

Če bi ostala v hiški, ki sta jo postavila z Adamom, in bila na posesti le najeta pomoč, bi jo dotolklo. Na tej planoti je njeno srce, tukaj so njeni upi in želje. Njen, njihov dom.

Bridkost ji je oklepala srce in jemala dih.

Če se ne bo zgodil čudež, bo to njihov konec. Pomislila je celo, da bi prodala ledvico. Zdrava je, zmogla bi živeti samo z eno.

Vstala je od mize in se s težkim korakom odpravila v nadstropje.

Najprej je pogledala k Maeve. Njeni svetli kodri so bili razsuti po blazini, odejo je zbrcala s sebe. Meggy jo je pokrila in ji odmaknila pramen las z lica. Nalahno jo je poljubila za lahko noč. Nato je stopila k starejši. Rebecca je bila navidezno močna in trdna, toda ona je objemala medvedka in ne Maeve. Sedla je k njej na posteljo in nepremično opazovala, kako diha. Zatem jo je poljubila na čelo in tiho zaprla vrata za seboj.

Srce se ji je stiskalo od bolečine. Svojima deklicama ni sposobna zagotoviti varnega življenja. Kaj bo z njima?

Pred Meggy je bila še ena strašna noč, ko ji je strah hromil dušo in lomil srce.

»Oprosti mi, Adam,« je šepetala in se brezuspešno trudila zapreti oči. Pekle so jo, kot bi imela v njih žerjavico. »Oprosti, ker nisem sposobna poskrbeti za najini punci. In prekleto jezna sem nate, ker si me pustil samo. Če si kje tam zgoraj, mi, prosim, pomagaj. Ne zmorem več.«

Šele proti jutru je zapadla v nemiren, raztrgan sen.

*** Odlomek 2 ***

Zvečer je Meggy molče obstala pred ogledalom. Počasi si je potegnila majico čez glavo in odpela nedrček. Pustila je, da je padel na tla. Brez opore so se jedre dojke malenkost raztegnile. Kot bi zaplesale v svobodi. S prsti si je šla od vratu do prsne bradavice, zakrožila okoli kolobarja, da se je napel, in z dlanjo objela dojko. Bila je polna, okrogla kot jabolko. Veliko jabolko. Meggy bi imela raje marelice ali vsaj breskve.

Namrščila je čelo. Odpela je gumb na kavbojkah in odprla zadrgo. Potegnila je hlače z nog, jih odložila na naslonjalo stola in slekla spodnjice. Nemo je strmela v podobo v zrcalu in guba na čelu se ji je poglobila.

Ni si bila všeč. Prepričana je bila, da ima najmanj sedem kilogramov preveč. Nikoli ni bila podobna sestradanim manekenkam, toda kdaj za vraga je postala tako zalita? Z neodobravanjem je opazovala napeta stegna, trebušček, ki ni hotel biti ploščat, in precejšnje oprsje.

Z roko je zdrsela po trebuhu in segla med rjavordeče kodre. Zasopla je. Bila je mokra in potrebna. Minila so leta, odkar jo je nazadnje božala moška roka, moževa roka. Odkar se je nazadnje ljubila.

Odmaknila je roko, kot bi se opekla na svoji vreli koži, in slabe volje navlekla nase pižamo. Sem debelušna, revna mamica z dvema otrokoma. Bolje bo zame, da neham sanjariti. Čemerno se je zavlekla pod odejo in brezuspešno skušala zaspati. Ljubezen je morda postala zanjo nedosegljiva, toda vsaj nekaj seksa bi si kdaj pa kdaj lahko privoščila, je godrnjala sama zase.

Nenehno je videla pred seboj visoko mišičasto postavo nežnega moškega.

Tudi Gary dolgo ni zaspal.

Sto dvajset kilometrov stran se je, prav tako kot ona, premetaval po postelji in enako brezuspešno skušal zaspati.

Ko je zaprl oči, je imel pred seboj nasmejan obraz, obrobljen z grivo rdečerjavih kodrov. Rad bi z obema rokama segel vanje, jih povonjal in si jih ovil okoli prstov. Jo potegnil k sebi. Rad bi okusil tiste sočne rožnate ustnice, prižgal smeh v resnih modrih očeh in iz njih pregnal sence zaskrbljenosti.

Sama je vzgajala dve deklici, skrbela za živali in obdelovala zemljo. Le kako zmore tako nežna ženska biti za vse sama?

Obrnil se je v postelji, legel na hrbet in si položil roki pod glavo. S široko razprtimi očmi se je zastrmel v strop.

Kaj počne v tem trenutku? Si kdaj želi moškega, da bi jo varoval, objemal in skrbel zanjo? Se stisniti k toplemu telesu in ga sprejeti vase?

Hropeče je zaječal. Prevzelo ga je poželenje in vročina mu je udarila v dimlje. Sam sebi se je zagabil. Takšna ženska si zasluži mnogo več od pohotnih želja. Potegnil si je blazino na obraz, kot bi hotel udušiti vroče misli.