Hiša na pragu Kanadske divjine 1

Dežela grizlija in pume

Ljubezenska zgodba in vse osebe so v celoti izmišljeni. Vsaka podobnost s katerokoli osebo je zgolj naključje in plod vaše domišljije. Opisi ranča in Chilcotina, dogajanja v divjini pa so resnični.

Zgodba se odvija na planotah Chilcotina, pogorja ob zahodni obali Kanadske Britanske Columbije, severno od Vancouvra. To je dežela neokrnjene lepote in divjine. Zasnežene gore, z rožami posejane doline, žuboreči potoki in kristalno čista jezera. Izza drevesa uzreš grizlija, kako mirno hlača k potoku, v gozdu te spremljajo oči drugega lovca – pume.

Čeprav je v ospredju ljubezenska zgodba, jo spremljajo avtentični opisi krajine in pojasnila o vedenju v divjini.

Knjiga je namenjena lahkotnemu branju.

19.80 €

Vsebina

Mlada, 32-letna Evropejka Elodie prihaja iz poslovnega sveta. Kariera ji je daleč najpomembnejša. V ta namen se je izobraževala v nevro-lingvističnem programiranju, obremenjena je z željo po uspehu in precej izumetničega, narejenega vedenja. Ker bi rada pridobila imigracijske papirje ter ostala v Kanadi, se odpravi na ranč v Chilcotin, da bi trmastega rančarja prepričala v podpis poslovne pogodbe za potrebe firme. Z vodnikom se odpravi s konjem za njim v divjino, tam pa se sooči sama s seboj in svojim pristnim jazom. Odnos med glavnima junakoma je trk dveh svetov.

Kakšen je sploh lahko zaključek?

Čeprav je v ospredju ljubezenska zgodba, jo spremljajo avtentični opisi krajine in pojasnila o vedenju v divjini.

Knjiga je namenjena lahkotnemu branju.

Izbrani odlomki iz knjige:

Odlomek 1

* Odlomek 1 *

Misli so se ji prekopicevale po glavi, ko je neodločno stala na pragu. A je prišla zaman? Rančar je le dober korak pred njo.
Zaslišala je Denisin glas:
»Costa je daleč najboljši vodnik v celem BC-ju.«
Vzdihnila je, nato pa se z odločno dvignjeno brado napotila h Costi.
»Plačam vam 10 odstotkov več od vaše običajne tarife.«
Šaril je naprej okrog sedla in je ni niti pogledal. »
15 odstotkov.«
Tišina.
»20. Zadnja ponudba.«
Brez besed jo je kratko ošinil izpod krajcev klobuka.
»Če boste mislili, da ne zmorem, se bom obrnila in se brez ugovarjanja vrnila na ranč.«
Takrat se še ni zavedala, kakšno neumnost je pravkar povedala. Vendar je možakarja očitno omehčala.
Po krajšem molku, v katerem je že skoraj obupala, ji je odvrnil:
»Če boš šla z menoj, me boš popolnoma in v celoti ubogala. Prav? Brez spraševanja, zakaj in kako in kaj če … Naredila boš točno tisto, kar ti bom rekel, sicer te bom pospremil nazaj, kjer boš poklicala tisti svoj frčoplan in zapustila ranč. Sem bil jasen? Se strinjaš?«
Kuhalo jo je.
Ti bom dala tisti tvoj frčoplan, gorjanc zabiti. In kdaj bom zapustila ranč, ti že ne boš odločal …
Pogledala ga je naravnost v oči, se mu sladko nasmehnila in rekla:
»Seveda. Se popolnoma strinjam.«
Stari delavec, za katerega je Denise omenila, da mu je ime Karl, mu je prinesel večji omot in ga za sedlom pritrdil na konja. Nato si je oba hudomušno ogledoval.
Costa se je odhrkal in mu rekel:
»Naj mi Denise pripravi še enkrat isto.«
Karl je pokimal in odšel proti hiši.
»Pa lonček, žlico in dve skodeli. In svoje lahke gojzarje,« je še dodal za njim ter zamrmral sam zase: »Morale bi biti prav.«
»Pridi,« je navrgel in se napotil proti staji.
Vstopila je in še preden so se ji oči navadile polmraka, je čutila, kako jo je z obema rokama zagrabil za rit. Zavpila je in odskočila, on pa je že korakal proti koncu staje, se iztegnil in se vrnil s sedlom ter z jermeni. Na drugi strani staje so stali trije nenavadni leseni konji.
Na enega je položil sedlo in ji odsekano ukazal:
»Sedi.«
Tako je bila zmedena, da ga je molče ubogala.
Vprašujoče jo je pogledal:
»In?«
»Kaj in?« se je zmedla.
»Ti je sedlo prav?«
»Mislim, da bo v redu. Kako naj vem, kakšno mora biti?«
»Se počutiš udobno ali te kje tišči?«
Jezno je odrinila njegovo roko, ko se je približal njeni tazadnji.
Kratko se je zasmejal:
»Ne zanimaš me, lutkica. Nič si ne domišljaj.«
In še strupeno dodal:
»Dolžina tvojih nog me zanima le zaradi stremen. In tvoja rit zaradi varnosti moje riti.«
Čutila je, kako ji vročina obliva lica. Uh, ta dva dneva bosta še hudo naporna. A takrat se ji še ni sanjalo, kako zelo.
»Si sploh že kdaj jahala?«
Jezilo jo je, da je ne naslavlja bolj vljudno, ampak tako po domače. Kot da bi mu bila enaka.
»Verjetno to ni kakšna posebna znanost. Splezaš gor in paziš, da ne padeš dol,« je malomarno odvrnila. »That's it.«
Ta malomarnost je veljala bolj njej sami in temu, da prevara lastni strah.
Pomolčal je, nato pa rekel:
»Aha.«
Karl, ki se je medtem vrnil iz hiše, je le s težavo prikrival smeh. Obrnil se je in odšel v stajo. Od tam je prinesel nekakšne jermene z železom, jih dal Costi in nekaj zabrundal. Elodie se je zdelo, da je slišala besedo Skaut. Costa ji je namignil, naj gre z njim. Šel je mimo staje do ograde s konji, odprl vrata in čakal, da se mu pridruži, ne da bi jo sploh pogledal. Pokazal je na zapah.
»Vrata moraš zmeraj zapirati za seboj, da konji ne pobegnejo.«
In s svojimi škornji, ki so bili sicer pravi umetniški izdelek, zakorakal naravnost v največji drek na drugo stran, kjer je stala skupina konjev. Elodie je bila besna. Gledala je svoje Gucci čevlje za 1300 dolarjev in posvinjano ogrado. Kamorkoli bo stopila, bo uničila čevlje. To je naredil nalašč. Stisnila je ustnice.
»Obstaja še kakšna druga pot?«
»Da. Po cesti z ranča.«
Niti pogledal je ni.
Obupen je!
Pred seboj je videla pismo Permanent Residency. Dovoljenje, da ostane v Kanadi. In potem v firmi … Na vratih je že videla ploščico z zlatimi črkami: Elodie Kellers, management director … Na koncu bo zmaga njena. Ostala bo v Kanadi, bliskovita kariera, selitev v Vancouver, velik apartma na vrhu stolpnice z bazenom ter pogledom na gore in ocean, parkirni prostor ob vratih … In to že pri 32 letih. Zadovoljstvo jo je napolnilo z novo močjo. Teh nekaj dni bo že potrpela. Nato pa si bo obrisala prah s svojih rok in nikoli več ji ne bo potrebno prenašati tega … tega … tega … Eh!
Odločno je zakorakala s svojimi lepimi temno rdečimi salonarji v blato in konjske iztrebke. Po nekaj korakih se je salonar potopil in prilepil v blato, Elodie pa je z boso nogo zagazila v govno. Jezno ga je izvlekla. Mu bo že pokazala vraga. Še ve ne, s kom ima opravka. To je res ne bo prestrašilo. Odločno je sezula še drugi čevelj. Le zakaj za vraga ni tega naredila takoj na začetku? Zavihala je hlačnice in bosa pristopila do njega. Molče jo je premeril. Brez izraza.
Je slučajno opazila rahlo ukrivljen posmehljiv nasmešek? Stoično ga je pogledala, kot bi se ne zgodilo nič posebnega.
»No?«
»Tako se približaš konju. Od spredaj. Če greš mimo njega zadaj, mu položi roko na bok, da bo vedel. Sicer te lahko brcne. Tole je uzda z brzdo. Tako jo daš konju v gobec … vidiš … potegneš jermen čez, ne zategni preveč … in zdaj ga lahko odpelješ iz ograde. Na, primi in ga zunaj priveži k drogu. To je Skaut, tvoja kobila.«
Nalašč ji je izbral najgršega konja. Ta kobila je bila pisana kot kakšna kravica in je v celoti izpodbijala njene kriterije o konjski lepoti. Vendar ni komentirala. Prijela je za uzdo in peljala konja iz ograde. Srce ji je razbijalo. Prvič je bila tako blizu konjev in kobila ji je z glavo silila za vrat. Za nič na svetu ni hotela pokazati svoje vznemirjenosti, zato jo je z bosimi nogami mirno popeljala k prvemu prostemu drogu in privezala. Spomnila se je, da je pozabila zapreti ogrado. Res ni želela razjeziti tega človeka še preden odrineta. Stekla je k ogradi, vendar jo je Costa že zaprl in pri stranskih vratih izginil v stajo.
Vrnil se je pri glavnih, ji izročil karirasto srajco, kavbojke in kavbojski jopič, debele nogavice in Denisine gojzarje ter ji odsekano naročil:
»Pojdi se v hišo stuširat … in odloži vse umetne dele sebe. Razčeši to sračje gnezdo, ki ga imaš na glavi in lase spni v rep. In postrizi te kremplje. Zanje bi potrebovala orožni list.«
V njej je vse vrelo. Joj, s kakšnim veseljem bi odpustila tega kretena, če bi delal pri njej.
»Potem obleci tole. Tukaj imaš še pas, čeprav …« ocenjujoče jo je premeril. »Upam, da jih boš spravila gor. Te je kar nekaj skupaj.«
Očitno jo je nalašč poniževal. Verjetno se je zavedal, da ga potrebuje. Komaj je premagovala jezo. Tudi če se dva meseca ne bi tuširala, bi bila bolj čista kot on. Kakšen neolikan zagovednež!
Kot da bi vedel, kaj se ji plete po glavi, ji je s svojim razpotegnjenim načinom govora pojasnil:
»Dišiš po nečem sladkem. Ne uporabljaj gela, ne parfumiraj se. Stuširaj se in se preobleci. Tvoje cunje dišijo po cvetočem travniku. Divje živali so radovedne in točno poznajo svoj teritorij. Neznani vonj jih privabi, da pogledajo, kaj je. In morda še malo pokusijo … Ko prideš ven, se podrgni ob svojega konja.«
Sedaj je razumela. Pogledala je k svoji kobili in videla, da je drog prazen. Preiskujoče se je ozirala, ko je zaslišala za seboj njegov vzdih. Vtaknil je v usta dva prsta in rezko zažvižgal. Kmalu je Skaut zavila izza staje in pohlevno pristopicala do njega. Pripel jo je za drog, Elodie pa se je s cunjami v roki, ki jo je stegovala precej stran od sebe, napotila proti hiši.
Uh, kakšne žrtve za imigracijo.

Odlomek 2

Hiša na pragu Kanadske divjine 1

Dežela grizlija in pume

Vsebina

*** Odlomek 1 ***

*** Odlomek 2 ***

Prijava

Registracija

* Odlomek 1 *

* Odlomek 2 *