V košarici ni izdelkov.
Elodie in Costa, junaka prvega dela, imata zdaj hčerko. Navihano, radoživo, živahno in razposajeno Christine, ki ušpiči ničkoliko neumnosti. Tudi pri vzgoji prihaja do izraza njuna drugačnost, ki daje misliti marsikateremu staršu, učitelju in vzgojitelju. Skozi prigode neugnane navihanke se bralec – brez dvignjenega prsta – sooči z nizom konkretnih primerov, kako učiti vrednote. Vsakdanji prizori iz družine vas bodo nasmejali, vas pripravili do tega, da se boste zamislili, morda vam bodo celo izvabili solze ganjenosti …
Zgodba je krasen primer, kako vzgajati z vrednotami. Vidi se avtoričina dobra praksa v ravnanju z 'drugačnimi', težje vodljivimi otroki in veliko sočutja za vse vpletene.
Primerno branje za mladino, še bolj pa za starše, učitelje in vzgojitelje.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Po cesti je skozi glavni portal prihajal človek. Peš in s puško v roki. Christine ga je opazila in se postavila z rokami v bokih na sredino ceste ter čakala, da se ji je približal na nekaj metrov. Bil je starejši in s temnejšo kožo. Indijanec. Možak se je ustavil in radovedno sta zrla drug v drugega.
Z rahlim kimljajem jo je pozdravil, Christine pa je strogo vprašala: »Kje imaš avto?«
Nekaj časa jo je molče opazoval, nato se je v njegovih očeh zaiskrilo in odgovoril ji je: »Nimam avta.«
»Kje imaš konja?«
»Nimam konja.«
»Od kod si potem prišel?«
»Iz Chilcotina. Iz divjine.«
»Brez konja?« je začudeno razprla oči.
»Zlomil si je nogo. Moral sem ga ustreliti. Kje je tvoj oče?«
Pokazala je k staji in stekla pred njim.
Ko je stopil iz staje, sta se spogledala in Costa je spoštljivo pozdravil starega Indijanca.
»Pozdravljen in dobrodošel. Dolgo se nisi oglasil. Ti smem ponuditi malico?«
Indijanec je odkimal in ga poprosil: »Puma me je preganjala in moj konj si je zlomil nogo. Moral sem ga ustreliti. Mi lahko enega odstopiš?«
Costa je prikimal.
»Pokazal ti bom, med katerimi lahko izbiraš. Stopi z menoj.«
Preden sta vstopila v ogrado, je Christine pocukala očeta za srajco in mu rekla z resnim glasom: »Oči, prosim, nauči ga, kako se jaha. Njegov konj si je zlomil nogo in če ne bo znal jahati, si jo bo še naš.«
»Poglavar Nathaniel zelo dobro jaha,« ji je pojasnil. »Včasih pride do nesreče. Tudi najboljšemu jezdecu se zgodijo neprilike.«
Šla je z njima. Costa je molče prikimal, ko je stari Indijanec pokazal na izbranega konja.
V skoku je bil na njem in Christine je komentirala: »Ti jahaš neosedlanega konja kot jaz. Ga ti tudi ne moreš osedlati?«
»Že sama jahaš?« jo je vprašal z rahlim presenečenjem. »Neosedlanega?«
»Seveda. Sedlo je pretežko in zanj še nimam dovolj moči,« je pojasnila. »Vendar natanko vem, kako se osedla konja, in te lahko naučim.«
Z občudovanjem jo je pogledal, kar je dalo Christine nov zagon.
»Konje znam tudi dresirati.«
»Da,« je pokimala, ko je videla njegov začudeni pogled. »Megy sem naučila, da se zna sama odvezati.«
Zadovoljna je nadaljevala: »Poznam vse vrste vozlov. Tudi pospravljati že znam. Natančno vem, koliko čokolade potrebuje Mama Denise za torto. Zapeti znam dve pesmici, ampak nikoli ne pojem, odkar je deda Karl rekel, da si bo pognal kroglo v glavo, če ne bom nehala. Tudi preklinjati znam, vendar mi ne dovolijo. Zato pa poznam veliko nemških besed.«
Verjetno bi se njena samohvala še nadaljevala, če se ne bi vmešal Costa: »Se boš kmalu nehala bahati?«
»Samo malo še, oči,« je upajoče poprosila, kar je tudi resnemu Indijancu zatreslo kotičke ust.
Costa jo je le svareče pogledal, pa je zaključila: »Še več stvari vem, vendar se bom drugič spet malo bahala. Danes se več ne smem.«
Stari Indijanec se je rahlo nasmehnil in nato z roko pozdravil Costo: »Pozdravljen Grizzly-Man,« ter počasi odjahal z ranča.
Čez dva dni se je vrnil z nekakšno doma spleteno košaro. V njej je bila mlada mačka. Tokrat sta ga pričakala Christine in Karl, ki ga je pozdravil s prav tolikšnim spoštovanjem kot predtem Costa.
Izročil je košaro Karlu, pokimal Christine in mirno rekel: »Moje darilo za Cougar-girl.« Nato se je obrnil in odjahal prav tako nepričakovano, kot je prijahal.
Tako je Christine dobila puminega mladiča in indijansko ime.
*** Odlomek 2 ***
»Oči, potrebujem deske. Veliko. In kladivo. Pa žeblje tudi,« je skoraj brez daha naštevala.
»Aha.«
»Pa motorko rabim,« je še dodala, nekako mimogrede.
»Kar motorko, a?«
»Da,« je prikimala. »Z njo gre hitreje kot z navadno žago.«
»Zakaj pa potrebuješ vse to?« jo je mirno vprašal.
Mencala je.
»Jaz … Veš, tega ti ne povem. To je moja stvar.«
Še naprej je čistil puško, nato pa jo pogledal in rekel na svoj počasen način: »Orodja ti ne dam. Povej, za kaj ga potrebuješ. Morda ti lahko pomagam.«
»Oh, oči,« se je skujala. »Moram res vse povedati? Nočem,« je jezno pribila, Costa pa je le skomignil z rameni.
Christine je stekla v stajo. »Deda Karl, potrebujem deske.«
»Tam v kotu imaš par desk,« ji je odvrnil.
Odkimala je z glavo in pojasnila: »Potrebujem velike deske, pa žago in žeblje ter kladivo.«
Radovedno jo je pogledal. »Zakaj to rabiš?« Ko je omahovala, jo je še vprašal: »Oči ve?«
Zapihala je. Karl se je ponovno sklonil nad sedlo, ki ga je popravljal, Christine pa je jezno zacepetala z nogami. Stekla je iz staje, požvižgala svoji kobili in nato s klopi splezala na njo. Tako je pridirjala do brunarice, kjer sta živela William in Betty.
»Stric William, potrebujem tvojo pomoč,« je planila skozi vrata kot hudournik.
William se je vznemiril: »Kaj se je zgodilo?«
Ko mu je povedala, kaj potrebuje, se je sprostil in jo zamišljeno pogledal.
»Christine, če z orodjem ne znaš ravnati, se lahko poškoduješ. Česa si se domislila?«
»Ne povem,« je bila nepopustljiva. »Sicer pa sem velikokrat gledala deda Karla in očija pri delu; vse je zelo preprosto. Videla sem in znam. Vem,« je samozavestno dodala, William pa se je nasmehnil: »Kako veš, da znaš, če še nisi poskusila?«
»Kako pa ti veš, da ne znam, če še nisem poskusila?« ga je odločno povprašala z rokami v bokih.
»Ker nihče ne more vedeti nečesa, česar se ni prej naučil.«
Malo je pomolčala, a nato zatrdila: »To sploh ne drži. Če bi bilo to res, ne bi bilo novih odkritij in nič novega.«
William je ostrmel.
»Nekdo je vedno prvi, kajne? Kako se je potem tisti prvi naučil?« je vztrajala. »In zakaj misliš, da se jaz ne morem?«
Pogovoru je naredila konec Betty, ki je mirno in odločno rekla: »Ko ti bo oče dovolil, ti bom sama dala deske in orodje. Prej jih ne dobiš.«
Christine jo je grdo pogledala izpod čela. »Zoprnica,« je tiho zasikala, se obrnila na petah in že je s korita za rože plezala na kobilo.
William je še nekaj časa napol odprtih ust strmel za njo, nato pa z občudovanjem rekel Betty: »Mala je rojena za pravnico. Kako zna obračati besede.«
Betty pa je pribila: »Morda bi jo moral kdaj kdo potegniti za jezik. Tebe ženske z lahkoto ovijajo. Ne glede na to, koliko so stare.«
Christine je bila slabe volje.
»To ni pošteno! To ni fer!« je udarila z nogo ob tla in mrko gledala očeta. »V tej hiši samo jaz nimam nobenih pravic,« je protestirala s prekrižanimi rokami.
In ker ni reagiral, je zategnila: »No?«
»Kaj no?« je mirno vprašal Costa.
»Če bi deda Karl hotel imeti žago in kladivo, bi ju dobil, imam prav?«
»Imaš.«
»Če bi rekel za deske in orodje stric William, bi jih tudi dobil, kajne?«
»Bi.«
»Tudi Mama Denise bi jih dobila, če bi jih želela, je res?«
»Res je.«
Nemočno je razprla dlani: »Celo mami bi jih dobila, kajne oči?«
Pogledal je v njene sijoče oči in pokimal: »Tudi tokrat imaš prav.«
»A jaz jih pa ne dobim?«
Z rahlim nasmehom jo je pogledal in mirno vprašal: »Veš kakšna je razlika med teboj in ostalimi?«
»Vem,« je togotno udarila z nogo ob tla. »Sem kot uboga mala sužnja iz zgodbice o plantaži bombaža.«
»No, te zgodbice o ubogi mali sužnji ne poznam,« se je popraskal za ušesom in pazljivo potegnil z dletom po deski, »vendar imaš v nečem prav,« je pritrdil Costa. »Mala si.« Nato jo je pogledal in pojasnil: »Ne znaš rokovati z orodjem, ker si še premajhna.«
»Ker sem majhna, pomeni, da sem neumna?«
»Nisi neumna, si pa nespretna. Nimaš dovolj moči in nobenih izkušenj. Zato ne znaš varno uporabljati orodja.«
Malo je pomolčala.
»Oči, krivičen si.«
Ko jo je vprašujoče pogledal, je pokimala: »Prvič – kako veš, da ga ne znam uporabljati? Tega še jaz ne vem,« je nemočno razprla roke. »Saj še nisem poskusila. In drugič – rekel si, da bi Mami Denise dal deske in orodje. Ona tudi ni spretna z njim. In prav tako kot jaz nima nobenih izkušenj. Da o mamici sploh ne govorim,« je dramatično zavila z očmi.
Costa je dvignil obrv, nato pa z mirno odločnostjo rekel: »Povej, za kaj potrebuješ deske in orodje in pomagal ti bom. Drugače ga ne dobiš. Dovolj besed.«
»Uhhh …« je besno in odločno odkorakala.
S papirjem in svinčnikom je sedla zunaj za mizo.
»Uboga mala sužnja, a?« je sam pri sebi zagodel Costa.
Z jezno stisnjenimi ustnicami je z velikimi črkami pisala po papirju.
»Nič mi ne pustite. Pritožila se bom na tisti urad proti mučenju otrok,« je zagrozila Costi, ko je šel mimo.
Pokimal je: »Prav. Ko pridejo preverit, bom potrdil vse tvoje besede, da te bodo lahko takoj odpeljali.«
Roka ji je zastala.
»Odpeljali?« je vprašala široko odprtih oči.
»Seveda. Ljubkih, pridnih majhnih otrok pač ne pustiš tam, kjer jih mučijo.«
To ji ni ugajalo in ko je spet ostala sama za mizo, je odložila svinčnik. Zvonila je z nogami, nato pa obrnila list, nanj napisala nekaj besed in list obtežila s kozarcem. Zatem je stekla okoli hiše.
Costa je kasneje prebral in se nasmehnil.
ODPUŠČAM VAM ČEPRAV STE KRIVIČNI DO MENE. NE BOM SE PRITOŽILA. OSTALA BOM DOMA
Ko je čez dobrih dvajset minut dvignil pogled od dela, je glasno zajel sapo in stopil korak nazaj. V tej mali gmoti blata je le težko prepoznal hčerko. Christine je bila blatna od las do nog. Le oči so se ji svetile.
Ko je vprašujoče dvignil obrvi, je pojasnila: »Sem uboga mala sužnja. Brez pravic.«
»A tako?« je zategnil, nato pa ji pomignil: »Pridi.«
Peljal jo je zadaj za barako z napisom General Store do rastlinjaka. Pokazal ji je gredice. »Vidiš, tole je endivija, tole je radič, ostalo je plevel. Populi ga in na koncu potresi slamo okrog rastlin.«
Obrazek se ji je razpotegnil, Costa pa je utemeljil: »Sužnji delajo.«
Ko je čez približno dve uri končala z delom, je stopila predenj in odločno zatrdila: »Ne bom več uboga mala sužnja, oči. Ni zabavno. Grem se umit,« ter stekla proti hiši.
Costa se je zarežal.
