Hiša na pragu kanadske divjine III – Rančarjeva hči

*** Odlomek 1 ***

1. poglavje

Sonce je pokukalo izza gora in razlilo zlate žarke čez planoto. Divje rože so vztrepetale in začele odpirati svoje barvite glavice. Visoka planota, obdana z mogočnimi smrekami, je zažarela v jutranjem soncu kot pisana preproga.
Zadnja, steklena vrata velike brunarice, ki jo je pred pogledi z dovozne ceste ščitil nasad jablan in nizka lesena ograda, so se odprla in skoznje je stopilo mlado dekle. Njen resni obraz je bil plemenitih potez, z drobnega obraza so izstopale velike sivo modre oči. Inteligentno so zrle v svet.
Zakorakala je po dehteči preprogi cvetja. Trave in rože so se sklonile pod njenimi kavbojskimi škornji z umetelnim vzorcem in se za njenimi koraki zopet previdno dvigale. Obstala je in vtaknila v usta dva prsta. Skozi jutro je poletel jasen žvižg.
Čakala je.
Ni čakala dolgo. Z veselim hrzanjem se je iz objema manjšega drevesnega gaja izvila rjava kobila in pritekla k njej. Tople oči so ljubeče gledale dekle. Ni bila več mlada žival – pravzaprav sta bili kobila in dekle skoraj enake starosti – a njen korak je bil še vedno prožen in zanesljiv. Ponovno je zahrzala; tiho, kot bi bil pozdrav namenjen samo dekletu, in se z gobcem naslonila na njeno rame. V dekletovi roki se je znašel korenček in kobila ga je previdno potegnila in pojedla.
To je bil njun vsakodnevni pozdrav že leta. Dekle jo je nežno pobožalo po plemeniti glavi in žametnih nozdrveh ter ji dahnilo poljub. »Dobro jutro, Megy,« je šepnila z nežnim glasom, nato pa stopila k njej ob stran in se v skoku vzpela nanjo. Z desnico v njeni grivi jo je obrnila proti modrim goram, ki so se z belimi kapami lesketale v daljavi. Počasi je jezdila čez travnik na dovozno pot in skozi leseni portal ter se spustila med drevjem do manjšega potočka. Razjahala je in ostro motrila sledi in okolico. Obe hkrati sta se sklonili k vodi in se odžejali. Nato jo je znova zajahala in se vrnila na ranč.
Če bi od daleč pogledali tale ranč in poslopja, bi težko ugotovili, v katerem času smo. Nad glavnim portalom je v les izžgan velik napis: Chilcotin Guide Ranch. Za njim se pogled odpre na čudovito planoto, posejano z divjimi rožami. Nanjo iz ozadja prizanesljivo gledajo modre gore z belimi vrhovi. Je zadnja človeška postojanka pred več kot dva tisoč kilometri neokrnjene divjine v zahodni Kanadi, oddaljena štiri ure vožnje od najbližjega kraja Lilooet.
Slab kilometer naprej od glavnega vhoda stoji na desni strani ceste velika brunarica v obliki črke L. Namenjena je gospodarju in domačim. Čez cesto je staja, na katero se naslanja ograda s konji.
Cesta zaokroži na dvorišče, ki ga obrobljajo tri lesene barake. Ena nosi napis Sheriff's Office, druga General Store in tretja Saloon. General Store je skladišče, drugi dve stavbi sta spremenjeni v bivalni brunarici s štirimi ležišči. V njih se vstopa z majhnega balkončka, ki ima ob straneh nekaj stopničk. Vsaka ima svojo kopalnico s prho in sanitarijami. Namenjeni sta gorskim vodnikom.
Lastnik in gospodar ranča Kevin Brenson, ki mu domači in prijatelji rečejo Costa, je po širni Britanski Kolumbiji znan kot najboljši vodnik v divjino Chilcotina ter Caribooja. Njegova Guide School ima med poznavalci največji ugled. Njegova šola je trda, certifikat pa jamči, da se je oseba sposobna soočiti z vsemi možnimi okoliščinami in preživeti v divjini.
»Brenson in njegovi vodniki odkrijejo še tako skrito mrcino, jo naučijo plesati valček in se varno vrnejo. Z njimi bi šel tudi na ogled pekla. Še vraga bi premamili, da bi zmolil zdravamarijo,« je zapisal na svojem blogu zadovoljni gost.
Gospodar, ki bi mu človek le težko določil leta, je pravkar zapustil stajo in se namenil v hišo. Bil je visok, vitek in žilav moški. Bujne rjave kodre so ob straneh krasili srebrni prameni, krotil jih je klobuk. Obut je bil v enake škornje kot dekle. Tudi sicer sta si bila tako podobna, da nihče ne bi mogel zgrešiti, da sta oče in hči.
»Dobro jutro, oči,« ga je pozdravila. »Nisem slišala, kdaj si šel iz hiše.«
»Kje imaš puško?« se je rahlo namrščil. »In že spet hodiš okrog brez spreja proti medvedom, Christine,« jo je okaral.
Ni bilo videti, da jo je graja kakorkoli prizadela. »Samo do potoka sem šla in bila sem pazljiva.« Imela je zvonki in jasni glas. »Pa tudi nož imam za pasom.« Skočila je s kobile, potegnila iz žepa še en korenček in ko ga je žival snedla, jo je narahlo potrepljala po bokih. Stopila je do vrat ograde in jih odprla. Kobila ji je sledila, nato pa v lahnem drncu stekla do gruče konj. Christine je zaprla vrata za njo.
Oče očitno še ni bil zadovoljen. Ko je prišla do njega, jo je pocukal za lase. »Pa ne, da te bom moral znova učiti o varnosti?«
Bil je cenjen učitelj in vsi njegovi pomočniki so bili odlični vodniki in lovci, ki jih je sam izučil. Po znanju in spretnostih pa se mu je najbolj približala prav hči Christine. Bila je ponos in punčica njegovega očesa. Že pri starosti petih let je bila izvrstna jahačica in Indijanci tega področja so ji zaradi poguma in temperamenta nadeli ime Couger-girl. Ker še ni zmogla osedlati konja, se je naučila jahati neosedlanega. Tega tudi kasneje ni želela več spremeniti. Bila je odlična strelka, z nožem je ravnala prav tako spretno kot on sam. Avgusta bo dopolnila devetnajst let.
Zdaj se je resno zazrla vanj. »Ob potoku sem zopet našla njegove sledi. Sam je in primika se vse bliže k čredi.«
»Si ga videla?«
»Že nekaj dni ne,« je odkimala, »vendar …« Nekaj veselega in razigranega je ožarilo resne poteze njenega mladega obraza.
Oče se je namuznil: »Vendar je prepovedano ujeti in udomačiti divjega konja,« je dokončal njen stavek.
Pogledala ga je mirno in brez izraza. »Seveda, oči.«
Prijel jo je za rame in jo povedel k hiši. Nadaljevala je: »Megy kmalu ne bo več mogla dirjati in ta žrebec mi ugaja. Iskriv je in v njem je polno ognja.«
»Bodi previdna, Christine. Videl sem ga in ne bo ga lahko ukrotiti.«
»Vem, toda sama ga bom ujahala, oči.« Oči so se ji svetile. »Megy si mi ti zdresiral, tega si bom sama.«
Na Costovem obrazu se je jasno izražal ponos, ko je hodil z ramo ob rami z njo k hiši. Preden sta vstopila, je rekel: »Čez tri dni pride fant iz mesta in njegova vodička boš.«
»Ampak, oči,« je zaustavila korak, »takrat grem vendar z Williamom na odpravo. Si mar pozabil?«
»Nisem pozabil, prerazporedil sem te.« Očetov glas je bil kot vedno tih, miren in brezkompromisno odločen, Christine pa bi najraje skočila iz kože od jeze.
»Ampak … ampak … oči!« Od togote je kar stisnila pesti, srce pa ji je divje razbijalo. Tega ji vendar ne more narediti! Že ves teden se veseli te odprave. William se do nje obnaša, kot da je še vedno majhna punčka, končno ga bo lahko očarala in mu dokazala, da je ženska. Bila je jezna in jezo je le s težavo skrivala.
Zagotovo je imela mami prste vmes!
Vedela je, da ga nima smisla prepričevati. Mami je imela – po njenem mnenju – katastrofalen vpliv nanj. S tolikšno ihto je zaloputnila z vrati, da so skoraj padla s tečajev.
Življenje ni pravično!

*** Odlomek 2 ***

Christine ga je pričakala pred stajo z nezadovoljnim in očitajočim pogledom.
»Vidiš tistega rjavega žrebca?« je pokazala v ogrado. »To je Duke, tvoj konj. Greva ponj.« S svojimi lepimi kavbojskimi škornji je brez omahovanja zagazila v blato znotraj ograde in enako mirno ji je sledil. Nadela mu je uzdo in povodec ter mu podala vajeti. »Priveži ga zunaj k drogu,« je bila kratka.
Storil je to in s presenečenjem je opazila, da je napravil drseči vozel. »Res prvič pripenjaš konja?«
»Bil sem tabornik, sem prostovoljni gasilec, ukvarjam se z jadralnim padalstvom in zmajarstvom ter imam certifikat reševalca iz deročih voda. Ta vozel res ni posebna znanost,« je skomignil z rameni. »Če želiš, te lahko še kakšnega naučim.«
Uh, kakšen važič!
Obraz ji je za spoznanje še bolj potemnel. V staji je – po bliskoviti oceni njegove zadnjice – izbrala ustrezno sedlo in ga zunaj položila na nenavadnega lesenega konja ob strani staje. Z roko ga je povabila, naj sede nanj.
»Ga moram jezditi, dokler ne oživi pod menoj?« je vihal nos.
»Lažje boš jezdil, če te sedlo ne bo žulilo v rit,« mu je zabrusila, »in če bodo stremena na pravi dolžini.«
Ko je nastavila stremena, ga je skoraj sunila iz sedla, pograbila sedlo z obema rokama, stopila do Duka in mu ga položila na hrbet. Osedlala ga je in ves čas zadržano pojasnjevala, kaj počne. Ponovno ga je razsedlala in ukazala: »Zdaj pa ti.«
Ko je ugotovil, kako težko je sedlo, se je nemalo začudil njeni moči. Osedlal ga je, Christine pa mu je s hladnim glasom razložila, kako naj vodi konja. Nato mu je izročila še sprej proti medvedom. »Pripni si ga za pas.«
»Mu z njim naredim frizuro, če me napade? Takšno, da umre od smeha? Ali mu popravim zadah, preden me poje?« ga je vzel in vrtel v roki. »Baje je koristen, takrat ko ti medved že žveči nogo.«
»Zakaj potrebuješ vodnika, če vse veš?« se je obregnila.
»Za vabo. Upam, da ima raje ženske kot moške. Baje ste bolj mehke, čeprav glede tebe nisem prepričan o tem.«
Strogo ga je pogledala in se namrščila, ko je opazila navihani ples iskric v njegovih očeh. »Ne bodi norčav,« ga je ukorila.
»Me boš sicer kar sama pojedla, Sally Scull[1]?« Opazil je, da ni razumela primerjave.
»Greva na poskusno ježo,« je hladno pojasnila, nato pa vtaknila v usta dva prsta ter zabrlizgala. Izza staje je pritekla svetlo rjava kobila in v skoku je bila na njej. Brianu so se zaiskrile oči od občudovanja, Christine pa je temno gledala izpod čela.
Zajahal je, pognal konja ob njenega in malomarno navrgel: »Poskusi še s kakšnim nasmehom. Ne boli, veš.«
Stisnila je ustnice in spodbodla Megy. Tudi zato, da bi ubežala zbodljaju slabe vesti.

[1] Sally Scull - znana strelka, drzna in spretna jahačica divjega zahoda, ki je očarala mnoge moške.