V košarici ni izdelkov.
Igra s srcem – zgodba o nabriti maserki in njeni nežni prijateljici.
Slikarka Eliza se mora na vsak način poročiti s kanadskim državljanom, če želi ostati v Kanadi. Viza se ji izteka, primernih kandidatov pa ni. Prijateljica Carla, pri kateri živi, pride na odrešilno, a divjo zamisel. Okličeta se za lezbijki in poročita.
Vendar ima življenje čuden smisel za humor. Eliza se do ušes in čez zaljubi v čednega vdovca, na vrata pa jima prinese ostroumnega in pronicljivega inšpektorja. Kličejo ga The Devil Judge. Zanj je pomemben le zakon.
In težave se začnejo.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Bilo je še zgodnje jutro, ko je pozvonilo pri vhodnih vratih. Eliza, ki jim je bila bliže, jih je odprla.
Pred njimi je stal visok temen hrust z bujnimi črnimi lasmi in mogočnimi obrvmi, izpod katerih so inteligentno zrle temne, pronicljive sive oči. Ni bil lep, kot je bil Michael, vendar je izžareval močan moški seksapil, ki se ga ni dalo spregledati. V roki je držal usnjeno aktovko. »Pozdravljeni, sem Greyson Martin z inšpektorata za priseljevanje.«
Elizo je spreletelo vroče in hladno hkrati. Zagomazelo ji je po hrbtenici. To je torej to! Njuno prvo preverjanje in preizkus.
»In vi ste?« jo je radovedno opazoval z nasmeškom na obrazu. Nasmešek je ni preslepil, njegove jeklene temno sive oči so bile ostre in prodorne. Imela je občutek, da ji vidijo v dušo. V trenutku se ji je skrčil želodec.
»Eliza, Eliza sem,« je zamrmrala. Pogoltnila je slino in se prisiljeno nasmehnila, medtem ko je razmišljala, kako naj prikrije, da ima svoje stvari v spodnji sobi, Carla pa v zgornji. Kot zaljubljeni in sveže poročeni par bi morali spati skupaj.
Pohrkal je in jo predramil iz razmišljanja.
»Vstopite,« ga je povabila in širše odprla vrata.
Bil je visok in plečat, širokih ramen in močnih dolgih nog ter je skoraj v celoti zakril odprtino vrat. Kvadratna čeljust, osenčeno strnišče močne brade in oster orlovski nos sta mu dajala nevaren videz. Na njem je bilo nekaj divjega. Z lahkoto si ga je predstavljala kot gusarja s prevezo čez oči, kako stoji z nogo na truplu premaganega sovražnika, ali naslikanega na plakatu, na katerem piše: Išče se živ ali mrtev! Nagrada deset tisoč dolarjev.
»Carla, draga, obisk imava,« je zaklicala v hišo za seboj. »Inšpektor Martin je prišel.«
Še sreča, da je bila Carla mojstrica v improvizaciji. Pritekla je po stopnicah in sprejela obiskovalca s tako prisrčnim smehljajem, kot da sta najboljša prijatelja še iz šolskih klopi. Mačka prefrigana, je pomislila Eliza.
»Oh, kar naprej, dobrodošli,« je zažvrgolela Carla in ga povabila v kuhinjo. Eliza je razumela – želela je pridobiti čas, da bi lahko neopazno prestavila svoje stvari iz spodnje sobe za goste. Vsaj tiste, ki so najbolj bíle v oči. »Boste kavo, čaj, sok? Tudi mafine imava, ravno včeraj sva jih spekli. A ne, draga?«
Obiskovalec se ni pustil pretentati. Bil je več kot trideset centimetrov višji od nje. Mirno in skoraj z nekoliko hudomušnim pogledom se ji je zazrl navzdol v obraz. »Najprej me odpeljita naravnost v vajino spalnico, nakar bo dovolj časa za kavo, sok in mafine.« Stopil je iz kuhinje za Elizo, da ta ni utegnila sama narediti niti koraka. »Kje je vajina spalnica?« jo je vprašal.
»Tukaj zgoraj,« je zamomljala Eliza in pokazala z roko na stopnice, ki so se vzpenjale na galerijo. Počasi se je povzpela po njih, srce ji je burno razbijalo. Carla jima je sledila in se obupno trudila domisliti kakšne rešitve. Takoj bo vedel, da ne spita skupaj. Zgoraj, na drugi polovici stopnišča, je Eliza previdno prestopila stopnico, ki je bila razmajana in nepritrjena. Dobro je poznala stopnice, točno je vedela, kam sme stopiti in kam ne.
Carla je vzkliknila: »Pazite, ta stopnica ni …«
Obrnil se je k njej in jo vprašujoče pogledal. Besede so ji zamrle v ustih, nagonsko se je stisnila k steni, ko mu je noga zdrsnila in se je veliko telo s hrupom zakotalilo po stopnišču. Nepremično je obležal.
»O moj bog,« je zacvilila Carla. Najprej je obstala, zatem pa stekla do vznožja. Zgrožena se je zgrudila na kolena ob njem. »Ubili sva ga, ubili sva inšpektorja,« je šepetala široko odprtih oči.
Eliza se je počasi spustila po stopnicah za njo. Srce ji je razbijalo v grlu. »Je mrtev?«
»Ne vem,« je stokala Carla. Zagledala se je v možati obraz z oglato brado, se malce nagnila k njemu in komaj slišno vprašala: »Ste mrtvi?«
»Šema,« jo je okregala Eliza, ki se je trudila umiriti divje razbijanje srca. »Če je mrtev, ti ne more odgovoriti. Potipaj mu žilo.«
Z roko je previdno zašla na njegovo čeljust in vrat. »Močno brado ima. Najbrž se mora briti vsak dan. Morda celo dvakrat dnevno.« S prsti je nežno potegnila po robu čeljusti.
»To ni pomembno. Če je mrtev, se ne bo več bril.«
Carla se je prijela za glavo in se obrnila k njej. Prestrašene oči so ji izstopale iz obraza kot dva modra krogca. »Kaj bova zdaj?«
Molče sta zrli druga v drugo.
Carla je ponovila: »Kaj bova storili? Ga nekje zakopljeva ali vrževa v reko?« Velike sinje oči so bile od strahu še večje.
»Kristus, Carla, preveč kriminalk gledaš. Saj vendar nisva morilki.«
»Nama bodo verjeli, da nisva? Morda bi bilo bolje, da se ga znebiva. Zgodaj je še, nihče ga ni videl priti k nama. Če ga zavijeva v preprogo …«
»Gleda te,« je nenadoma zašepetala Eliza.
Carla je obrnila glavo k ležečemu telesu. Temno sive oči so strmele v njen obraz.
»O bog,« je znova zastokala Carla, »res me gleda. In to prav očitajoče. Nisem ga potisnila, bog mi je priča. Hotela sem mu pojasniti glede stopnice, pa seveda kot tipični moški – ne posluša. In res nočem, da me gleda. Zatisnila mu bom oči.« Trepetala sta ji tako glas kot roka, ki jo je previdno položila na njegovi veki in ju zaprla. Nato se je sesedla ob njem. Ker je bilo prostora med njim in steno malo, se je naslonila nanj. »Za božjo voljo, kaj bova storili? Kaj naj narediva s truplom?«
»Gleda te,« je znova dahnila Eliza prebledelih lic.
Carla se je ozrla. Z vzdihom je sunkovito ponesla roko k ustom, da je zadušila krik. Sive oči so ogorčeno strmele vanjo.
»S pogledom me obtožuje, da sem ga ubila. Še strašit me bo hodil,« je cvilila. Sedla je na njegova stegna in si s prsti zakrila obraz. Elizi je nehote šinilo skozi možgane: Če težave ne moreš rešiti, sedi nanjo!
*** Odlomek 2 ***
Carla, flenča nemarna, se je zabavala.
»Draga, v teh hlačah je tvoja ritka naravnost fantastična. Si oblekla spodaj tiste rožnate tangice, ki jih tako obožujem? Komaj čakam, da jih z zobmi strgam s tebe.«
Eliza se je vrgla na posteljo in potisnila obraz v blazino, da je pridušila smeh. Spodaj v dnevni sobi je Grey seveda hočeš nočeš slišal vsako besedo. Zaškrtal je z zobmi, ko mu je pred oči priplavala podoba igrivega nasmejanega obraza, ki so ga krasile živahne modre oči in privihani kotički ustnic, barve sladkih jagod. Občutek imam, da mi porednica nalašč nagaja. Popadljivo je revsknil: »Nimata vrat v spalnico?«
Carlina svetlolasa glava je pokukala z vrha stopnic. »Oh, gospod Grey, opravičujem se, če vas najine nežnosti motijo. Žal najina spalnica na galeriji nima vrat. Potrudili se bova biti čim tišji, ampak …« Carla se je zahihitala, »Eliza je pri ljubljenju zmeraj takoo glasna.«
Eliza je v sobi zgovorno zavila z očmi in se z dlanjo počila po čelu, Grey pa je nejevoljno stisnil čeljust. Packa poredna, se je jezil sam pri sebi, rekel ni pa nič. Nalašč ni pazil, da bi pridušil glasove, ko je odkrevsal v kuhinjo. Tam je treščil v stol in glasno zavpil. Bolj od nerazložljivega nezadovoljstva kot od bolečine.
»Joj, gospod Grey, ste se znova poškodovali?« Carla je pritekla z izrazom resnične zaskrbljenosti na obrazu.
Zagledal se ji je v skrbni obraz in molče odkimal. Le zakaj ga tako neskončno moti, da je lezbijka? Njena spolna usmerjenost nima nič opraviti z njim in nikdar ni gojil predsodkov do ljudi. Všeč ali ne so mu bili izključno zaradi značaja. Toda ta ženska ga od prvega trenutka dalje spravlja ob pamet. Vse na njej mu je šlo na živce. Najprej njena nasmejana privlačnost! Le zakaj je neprestano dobre volje in prijazna? Zatem tisti zviti kodrček, ki ji nenehno pada na oči. Da o očeh sploh ne govori! Žareče, navihano iskrive in modre so kot spominčice v bregu. Najraje bi jo, bi jo … kaj sploh bi napravil z njo? Še sam ni vedel, pa je spravljivo vzdihnil. »Opravičujem se, ker vaju nadlegujem.«
Radosten nasmeh ji je ožaril obraz. Kot bi posijalo samo ljubo sonce, je pomislil, in nerazpoloženje mu je ponovno seglo do grla. Preplavila ga je zlobna potreba, da bi jo nadrl in se pošteno skregal z njo. »Potrudil se bom, da bom v času bivanja pri vama pridobil vse podatke in napisal končno poročilo,« je zagodel.
»Boste kavo ali čaj, gospod Grey?« Carle je bila sama ljubeznivost.
Zamrmral je, da ničesar ne potrebuje, še najmanj kakršnekoli pomoči, ker ni nebogljen izgubljenec, pa ga je milo prekinila: »Vsi potrebujemo kdaj pa kdaj pomoč drugega človeka. Zato še nismo izgubljeni. Svet, v katerem si ljudje pomagamo, je lepši.«
Grey ni posebno cenil ljubeznivosti. Zdela se mu je znak šibkosti in šibke ženske mu niso ugajale. Po navadi jih je pohodil. Brez posebnega obžalovanja. Toda ta ženska, ki mu je segala do ramen, je bila polna nenavadnih protislovij: mila in nežna, pa vendar je spoznaval, da ni niti najmanj šibka. Že samo s svojo vožnjo mu je dala misliti. Bila je odločna, hitra, premišljena. In hudomušna, igriva ter nagajiva. Uh, res bi se rad prepiral z njo. Vsi so se ga tako bali, da je večini predstavljal poosebljeno nevarnost za infarkt. Kaj šele bi bilo, če bi zarohnel nad njimi. Imel je občutek, da je drugačna od večine. Ugriznil se je v spodnjo ustnico.
S police je vzela papirnato vrečko. »Ta čaj sem sama pripravila. Je mešanica melise, cvetov kamilice in hmelja. Pomirja in blagodejno deluje na počutje.« Prelila je čajno mešanico z vročo vodo. »Mislim, da vam bo dobro del.« Nedolžno je upirala vanj velike modre oči in nekajkrat utripnila s trepalnicami.
»Sam si ga bom pripravil,« je zagodel. Dobro mi bo del, ker pomirja, aneda?
»Sladkor je …«
»Ga bom že našel,« je revsknil. Sam sebi je šel na živce zaradi tečnobe, a bolj ko je godrnjal, prijaznejša je bila. Za ustreliti! Ga sploh ne misli nazijati?
Odkrito je uprla vanj velike modre oči in se mu nasmehnila z vsem obrazom. »Potem pa vam želim lahko noč,« je zažvrgolela.
Temno je gledal za njo in pogled mu je sam od sebe zdrsnil na njeno srčasto okroglo zadnjico. Nato je vzdihnil. Res sem zoprn prasec! Odšepal je do police, na kateri so bile posode z napisi: sol, sladkor, bela moka, kava. Izbral je sladkor, si natresel v skodelico dve polni žlički in odštorkljal do mize. V hiši je vladala globoka, nepredirna tišina. Slišalo se je le potrkavanje žličke po skodelici. Pogledal je proti stopnicam na galerijo; nobenega glasu. Sta mar nehali dihati? Napravil je krepak požirek in globoko pogoltnil. Zaletelo se mu je, ga zmrazilo in neprijetno streslo po vsem telesu, od las pa vse do prstov na nogah, zatem pa je med zmrdovanjem glasno zarobantil. »Za pomirjanje, a?«
Iz galerije se je zaslišalo cvileče hihitanje.
»Le katera ženska v sladkornici hrani sol?« Njegov glas je bil poln zgražanja in očitkov.
Carli ni uspelo prikriti smeha v glasu in kako zelo jo situacija zabava. »Hotela sem vam povedati, gospod Grey, toda niste marali poslušati,« je milo začivkala. Obe, Carla in Eliza, sta si z dlanjo zapirali usta, da se ne bi preglasno smejali.
Mrhica mala! Prav nič se ga ne boji.
To mu je bilo všeč.
Bistveno manj so mu bili všeč zvoki, ki jih je kasneje zaslišal celo skozi zaprta vrata v svojo spalnico. Vzdihovanje in zvoki ljubljenja. Trudil se je, da jih ne bi slišal, pritisnil si je blazino na ušesa, vendar ni nič pomagalo. Še huje. Kmalu je imel pred očmi ljubki obrazek, obdan s svetlimi kodri, ki so se razsuli po blazini, ovit v meglico naslade. Moškost mu je trda stala pokonci.
Zgoraj sta se Carla in Eliza z rokami na ustih hihitali, da se je tresla postelja. Kadar je zmogla premagati smeh, je Carla stokala in vzdihovala, Eliza pa je vtaknila glavo pod blazino in se smejala, da so ji tekle solze po licih.