V košarici ni izdelkov.
Corona, vsega je kriva corona – krimi-romanca
Andrea in Tanja sta sestri, ki si ne bi mogli biti bolj različni. Andrea je delna lastnica računalniške firme, razbrzdana in precej svobodomiselnih nazorov, Tanja predana medicinska sestra. Obema je skupno to, da ne prenašata alkohola in da imata po očetu kanadsko državljanstvo.
Andrei se ponudi možnost ugodno kupiti računalniško firmo v Kanadi z mrežo pomembnih strank, zato se tik pred izbruhom korona virusa odpravi v kanadsko Britansko Kolumbijo, v mesto Kelowna.
A stvari se od samega začetka neprestano zapletajo!
Najprej naleti na puritanskega direktorja, ki odkrito kaže svoje neodobravanje nad njo in zavlačuje podpis pogodbe. Joj, kako je besna nanj! Toda želi firmo, zato sprejme vabilo, da se začasno nastani pri njem.
Bolj ko spoznava njegovo družino, na več težav naleti. Prejemati začne celo grozilna sporočila. Nekdo jo želi za vsako ceno pregnati. Kaj, za vraga, je na tej firmi, da ji grozijo in strežejo po življenju?
Je v celoti izmišljen zgodba, ki se dogaja tik pred razglasitvijo pandemije koronavurisa covid-19. Računalnišla strokovnjakinja, ki ima po starših slovensko in kanadsko državljanstvo odpotuje v Kanado, da bi prevzela računalniško firmo.
Zgodba se večinoma dogaja v mestu Kelowna v kanadski Britanski Kolumbiji, ki leži ob jezeru Okanagan Lake. V mestu in okolici Kelowne živi precej Slovencev.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Konec januarja je Andrea sedela v Janovi pisarni in srkala vročo, močno kavo.
»Si že kupila letalsko vozovnico za Vancouver?« jo je vprašal.
Prikimala je.
Jan je bil edini moški, ki ga je spoštovala in imela rada. Nikoli nista seksala ali se kako drugače seksualno zapletla. Nanj je gledala kot na svojega starejšega brata. Spoznala sta se, ko se je za krajši čas zaposlila v svoji prvi in do sedaj edini redni službi v večjem računalniškem podjetju. Razumela sta se in Jan je kmalu spoznal, da ima dekle mnogo več znanja, kot ji priznavajo. Po temeljitem razmisleku ji je ponudil, da skupaj odpreta lastno firmo. Odločitev je bila dobra. Poleg Tanje je bil tudi edini, ki ji je lahko očital razuzdano življenje, ne da bi mu zamerila. »Punca, preveč ga lomiš,« ji je včasih poočital in zmajal z glavo. Sam je bil poročen mož z dvema ljubkima otrokoma in starejši od nje štirinajst let.
»Mlada sem še,« se je smejala Andrea.
»Ne več tako zelo,« je resno odkimaval.
»Hahaha, mi navijaš biološko uro?«
»Najraje bi ti navil ušesa.«
»Imam šele sedemindvajset let – tega nikomur ne povej – pravi čas se bom zresnila in zagrabila enega fajnega dedca, kot si ti.«
»Da le ne boš ostala praznih rok,« je zamrmral.
Zdaj ji je rekel: »Pravkar sem dobil njegov mail, da je preložil svoj obisk v Vancouver in te bo naslednji teden sprejel kar na sedežu podjetja v Kelowni.«
Vedela je, o kom govori. Gospod Brown iz kanadske Britanske Kolumbije je bil lastnik manjšega, uspešnega računalniškega podjetja, ki je imelo mrežo nekaj zelo močnih strank. Če uspeta z Janom kupiti to podjetje, bosta na konju. In to na čistokrvnem. Kajti gospod Brown prodaja firmo zgolj zato, ker se je "naveličal tega dela", kot je omenil v elektronskem sporočilu. Firma posluje pozitivno in je brez dolgov. Računalniške storitve so v Kanadi zelo drage in njihovi programerji so izredno ozko usmerjeni. Po domače povedano: malo delajo za visoke plače in računajo vsak klik z miško. Toda vse to lahko delata s svojimi ljudmi tudi iz Slovenije. V nasprotju s Kanadčani imajo njuni zaposleni široko znanje, zaposlujeta le najboljše s tega področja, plače pa so smešno nizke v primerjavi s kanadskimi. In ko prevzameta stranke gospoda Browna … Da, to bi bil tako velik uspeh, da je bila pripravljena tudi na mesec vzdržnosti.
Imela je še nekaj, kar jima je omogočalo nakup: kanadsko državljanstvo! Po mami sta imeli obe dekleti slovensko, po očetu pa kanadsko.
Ni se jezila zaradi spremembe.
»Še bolje,« je rekla. »Rada bi si ogledala prostore in osebno spoznala ljudi, s katerimi dela. Morda bo kakšnega smiselno obdržati.«
Janu se je videlo, da je malce v zadregi.
»Andrea, tip je očitno stare šole in z zelo močnimi družinskimi vrednotami ter moralo. Najraje bi šel sam, pa resnično ne morem. Saj veš, da je Barbara precej bolehna, ne morem ji pustiti obeh otrok, posebno ne zdaj, ko je začel razsajati ta novi virus.«
Nasmejala se je.
»Jan, krepostna bom kot nuna. Če želiš, lahko vzamem s seboj tudi rožni venec in molitvenik.«
»Da si ti sploh slišala za rožni venec …« je mrmral, »je resnično presenetljivo spoznanje.«
»Vsaka ženska pozna kamne, nanizane na ogrlico. Kot tudi oceniti, ali so vredni ali le prazna megla. Priznam – rožni venec me nikoli ni privlačil.«
»Morda bo nekoliko trajalo …«
»Se bojiš, da ne zmorem biti vzdržna in moralna dva tedna?« se je znova nasmejala. »Sicer pa bo PPP: prišla, podpisala, prevzela. In ker je Kelowna precej manjše mestece od Vancouvra, morda ne ostanem dva tedna kot sem prvotno nameravala, temveč se vrnem takoj po prevzemu.«
»Imaš kakšen dostojen kostim?« je mrmraje vprašal. »Mislim, da bi bilo dobro, če ne bi hodila okoli v teh tvojih kratkih krilcih.«
»Se bojiš, da bo s križem v rokah pobegnil od mene?!« je navidezno užaljena dodala. »Priznaj: če lahko kdo pitbulu odvzame kost, ne da bi ga ta šavsnil po roki in mu na koncu še pomaha z repom, sem to jaz.«
Jan se je nekoliko sprostil.
»Da, mislim, da si najbolj sposobna punca, kar jih poznam. Izjemna kombinacija pameti in lepote. In če se boš tudi lepo obnašala …«
»Seveda se bom! Pridna bom kot prava puritanka. Konec koncev, kaj pa naj počnem nekje bogu za hrbtom, če si niti nobenega dedca ne smem privoščiti?«
Nagajivo mu je pomežiknila, a Jan je le v rahli zadregi zmajal z glavo.
»Punca, nekoč ti bo nekdo pošteno zmešal glavo in srce.«
»Raje vidim, da dobro meša kaj drugega,« mu je med smehom pomežiknila. Niti trudila se ni prikrivati svoje razbrzdanosti. »Moški mora biti močnejši in pametnejši od mene, če me hoče pritegniti. Takšnih pa ne srečam. Poznam le enega takšnega: tebe. A si moj družabnik, zato si izločen.«
»Morda bi morala ponovno definirati pojem pametnejši.«
*** Odlomek 2 ***
Navsezgodaj je zazvonil Jasonov mobilnik in ga vrgel iz spanja. Pogledal je, kdo kliče in molče prisluhnil. Minilo je celih pet minut, preden se je oglasil.
»Nikar prehitro,« je skoraj zaprosil, s še hripavim glasom od spanja. Predstavljal si jo je pred očmi, kot jo je nazadnje videl. Bila je lepa, sijoča in pogumna. Tako elegantno se je gibala. Zavedal se je, da mu je prirasla k srcu. Kot vsaka doslej. »Morda nam jo uspe prestrašiti in bo sama odšla.«
Robertov glas je bil trd: »Žal, Jason, že dvakrat smo jo preusmerili, a se vrača. Postaja prenevarna. Moramo se je odkrižati. Če ne zmoreš, povej, da pošljemo drugega. Ne moremo več čakati.«
Zavzdihnil je. »Jaz bom, Robert.«
Odložil je telefon in se zastrmel skozi okno. Vedel je, da jo mora sam likvidirati; ni hotel, da bi trpela. Bilo mu je žal zanjo. Še ena drzna lepotica, ki bo za vedno izginila. Res škoda, da se noče prestrašiti in oditi.
S težkim srcem je vzel puško iz skrivališča in sedel v avto. Jutro se je komaj prebujalo, Andrea je še spala.
Dolgo je spala in ker ga ni več bilo, je bila prepričana, da je že odšel. Počasi se je uredila in odpeljala. Na firmi je izlila nekaj žolčnih besed na tajnico, ki ji je nameravala preprečiti vstop v pisarno. Jasona ni bilo v pisarni, telefon je imel izklopljen.
Andrei je tako še bolj ustrezalo. Poklicala je Reo in prižgala računalnik. Srce ji je nehote začelo hitreje utripati, ko je videla, da je dobila novo sporočilo od Neigramse.com. Nerazumevajoče se je zastrmela vanj.
To je zadnje opozorilo. V Kanadi neznano kam izgine veliko ljudi.
Poberi se domov, prasica.
Nekdo jo želi spoditi. Zakaj? Kaj je na tej firmi, da se neprestano zaletava v ovire Zamišljeno je zrla v sporočilo. Odkriti mora IP-naslov računalnika in najti pošiljatelja. Prsti so ji zaplesali po tipkovnici. Žal je kmalu ugotovila, da je pošiljatelj svoje sledi zelo dobro zavaroval. Karkoli je poskusila, povsod je naletela na zid.
