V košarici ni izdelkov.
Znana pisateljica romanc potrebuje za novo zgodbo izkušnjo, kako so nekoč jahali čez divje planote Chilcotina. Najame gorskega vodnika in njegovega oskrbnika, da jo spremljata s konji čez divjino. Obubožani rančar sprejme dobro plačano nalogo, vendar je vse preveč ponosen in po moško tradicionalno avtoritativen, da bi se podrejal ženski. Tako prihaja med njima do kupa zabavnih nesoglasij in peripetij.
Zgodba se odvija na planoti Chilcotina v zahodnem delu kanadske province Britanska Kolumbija. Razprostira se severno od Vancouvra in se naslanja na Tihi ocean. Je divja pokrajina, z dih jemajočo čarobno lepoto, ki je ohranila pristnost in neokrnjeno naravo. Visoke gore z zasneženimi vrhovi in ledeniki, bistra, ledeno hladna jezera, cvetoče doline in pobočja s pisanimi rožami, divji potočki… Milijarda zvezd na nočnem nebu … Je dežela grizlija in pume. Prečkaš jo lahko le s helikopterjem ali konji.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Poletna, julijska nevihta je bila močna, vendar prekratka, da bi pomembneje napojila izsušeno zemljo. Kmalu bodo sončni žarki posrkali še zadnje kaplje iz luž. Cesta skozi mesto je bila skoraj prazna. Le gruča motorjev, ki je bila parkirana pred hotelom Reynolds, je kazala, da se tudi ta kraj odpira turizmu. Pod hribom se je leno vila blatna reka Fraser. Dopoldne se je že prevesilo v drugo polovico, ko je Troy pripeljal z gora. Njegov star poltovornjak je bil na debelo prekrit z blatom in prahom.
Vrgel je pogled na že obledeli izvesek Robinsons Bank.
Žid je preskop, da bi ga dal na novo polakirati.
Briga ga. Pomembno mu je le, da dobi kredit. Prejšnji teden ga je stiskač gladko odbil. Zatem kar nekaj noči ni mogel spati. Nato ga je poklical in rekel, da ima delo zanj in če ga sprejme, mu odobri podaljšanje kredita. To bi bilo super. Troy se ni bal nobenega dela. Edini pogoj je bil, da je zakonito.
Skoraj je že stopil do vrat banke, ko je zaslišal siten ženski glas:
»In kako, za vraga, naj pridem čez?«
Ozrl se je.
Aha, to je tale profesionalka za volanom! Prava rally voznica, prava Louise Walker.
Sedela je na nizkem sedežu imenitnega BMW-ja, ob odprtih vratih pred veliko lužo, in z očmi žolčno poblisknila k njemu.
Le kateri idiot se sem pripelje z BMW-jem? S takšnim avtom šminkiraš po Vancouvru ali Kelowni, ne pripelješ se v Lillooet, ki ima na tabli pod nazivom kraja pripisano 'garanteed rugged', torej zgotovljeno robusten.
Predtem jo je videl, kako je bočno parkirala. Pravzaprav je skušala bočno parkirati! Precej neuspešno in predvsem hudo moteče za preostali promet. Še dobro, da ga ni bilo veliko.
Pravzaprav je bil že nekaj časa sam na cesti. Najprej je v boks zapeljala naravnost, da je bil avto postavljen počez in z zadkom nevarno na cestišču. Ugotovila je, da to ne bo dobro. Znova je zapeljala nazaj, nato naprej in skušala avto z vzvratno vožnjo spraviti v prazno luknjo. Zdaj je bil zadek na pravem mestu, prva polovica avtomobila pa na cesti. Ni ji ugajalo. Ponovno se je trudila. Naprej in nazaj, spet malo naprej ter ponovno nazaj.
Prostora je bilo dovolj za avtobus.
Bo parkirala ali peljala dalje?
S prižganimi smerokazi je potrpežljivo čakal, da se bo končno odločila.
Parkiranje je popravljala, vendar ni bilo v teh petih poskusih videti nobene razlike. Vedno je bila polovica avtomobila na cestišču: prvi del, zadek ali kar polovica po celotni dolžini. Če bi imel več časa, bi se verjetno na smrt zabaval. Bilo je boljše od vsake skrite kamere. Biti moraš poseben talent za tolikšno nesposobnost.
Toda sedaj nima časa. Nestrpno je s pogledom ošinil uro na armaturni plošči.
Vsaj ta je še delala.
Mojbog, misli ta še danes parkirati?
Z gospodom Robinsonom, lastnikom banke, je imel dogovorjen sestanek čez minuto. Ponovno je speljala naprej in hitro je zapeljal na izpraznjeni prostor. Ugasnil je motor in skočil iz avta. Naredil je le nekaj korakov, ko je zaslišal njen glas. Precej zoprn, je pomislil.
Ustavila je nekaj metrov naprej, kjer se je končala vrsta parkiranih avtomobilov in je bilo več prostora. V veliki blatni luži.
»Hej, kakšen moški pa ste? Morali bi biti ustrežljivi in kavalirski do ženske. Obstajajo pravila, ki jih upošteva vsak pravi moški: dami odpre vrata, ji odmakne stol v restavraciji … prav tako je edino normalno, da ji prepusti parkirni prostor. Posebej, če je to zadnji in edini suhi prostor. Vidite moje čevlje? Stanejo čez tisoč dolarjev. Zaradi vas in vaše nestrpnosti pa sem občepela v tej smrdljivi blatni luži in … kako naj pridem čez, a? Mislite, da sem angelček in imam krila?«
Troy se je z izbuljenimi očmi zastrmel v žensko, ki se ni obnašala niti malo poduhovljeno. Postava in obrazek bi sicer lahko bila angelska, značaj pa definitivno ne! Tako tečnega si ni predstavljal nobenega angela. Bil je kristjan, in četudi se z njegovo razlago vere ne bi strinjal noben duhovnik ter bi si ob njej vsi populili lase, pa je rad verjel, da so nebeška bitja polna miline in nežnosti.
Ozko krilo ji je zlezlo nevarno visoko in razgalilo vitke noge v elegantnih čevljih z vratolomno visoko peto, ki so bili trenutno kamen spotike.
Kako, za vraga, lahko hodi v tem? Nekoristni in nepraktični. Smrtno nevarni. Tisoč dolarjev? Škoda denarja.
Eno nogo je položila na avtomobilski prag, drugo je iztezala predse. Čedna noga.
»Da, vam govorim! Zasedli ste moj prostor in zdaj me gledate kot teliček.«
Počehljal se je po tri dni stari bradi. Njegov pogled verjetno res ni odražal posebnega bistroumja.
Tale je zmešana!
»Mislil sem, da ste za danes končali s treningom,« je zagodel.|
»Nemudoma umaknite svojo kripo. Prav po trojansko ste se polastili mojega prostora …«
Trojansko? Kaj pozna njegovo ime?
Še vedno je sedela ob odprtih vratih in krilo se ji je povzpelo kvišku, na samo mejo škodljivo za pritisk. Čeprav resnično ni hotel buljiti tja, je pritegovalo njegov pogled kot magnet.
Če le malo premakne noge, bo pokazala hlačke!
In skoraj prepričan je bil, da takšna polikana gospodičnica nima na sebi navadnih bombažnih hlačk.
So svilene? Čipkaste? Uh, morda celo tangice?
Je ni bolj smrtonosne stvarčice za njegovega tiča. Dovolj je bilo, da je le pomislil nanje, pa je že dvignil glavo, da se tudi sam razgleda naokrog. Tangice bi še bika podrle, kako ne bi njega. Troy jih je le malo videl, saj so tukajšnja dekleta nosila udobnejše spodnjice. No, vsaj tista, ki jih je slekel. Da, tista mala krpica je smrtno nevarna moškim. Premajhna, da bi si z njimi obrisal čelo, vendar uspešno izbriše vso pamet. Njemu se v celoti preseli pod pas.
Pogoltnil je slino in trudoma usmeril pogled višje. Svetlo rožnata bluzica s čipko je nežno objemala napete prsi. Čez je imela odpeto kratko modro zeleno jaknico, enake barve kot krilo. Če lahko tej majhni krpici sploh reče krilo. Bogati lesketajoči rdeče rjavi lasje so ji kot slap padali čez ramena in ji ovijali nežni vrat. Oči so se ji zeleno bleščale.
Ima zmeraj takšne mačje oči ali le zdaj, ko je jezna, je nehote pomislil. Bila je lepa. Če bi molčala, bi bila najbrž tudi prijetna. Tako pa …
Bolščal je vanjo, sama pa je nemoteno nadaljevala:
»Moji salonarji niso narejeni za v blato. To prepuščam vam. Opažam, da vam kromatofora ni tuja in da se vaša kripa v popolnosti zliva z okolico. Vi pa tudi …« ga je ocenjujoče premerila.
Vedel je, da v umazanih kavbojkah in karirasti rjavo-modri srajci, z neobritim strniščem in skuštranimi lasmi ne more napraviti posebnega vtisa nanjo. Kromatofora? Za kremirat pa vendar še ni!
»Kljub vsemu morate kot moški – pa čeprav ste s hribov – vedeti, da so prostori ob vratih povsod namenjeni ženskam. Kot tudi, da bi ti prostori morali biti širši in večji.«
»Gospa,« je zamomljal, »letališka steza je približno tri kilometre jugovzhodneje.«
»Predrzen falot ste!« je ugotovila rahlo priprtih oči. »Ste že kdaj slišali za bonton?«
Raje je ni vprašal, ali je že kdaj slišala za šolo vožnje, čeprav je besede imel na jeziku.
Nemoteno je kvasila dalje:
»Pravi moški je gentleman. Ne vriva se kot parenteza. Posebno ne tja, kjer mu ni mesta.«
Troy se je popraskal za ušesom. O čem čveka? O protezi ali parodontozi?
Njegovi zobje so brezhibni.
Vse bolj ga je mikalo, da bi ji to tudi dokazal in jo pregriznil napol. Še zmeraj ni nehala.
Kristus, koliko besed!
Ošinil je uro čez cesto. Sicer rad pogleda lepo žensko, toda njegov ranč mu je pomembnejši. Zamudil bo in od tega pogovora je eksistenčno odvisen. Pa tudi sicer so mu bolj ugajale mile ženske, ki ne jezikajo preveč. S svojimi ročno izvezenimi škornji je stopil v lužo, ki ni bila posebej visoka, pristopil do nje, jo za roko potegnil iz avta in si jo vrgel čez rame. Nato se je obrnil, da bi jo odnesel na pločnik.
Skoraj je že položil roko na njeno zadnjico – zaradi kratkega krilca, da bi jo zakril – pa se je zadnji trenutek zadržal. Imel je občutek, da bi ga tale majhen dinamit raztrgal, če bi to naredil.
S pestmi je bila po njegovem hrbtu.
»Presneti barbar, neandertalec, jamski človek … Me daš takoj dol?!«
In ko se je ustavil, da bi jo spustil, je spet potolkla s pestjo po njem.
»Ne tukaj, cepec neumni. Na pločnik.«
Iztegnil je korak, ko je znova kriknila:
»Moja torbica! Moj avto, ključi …«
Bil je vse bolj zbegan. Mudilo se mu je. Obrnil se je do avta, pobral njeno torbico s sovoznikovega sedeža, potegnil ključ, zaloputnil vrata …
»Bolj nežno, ti surovina! Ta avto ima dušo.«
Ko jo je nesel čez lužo, je prvič pomislil, da jo ima verjetno on tudi. Sicer se ne bi mogel upreti želji, da jo vrže v največje blato. Tako pa jo je postavil na suha tla, kar je takoj izkoristila, da ga je s torbico nekajkrat usekala po glavi in ramenih.
Prekinil je njeno ploho pritožb, se s prsti dotaknil krajcev klobuka in zamrmral:
»Gospa, predlagam, da se vozite raje z metlo. Bolj vam bo domača in lažje jo boste parkirala.«
Obrnil se je in z dolgimi koraki izginil v banko.
*** Odlomek 2 ***
Prečkal je prostor, namenjen strankam, in potrkal na zadnja vrata. Na njej je bila ploščica z napisom direktor. Zaslišalo se je nekakšno renčanje; vstopil je.
Stari bankir mu je pomignil, naj pride bliže in se naslonil v stolu nazaj. Z roko je segel v predal. Iz njega je potegnil dve skodelici, eno z odkrušenim robom, in steklenico viskija. Ni izgubljal časa z vljudnostnim klepetom.
»Kot sem ti rekel po telefonu – delo imam zate.«
Natočil jima je zlato tekočino – odkrušeno skodelico je dal njemu – in jo v enem samem požirku pogoltnil. Troy je rahlo nezaupljivo vrtel skodelico v eni, klobuk pa v drugi roki.
»Kakšno?« je pokašljal.
Ker ni vedel, kam s klobukom, si ga je poveznil nazaj na glavo. Popil je požirek.
»Poznaš Chilcotin. Divjino in njene pasti. Želim, da boš vodnik neki osebi. Rada bi šla s konji vse gor do Tatla Laka in Bella Coole.«
»Zakaj, pri hudiču, bi kdo hotel s konji tja?« je ostrmel. »Chilcotin ni otroški peskovnik. Do Tatla Laka je minimalno teden dni. Raje kakšen dan ali dva več. Čez nekaj ledenikov, čez sredo grizlijeve dnevne sobe in jedilnice, čez teritorij pume in gorskega leva. Zakaj, za vraga, ne gre raje okrog po cesti? Po Chilcotin-Bella Coola Highway? Varneje je in hitreje.«
Stari bankir si je z roko zmršil še vedno bogate kuštrave lase rdeče rjave barve, ki so jih že krasili srebrni prameni.
»Ker je ta oseba trmasta kot mula,« je zavzdihnil. »Zapičila si je v glavo jahanje v stilu prvobitnih priseljencev. Dela nekakšno raziskavo. Za knjigo. Ti in tvoj stari oskrbnik sta za Kevinom Brensonom daleč najboljša.«
Legendarni Kevin Brenson, znan kot Grizzly-Man, je bil Troyev učitelj v šoli za gorske vodnike.
»Ne pravim, da si najboljši, Hunter, nikar se ne prevzemi, da se razumeva …« je godrnjal, »vem pa, da potrebuješ denar in ti zaupam. Boljši si kot drugi, ki jih poznam.« Troy je skomignil z rameni.
»Navsezadnje nisem odgovoren za njegovo udobje. Če me bo poslušal, ga bom že pripeljal na Tatlo.
V enem kosu. Do Bella Coole potem ni več problem.«
Bankir si je še enkrat natočil. Nekoliko več.
»Govoriva o moji hčerki. Mojo hčer boš peljal.«
»Hči?« je zategnil presenečeno. »Tvojo hčer? Žensko naj peljem čez Chilcotin?«
Zanj je bilo to enako nepredstavljivo, kot če bi mu rekel, naj gre v kozmetični salon na depilacijo. Bil je hribovc, ki je imel še zmeraj jasne predstave, kaj pritiče moškemu in kaj ženski. V tistem so se s treskom odprla vrata in skoznje je pridivjala furija s parkirišča.
»Oči, povsem nedopustno je, da ne označiš, komu so namenjeni prostori pred vhodom v banko. Ti hribovci so surovi, neolikani in brez vsakega zrnca kulture.«
Moška sta se spogledala, nato je Troy posegel po pijači in si odločno še enkrat napolnil skodelico ter jo na dušek izpraznil. Tudi stari bankir je vzel steklenico. Ni si natočil viskija v skodelico. Nastavil je steklenico k ustom in potegnil krepak požirek.
Sedaj ga je prepoznala.
To je ta arogantni drvar, ki ji je rekel, naj se vozi z metlo. Kot čarovnica! Že s samim načinom, kako je govoril z njo, ji je dal vedeti, da ne ceni žensk.
»Oho! In flagrante delicto,« se je namrščila in ga ponovno bliskovito treščila s torbico.
Očitno jo je medtem že odprla, pustila odprto in pozabila na to. Tako so se zdaj iz nje usule najrazličnejše drobnarije ter se zakotalile po tleh.
»Na, poglejte, kaj ste spet storili,« ga je ogorčeno pogledala in uprla roke v bok.
Z odprtimi usti se je zbegano zastrmel vanjo in se za korak odmaknil. Sklonila se je in med ploho nerazumljivega momljanja začela pobirati s tal svoje stvari. Tudi sam je pobral majhno škatlico, ki se mu je zakotalila pred noge. Zazrl se je vanjo in v oznako tamponi ter ji molče izročil zavojček.
»Seveda ste od vseh stvari morali pobrati prav to, kajne?« je bila znova nejevoljna.
Mrko je pograbila zavitek in ga spravila nazaj v torbico.
Njeno izražanje nezadovoljstva je prekinil stari bankir, ki je rekel:
»Emma, to je tvoj vodnik čez Chilcotin. Troy Hunter.«
Troy je nesrečno bolščal vanjo, z izrazom skrajnega obupa pogledal bankirja, mu vzel iz rok steklenico viskija in jo pošteno nagnil. Gledala ga je z izrazom neodobravanja, vendar je vsaj za trenutek – hvala bogu – umolknila. Nato je globoko vzdihnila, mu odločno odvzela steklenico ter jo trdo odložila na mizo.
Končno se je obrnila k očetu:
»Plačaj mu le polovico. Naučiti ga moram, kako naj se kot moški obnaša do ženske in poslovnega bontona!«
Bankir se je v rahlem obupu zazrl v njegove temne oči in obljubil:
»Podaljšam ti posojilo ne le za leto, temveč za dve, če želiš. Brez dodatnih obresti.«
Troy je vzdihnil kot obsojenec, ki se je sprijaznil z dodeljeno kaznijo, in z grenko grimaso prikimal.
Grajajoče je zmajala z glavo proti očetu, nato pa se obrnila k njemu. Kljub visokim petam mu je segala komaj malo nad brado.
Majhna stvarca z dolgim jezikom. In popolnoma nemogoča!
Odločno mu je navrgla:
»Pridite pome čez dva dni točno ob deveti uri. Sem!« in na svojih hoduljah odštorkljala iz pisarne.
Pravzaprav beseda odštorkljati ni bila na mestu. Presenetilo ga je, s kolikšno lahkoto hodi s temi 'štiklicami'. Boki so se ji komaj opazno pozibavali in ozko krilo je ponujalo verni prikaz mesa in mišic pod njim. Nobenih robov ni videl. Nosi tangice?
Res me zanima, kakšne hlačke ima. Menda ni …
Najverjetneje je na rob krilca pripela nekakšne lovilce pogledov. Ki so bili smrtno nevarni za očesni tlak in zadrgo na hlačah. Tič se mu je ponovno zbudil in skušal z dvignjeno glavo pogledati za njo.
Ne misli na njene hlačke!
Preden je zaprla vrata za seboj, je še zasikala:
»Brez alkohola!«
Buljil je za njo, nato pa se zastrmel v utrujenega moža pred seboj.
Ta je vzdihnil:
»Obljubim!«
Troy je še malo postal, kot da čaka, da se bo kaj spremenilo, nato pa se z vzdihom obrnil k vratom.
»Pridem čez dva dni,« je zamomljal.
*** Odlomek 3 ***
Pozno popoldne se je vrnil na domači ranč nad jezerom Lajoie, barva avta je bila pod plastjo blata neprepoznavna. Oskrbnik Roger ga je že od daleč opazil. Pravkar je zaprl vrata ograde s konji, ko se je pripeljal po dovozni poti. S pogledom je skušal razbrati ali je bil poslovni sestanek uspešen.
Preden je izskočil iz svojega starega poltovornjaka, je Troy iz predala potegnil zajetno knjigo in z dolgimi koraki stopil do njega. Oskrbnik, ki je bil pri šestdesetih letih še vedno krepak možak in jih je kazal vsaj deset manj, se je presenečeno zagledal vanj in v knjigo. Troy jo je obrnil in mu pokazal fotografijo na zadnji strani.
»Njegova hči,« je kratko pojasnil.
Roger ga je začudeno gledal.
»Čigava hči?« je bil osupel.
Končno je doumel, o kom govori.
»Ta stari Irec ima hčerko?«
»Ne more biti Irec,« je mrmral Troy. »Žid je. Ali Kitajec. Ti imajo denar, Irci ga nimajo. Jaz sem pol Irec, pa nimam prebite pare.«
»Ampak ta bela polt, pege in korenčkasti lasje? Visoke ličnice in velike okrogle zelene oči? V sebi ne more imeti niti kaplje kitajske krvi,« je dvomil Roger, ko si je ogledal fotografijo na zadnji strani.
»Ona je bržkone križanec med rdečo peso in neznano cvilečo raso iz vesolja!« je odločno zabil Troy.
»Ženska je naravna katastrofa. Hujša od biblijskih nadlog, kot so kobilice. Polasti se vsakega živca v tebi in ga nakodra.«
»Ali je pisateljica?«
Prikimal je in pomigal s knjigo v roki. Oba sta se zagledala v debel roman.
»Pisateljica best-sellerjev,« je pojasnil z glasom človeka, ki nikakor ne more doumeti, kako se je to lahko zgodilo. »Plačujejo ji za to.«
Njegov glas je za tem stavkom naredil kar nekaj vprašajev in klicajev.
»O čem piše?«
»Bedastoče, da je škoda tinte,« je prepričano dejal. »Poslušaj.«
Naključno jo je odprl in bral:
Adamovo srce je zaigralo na strune nebeške harfe. Zofija mu je odprla vrata v nov svet. V enigmo vesolja, kjer je vibriral z njo na valovih večnosti. Žametna vrtnica se je razprla pred njim. Zadehtela in kot slavec zapela svojo poslednjo pesem. Padel je na kolena, moker od solz blaženosti.
Troy se je osuplo zastrmel vanj. Popraskal se je za ušesom.
»Kaj to sploh pomeni? Nebeške harfe, vibriranje, razprta žametna vrtnica, poslednja pesem … Jo je nabrisal ali umira?«
Roger je negotovo zamrmral:
»Mislim, da ji je vzel nedolžnost.«
»S čim le?! Saj ga je kastrirala!«
Zmajal je z glavo:
»In če jo je razdevičil – zakaj bi se potem cmeril? Če že kdo, potem jokajo ženske. Takšnih bedarij pa še ne! Le kateri moški se tako obnaša?!«
»Ubogi njen dedec, če ga ima,« je še sočutno dodal. »Ta ima res razlog za solze.«
S treskom je zaprl knjigo, nato pa pomenljivo pogledal prijatelja in resno rekel:
»Ti povem – ženska je nora!«
Roger je sočutno prikimal, potlej pa vprašal:
»Zakaj si potem kupil njen roman?«
Troy je strmel vanj s tako bolečim izrazom, da se je previdno pozanimal:
»Kakšno delo ti je ponudil?«
Minila je cela večnost v tišini, preden je odgovoril:
»To pokoro bova spremljala s konji čez Chilcotin do Tatla Laka in v Bella Coolo.«
Izjava je bila tako absurdna, da je stari oskrbnik obstal nem in z odprtimi usti.
Končno je ves osupel vprašal:
»Kdo pri zdravi pameti bi hotel s konji v Bella Coolo?«
»Da,« je trpeče prikimal Troy, »ženska ni pri zdravi pameti.«
Z dolgimi koraki je besno zakorakal proti hiši in se ponovno obrnil, preden je vstopil.
»Tudi ženska ni. Je … je … »
Z iztegnjenim kazalcem v zraku je iskal pravo primerjavo:
»Kot tisti mutanti s teveja … strupeno lepa, vendar smrtonosna. Še orožja ne potrebuje! Kar z jezikom te ubije.«
