Dediščina

*** Odlomek 1 ***

Sedaj je bila sama na letališču v Montrealu in srce ji je pospešeno utripalo. Bo pravočasno našla prava vrata in letalo za Vancouver? Na londonskem letališču je z lahkoto našla pravi terminal. Čeprav se je do njega peljala z minibusom, je bilo vse zelo razločno napisano in preprosto najti. Letališče Heathrow ji je ugajalo in hvaležna je bila, da je imela med presedanjem nekaj več časa.

To letališče je še manjše in dovolj časa imam, si je prigovarjala.

Našla je ustrezni terminal in sedla. Časa je imela še več kot dve uri. Poslušala je odmeven glas iz zvočnika, ki je v francoščini podajal informacije o letih. Ni razumela.

»Oprostite,« se ji je tiho opravičil moški, ki je zadel v njeno poslovno torbo, medtem ko je sedal na prazni sedež ob njej.

Imel je melodičen in prijeten glas in ko je dvignila pogled, je opazila, da je zelo privlačen tudi na pogled. Star nekje med triintrideset in petintrideset let, v kavbojkah in črni majici s kratkimi rokavi, ki je lepo poudarjala napete mišice. Mirno se je razgledal po prostoru, na kratko ošinil uro na steni in potegnil iz majhnega nahrbtnika mobilnik. Prsti so mu zaplesali po njem in videti je bilo, da ne opazi nikogar več.

Iz torbe, ki jo je imela s seboj kot osebno prtljago, je ponovno vzela dokumente, da še enkrat preveri, ali ima res vse. Po nerodnosti je zadela v naslonjalo stola in vsi listi so ji poleteli iz roke ter pristali na tleh pred nogami njenega soseda. Sedaj se je ona opravičila in jih hitela pobirati. Sklonil se je in pobral natiskan odgovor Elliota P. Brewsterja, ki ga je imela s seboj. Zastrmel se je vanj in nato počakal, da se je dvignila ter ponovno sedla.

Mirno jo je opazoval in ji ponudil list.

»Tole je vaše.«

»Oh, hvala. Res sem nerodna.«

Radovedno jo je motril in se ji komaj opazno nasmehnil. Bil je čeden. Zelo. Videti je bil kot nekdo, ki veliko časa preživi na prostem. Ne kot drvar, morda bolj kot lovec. Temno rjave, skoraj črne oči so inteligentno zrle izpod košatih obrvi. Zagorel obraz so obrobljali daljši, gosti črni lasje, rahlo ukrivljen orlovski nos mu je dodajal ostrino. Zagorele roke, vitka postava ... Da, bil je čeden. Seksapilen. Nehote je pomislila na Lawrenceovo knjigo Ljubimec Lady Chatterley, ki jo je prebrala kot gimnazijka.

V zadregi je pojasnila:
»Grem na pomemben poslovni sestanek, pa sem nekoliko raztresena in dodatno nerodna.«

Z zanimanjem je zrl vanjo, nato pa mirno predlagal:
»Morda bi pomagal kozarček soka ali kava. Na sestanek ni dobro priti preveč vznemirjen.«

Preden je ugotovila, kaj pravzaprav namerava, je vstal in jo odkritosrčno pogledal:
»Vas smem povabiti na kavo?«

»Z veseljem,« se je nasmehnila.

Še sama je bila presenečena nad hitrostjo svojega odgovora. Do sedaj se nikoli ni odzivala na podobna povabila. Res je tudi, da še nikoli ni čakala sama – z občutkom rahle izgubljenosti – na letališču v Montrealu. Pa tudi tako privlačnih moških ni videla prav veliko.

Možak je bil umirjen in samozavesten. Varno jo je – z roko, komaj zaznavno položeno na njen hrbet – med množico popeljal do prve restavracije. Njegovo vedenje je bilo naravno, vljudno in prijazno ter kljub vabilu rahlo zadržano.

Sedla sta in nekoliko v zadregi se je predstavila:
»Katarina sem.«

»Res sem nevljuden,« se je nasmehnil in ji podal roko. »Kličejo me Rick.«

Imel je toplo dlan in ravno prav čvrst stisk. Že čez pet minut mu je pripovedovala, da prihaja na pogajanja v Vancouver glede dediščine iz Slovenije. Da ji je teta poklonila kos zemlje na neznanem otoku ob zahodni obali. Vzela si je dopust in izpraznila račun, pa si želi ogledati otok ter zemljo. Bil je pozoren poslušalec in prijeten sogovornik. Ko se je zaslišal poziv potnikom za Vancouver, ji je bilo žal, da je njunega druženja konec.

»Moram iti,« je rekla z obžalovanjem v glasu, toda Rick je prikimal: »Tudi sam potujem v Vancouver.«

Razveselila se je in se zato v mislih takoj okarala: Res sem neumna.

Kljub temu ji je bilo topleje pri srcu.

Na njen topli pogled je zgovorneje pojasnil:
»V Montrealu sem imel pogovore glede morebitnega posla, sedaj letim v Vancouver, jutri se odpeljem k sestri na sever države.«

Šele sedaj se je zavedala, da je ves čas govorila le ona in da pravzaprav o njem ne ve ničesar.

Prijazno je rekla:
»Upam, da dobite posel. Vem, kako težko je, če se moraš boriti za preživetje. Veliki vedno pohrustajo male.«

Na kratko jo je ošinil s pogledom, nato pa izustil:
»Opravičujem se, ker vas zdaj zapuščam. Nekaj moram še urediti. Se vidiva.«

Z dolgimi koraki je odšel do uslužbenke za pultom, sama pa je nekoliko razočarano zrla za njim. Zamahnila je z roko, da prežene iz misli čednega in prijetnega tujca, ter se posvetila vkrcavanju. Vrsta je bila dolga in med množico je novega znanca izgubila iz oči. Vkrcala se je, našla svoj sedež v komercialnem delu letala in sedla.

Ljubeznivo se je nasmehnila starejši gospe, ki je sedela ob oknu. Ta ji je vrnila pozdrav, nato pa izvlekla knjigo in se zatopila v branje.

Strmela je mimo nje skozi okno, ko je ponovno zaslišala znani glas:
»Dokumenti so na varnem?«

»Rick,« se je presenečeno nasmehnila in le težko prikrila, kako ga je vesela.

Sedel je na prazen sedež zraven nje in se mrščil, ker ni vedel, kam naj položi svoje noge.

Naklonila mu je razumevajoč pogled:
»Res je malo prostora. Vendar je v sredinski koloni še slabše. Tam so štirje sedeži, ne le trije. Pravzaprav imate srečo, da je vaš sedež ob prehodu.«

»Verjetno imate prav,« je mrmral in si dajal opravka, da bi se čimbolj udobno namestil.

»Imam občutek, da sva si v nečem podobna,« se je nasmejala. »Verjetno tudi vi ne letite prav pogosto, kajne?«

Prikimal je:
»Resda, nisem vajen takšnih potovanj.«

»Nikar se ne bojte, vse bo v redu. Statistike dokazujejo, da je mnogo več nesreč kot v zraku z avtomobili na cestah,« ga je želela pomiriti.

Kratko jo je ošinil s pogledom. Ni bil videti prestrašen. Bolj se je zdelo, da mu je neudobno.

Kljub temu ji je vljudno odgovoril:
»Raje se vozim z avtom. Rad imam sam krmilo v rokah.«

»To lahko razumem,« je iskreno priznala in se prizanesljivo nasmehnila.

Ker je želela nadaljevati pogovor z njim, ga je vprašala:
»Živite v Vancouvru?«

»V Powell Riverju.«

»Oh, saj je neumno, da sploh sprašujem,« je opravičujoče pojasnila, ko je znova obmolknil. »Ne poznam Kanade ali Vancouvra in ne vem, kje je Powell River. Je blizu Vancouvra ali bolj v notranjosti?«

»Ob oceanu.«

»Je mesto veliko?«

Odkimal je:
»Prav majčkeno.«

»Niste ljubitelj velikih mest?«

»Ne, nisem.«

»Tudi ljubitelj veliko besed niste, kajne?« je tiho vprašala, Rick pa jo je odkrito pogledal.

»Res znam delovati togo in nedostopno, kajne?« Spravljivo je pojasnil: »To verjetno izvira iz mojih indijanskih korenin.«

»Indijanskih?« se je začudila z nekakšnim spoštovanjem.

»Vidim, da sem vas fasciniral,« se je komaj opazno nasmehnil. »Žal je moj narod v veliki meri izgubil svojo veličino. Danes je splošno veljavno mnenje: kjer so težave, tam so vpleteni Indijanci.«

In po krajšem premolku dodal:
»Večinoma je pravilno.«

»Oh, žal mi je,« ga je toplo pogledala.

Prikimal je:
»Da, meni tudi.«

Res ima nekakšen pridih zadržanosti ali morda celo otožnosti, je pomislila. Toda zaradi tega je le še bolj privlačen.

Rick je pojasnil:
»Kanadska vlada se v zadnjem času izjemno trudi, da bi popravila stare zgodovinske krivice. Pripadniki First Nations so deležni različnih subvencij, pomoči … Za mnoge je prepozno. Ko narod izgubi svojo kulturo, izgubi svojo bit. Toda mnogi se niti potruditi več nočejo.«

Ni vedela, kaj naj odgovori, zato je molčala.

»Verjetno so še kakšne možnosti,« je čez čas zamrmrala in plaho pripomnila, da bi razbila tišino: »Tudi na posušenem drevesu včasih vzbrstijo novi poganjki.«

Tokrat se je glasneje nasmejal, živahno in iskrivo.

»To mi deluje kot dobri stari Tonny Robbins ali kakšen citat iz motivacijskih knjig, kot je na primer Skrivnost.«

»Uh, nisem imela namena izrekati že tisočkrat prežvečenih puhlic,« je zardela, a se je obrnil k njej in rekel z resnim glasom: »Iz tvojih ust sploh ni zvenelo kot oguljena fraza. Očitno v to verjameš.«

Njegove temne oči so jo prebadale, da ji je nepričakovano postalo precej vroče v obraz.

Uh, je simpatičen in privlačen!

Ni znala lahkotno sprejemati pohval, zato se je kar malo v zadregi zagledala v svoje roke.

Zdaj je tišino razbil on:
»Te smem klicati Kate? Tale beseda Kata… Katarina … mi gre težje z jezika.«

»Seveda,« se mu je nasmehnila.

»Okej, Kate,« je pokimal, »povej mi še kaj o sebi. Kaj te spravi v smeh, kaj v solze? Kaj ljubiš in česa ne maraš?«

Preden je letalo pristalo na vancouvrskem letališču, je o njej vedel več kot njeni mama in polsestra. Pred pristankom je v njej začel naraščati nemir.

Rick je to začutil in jo vprašal:
»Je vse v redu?«

»Oh,« je raztreseno vzdihnila, »saj ni nič pomembnega … Malo sem pod stresom. Nočem te utrujati s svojim nemirom.«

Zagledal se je vanjo in preprosto pojasnil:
»Ne utrujaš me. Povej.«

V zadregi je dejala:
»Nisem vajena tako dolgih potovanj in se težje znajdem v neznanem okolju. Najti si moram še ustrezno nočišče … Veliki hoteli so zame predragi …«

Njen glas je vse bolj zamiral in v zadregi je umolknila.

Zdaj me bo kritično vprašal, zakaj si nisem uredila nočišča pred odhodom. Res – le kako sem lahko pozabila nekaj tako pomembnega?! Še sama se ne razumem.

»Res nočem biti negativna in te obremenjevati s svojimi skrbmi. Se opravičujem.«

Presenečeno jo je pogledal, zatem pa zamrmral:
»Preveč se opravičuješ.«

Pomolčal je, medtem ko je v zadregi gledala skozi okno.

Nato je zbrano rekel:
»Sedaj, v začetku julija, boš težko dobila kakšno prosto sobo po ugodni ceni. Večinoma jo ljudje rezervirajo že nekaj mesecev vnaprej. Če ne bi nameraval obiskati sestre, bi ti ponudil svojo kočo. Veliko sem v Vancouvru, zato imam tukaj majhno kočo. Za prespat' in brkljat'. Ni nič posebnega, majhna je in precej neugledna, vendar odhajam jutri na sever. Le za nocoj ti lahko ponudim streho in posteljo.«

»In tvoje … dekle, žena …?« je tiho vprašala.

»Sam živim,« je mirno pojasnil.

»Misliš resno?« ni mogla skriti veselja v glasu.

»Glede tega, da sem samec ali glede nočitve?« se je hudomušno pošalil.

Zardela je.

Z nekakšnim obžalovanjem je ponovil:
»Vendar jutri odhajam in ti ne morem pustiti …«

»Razumem,« ga je prekinila, »popolnoma te razumem. Tujki res ne moreš kar prepustiti svojega doma.«

Molče jo je prebadal s pogledom.

»Precej si razumevajoča. Deluješ kot nekdo, ki v življenju ni veliko dobil.«

Ni vedela, kaj naj odgovori na to, pa še njegove črne oči so jo begale.

Zamrmrala je:
»Konec koncev tudi jaz odhajam jutri iz Vancouvra. Najprej bi rada videla tisto zemljo, sestanek v Vancouvru imam šele čez devet dni.«

Nakazala mu je, da bi se rada sprehodila do toaletnih prostorov, pa je ustrežljivo vstal in ji naredil prostor. S pogledom ji je sledil, ko se je pomikala po letalu. Nato je mirno odprl prostor za prtljago nad sedeži in izvlekel njeno poslovno torbo. Odprl jo je, potegnil mapo iz nje in jo na hitro prebrskal. Ko je našel, kar je iskal, je vzel svoj mobilnik in poslikal dve strani, nakar je aktovko hladnokrvno spet pospravil nazaj. Ko se je vračala, je že mirno sedel na svojem sedežu.

Katarina se je počasi bližala sedežu, ko se je k prehodu nepričakovano nagnil deček, in še preden se je ovedla, kaj se dogaja, so vse sladkarije, ki jih je predtem pojedel, izbljuvane pristale na tleh. Nekaj malega je obviselo na njenih hlačah. Mamica fantiča je prebledela in se ji začela vneto opravičevati. Videti je bila v tolikšni stiski, da se ji je Katarina pomirjujoče nasmehnila.

»Nič strašnega se ni zgodilo. Grem nazaj v toaletni prostor in jih bom kar takoj sprala ter obrisala.«

Naredila je tako, Rick pa je z zanimanjem opazoval dogodek. Ko se je vrnila, je bila zadovoljna, da je lahko odstranila neprijetni vonj. Vedela je, da se bo tudi mokri madež en-dva-tri posušil. Letalsko osebje je bilo prav tako hitro in učinkovito. Kmalu o nezgodi ni bilo več sledu.

Mamica dečka jo je ustavila:
»Gospa, globoko se vam opravičujem. Sprejmite, prosim, denar za pranje in čistilnico.«

Potolažila jo je:
»Je že v redu. Uredila sem, nič tragičnega se ni zgodilo.«

Ženska se ji je še in še zahvaljevala, da ji je postalo skoraj nerodno.

V tistem je že sledil poziv stevardese, naj sedejo in si pripnejo pasove. Letalo se je pripravljalo na spust.

*** Odlomek 2 ***

Najprej sta se odpeljala v Massett, tam sta zavila na sever proti oceanu ter po makadamski cesti ob obali.

»Si že kdaj vozila po steptani mivki?« jo je iznenada vprašal.

Odkimala je, pa je kmalu zavil s ceste na obalo oceana. Ustavil je avto, izstopil in odprl vrata na njeni strani.

»Četrt Indijanca je pripravljen prepustiti volan ženski?« se je poudarjeno čudila.

»V starih haidskih plemenih je vladal matriarhat,« je pojasnil z drobnim nasmehom. »Zoperstavljajo se ostale tri četrtine. Škotskega porekla.«

Ko se je presedla, je kljub vsemu pripomnil:
»Bodi nežna, prosim.«

Čeprav se ni spoznala na avtomobile in motorje, jo je njegova moč ponovno prevzela.

»Tole pa je zverina,« je občudujoče zatrdila, Ricku pa so se zgolj veselo zaiskrile oči.

Srce ji je kar prekipevalo od radosti, ko je pognala avto po peščeni obali. Več kot dvajset kilometrov steptane mivke, trde kot kamen, in nikjer nikogar. Srečala sta le enega sprehajalca, ki je metal palico svojemu psu. V srcu se ji je začel buditi nenavaden občutek: nekaj med jokom in smehom. Po dobrih dvajsetih kilometrih sta ponovno zavila na cesto in spet je volan prevzel Rick. Po kakšnih petih kilometrih je bilo ceste konec.

»Sva tik pred pokrajinskim parkom Naikoon. Zemljišče meji na park. Še kakšen kilometer se lahko peljeva po kolovozu, nato greva peš čez deževni gozd do obale oceana.«

Parkiral je med večjima drevesoma.

»Čuvala ga bosta,« je suvereno izjavil.

Izstopila sta, Rick si je oprtal nahrbtnik. Vzel je večjo termo podlogo in debelo odejo, ki jo je kupil prej v indijanski trgovini, Kate pa je vzela košaro s hrano, ki jima jo je pripravila Beatrice.

»Srečo imava, da danes ne dežuje, pa imava lahko pravi piknik.«

Kljub vsemu ji je na glavo poveznil klobuk.

Že sama hoja čez deževni gozd je bila za Kate doživetje. Vse je bilo poraslo z mahom. Tla, štori, podrta in živa drevesa. Z drevesnih vej so viseli večji ali manjši skupki maha. Vse je bilo žametno mehko, rahlo vlažno, nežno in objemajoče. Kot čarobni gozd iz nekega drugega sveta. Kate je imela občutek, da hodi po mehki, gosto tkani zeleni preprogi, ki nežno objema vse okrog sebe.

Tako se verjetno počuti fetus v maternici, je pomislila, ko jo je povsem zaobjel občutek notranjega miru in varnosti. Bila je doma!

Po približno treh kilometrih sta prišla iz gozda do peščenih sipin ter nato na obalo oceana. V daljavi je videla ostanke potopljene ladje, ki je s svojimi lesenimi rebri nemo strmela v nebo.

Tri kilometre širokega roba steptane mivke ob oceanu, ob njem pa še kilometer širokega pasu deževnega gozda. To je bilo njeno zemljišče. Radost ji je polnila pljuča, najraje bi na glas zavriskala. Rick jo je opazoval z nenavadnim izrazom v očeh.

»Sprehodiva se ob oceanu do potopljene ladje,« je predlagal in z veseljem je sprejela.

Z vsakim korakom – in valom, ki se je razlil po mivki – je čutila, kako se ji širi srce. Bila je srečna, da jo je bolelo v prsih. Pred razbitino si je mirno odpela kavbojke ter stopila iz njih. V hlačkah in nedrčku je zakorakala v vodo ter zaplavala do ladje.

Rick jo je spremljal s temnim pogledom.

»Kate, predaleč greš. To je ocean, vrni se.«

Ker se je le nasmejala, je zbrcal športne copate z nog, si potegnil majico čez glavo, slekel kavbojke in bil z nekaj zamahi ob njej.

»Res ne ubogaš,« je zagodrnjal.

Bila je omamljena od nepoznanih občutkov sreče in domačnosti. Hotela se mu je nasmehniti, v tistem pa jo je zagrabil val in jo potegnil s seboj. Skušala se je oprijeti ladje, a jo je val zalil čez glavo. Nobene panike ni čutila. Ravno nasprotno: bila je popolnoma mirna. Kot da je vse prav – tako, kot mora biti.

V zraku je krožil velik črn vran in z ostrimi očmi opazoval dogajanje. Zaslišal se je njegov krik.

Nenadoma jo je okrog pasu objela močna roka, jo potegnila najprej še nižje v globino, nato pa jo sunila kvišku in predrla val. Končno je zajela zrak. Rick ji je pomagal do obale. Zadihana je obležala na toplem pesku, sam je sedel zraven nje na tla.

Nezadovoljno jo je okaral:
»Preveč se prepuščaš čustvom in čutom.«

Odkašljala se je in sedla, Rick je pa bil še kar slabe volje.

»Umreti od sreče je verjetno bolje kot umreti od žalosti. Vendar je umreti zaradi neumnosti nesmisel.«

Z rokami si je šel skozi mokre lase, nato odmaknil pramen las z njenega obraza. Njegova roka je bila topla in se je zadržala na njenem licu dalj časa, kot je bilo potrebno.

»Kate …« je nežno zašepetal.

Še preden se je zavedala, kaj počne, se je nagnila k njemu in ga prav na lahno poljubila. Molče jo je prebadal s temnimi očmi. Nenadoma se je streznila. Srce ji je divje razbijalo in v zadregi se je odmaknila. Še preden je lahko vstala, jo je potegnil v svoj objem. Zazrl se ji je v oči, nato pa poiskal njene ustnice. Nežno jo je okušal, kmalu pa vse odločneje terjal njen odziv. Zadovoljno je zaprla oči in mu ovila roke okrog ramen. Rahlo je zasopla, ko je zaobjel njene prsi. Čutila je, kako drgeta od zadrževane sle in napetosti.

V tistem se je odtrgal od nje in stisnil čeljust. Vedela je, da se trudi umiriti.

Z obema rokama je objel njen obraz in zašepetal:
»Tebe se da z lahkoto izkoristiti.«

Pojma ni imela, od kod je jemala moč in pogum. Prijela ga je za roke in vsako posebej poljubila. Nato se mu je odkrito zazrla v oči.

»Zakaj misliš, da me izkoriščaš?« je vprašala s komaj slišnim glasom in razbijajočim srcem.

Še enkrat je zamrmral:
»Kate, ne veš vsega o meni … Zmedena si …«

»Vem vse, kar moram vedeti,« je šepetala z mehkim glasom. »Si najbolj iskren in čudovit človek, kar jih poznam.«

Nenadoma je vedela, kaj bo storila.

Prodala bo zemljo Ricku. Za ceno, ki jo bo sam določil. Lahko je pol nižja ali le za četrtino prave vrednosti. Če je do sedaj preživela brez te zemlje ali denarja, bo v prihodnje tudi. Plačal ji bo, ko bo imel. Bew je povedala, da kupuje zemljo na Haidi.

Nedvoumno je vedela, da je njena odločitev prava. Sama ni imela namena, da bi tukaj živela. Milan je bil zadnji, ki bi ga želela pripeljati na to obalo. S svojo izumetničenostjo nikakor ne sme uničiti tega raja. Želi pa se vrniti. Nekoč – ko bo njen čas.

In kot se rado zgodi vsakemu, ki po dolgem notranjem boju sprejme pravo odločitev, se je njeno telo sprostilo, hkrati pa je začutila večjo notranjo moč in mir. Končno je dojela, zakaj je pripotovala v Kanado in na Haido Gwaii.

Z nasmeškom, ki je odražal to novo pridobljeno moč, je tiho rekla:
»Za to zemljo se bom borila, Rick. Bila sem zmedena, vendar nisem več.«

Brez besed je zrl vanjo. Njegov obraz je bil kot izklesan kip.

»Rick, tukaj bi rada umrla. Prosim, ne smej se mi. Ne mislim danes ali jutri. Ko pride moj čas, bi rada umrla na tem koščku sveta. Želim, da se moj pepel raztrese po tej obali. Čutim, da se bo s tem zaključil ciklus in spet bo vse prav … V ravnovesju.«

Molče je potopil svoje oči v njene. Resno in mirno, s pridihom otožnosti.

Nazadnje je prikimal:
»Razumem, kaj čutiš. Obljubim, Kate. Če bo v moji moči ali odvisno od mene – naredil bom vse, da se ti izpolni ta želja.«

Nežno je podrsala z roko po njegovem licu in približala ustnice k njegovim. Preden ga je lahko poljubila, je z obema rokama objel njen obraz. V njegovih očeh so bili nežnost, mehkoba in neizrečeno obžalovanje. Drhtela je od silne moči čustev. Opazoval jo je z nenavadnim izrazom v očeh. Slednjič je zavzdihnil in jo odločno potegnil v svoj objem. Bil je premagan. Prisvojil si je njena usta in voljno se mu je odzvala. Čutila je drget v njegovih mišicah in nežni poljub je kmalu pridobil na ognju in strasti. Brez vsakega zadržka se je predala njegovim rokam in ustnicam.

Rick je bil nežen in senzibilen ljubimec. Znal je kontrolirati svojo strast, dokler tudi nje niso zajeli njeni plameni. Ko ga je začutila v sebi, je svet izginil. Razen njega ni bilo pomembno nič več.