V košarici ni izdelkov.
Koča dveh src – topla in srčna zgodba o dveh sestrah, žrtvovanju in ljubezni
Lili je od malega skrbela za mlajšo sestrico. Odrekla se je vsemu, da jo je lahko izšolala. Ljubezni, karieri in zabavi. Ljubeča skrb pa kmalu preraste v nadzor. Bianca zaradi nenehne sestrine podpore ni razvila dovolj lastne notranje moči. Njena odločitev, da gre za mesec dni delat na konjski ranč na rob divjine, sprva sestro neprijetno preseneti, nato pa upa, da bo postala odgovornejša in zrelejša. Na ranču se Bianca sooči s povsem drugačnim načinom življenja. Zagleda se v mladega, postavnega kavboja in sporoči sestri, da se ne bo vrnila. Lili v besu sede za volan in se odpelje po neubogljivo, naivno sestrico, da jo spametuje. A življenje ima z obema drugačne načrte.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Lili je togotno zbrcala čevlje z nog. Po celodnevnem delu in hoji v visokih petah je bila na smrt utrujena. Čez glavo dovolj je imela teh razvajenih, poženščenih modelčkov, ki so se igrali, da so moški. Njihovih nenehnih pritožb.
»Gary je vzel mojo modro maskaro. Veš, da se nobena druga ne ujema z barvo teh nogavic. Oh, bodi zelo pozorna, da se oboje hkrati ne bo opazilo. Ta dva odtenka se tako grozovito tepeta.«
»Ne morem dobro prikazati svoje senzualnosti. Ta rožnata kravata je resnično preveč intenzivna. Metuljček mi bolj ustreza. Slikaj me iz levega profila.«
»Neki idiot je moj suknjič zamenjal za omarico in ga potisnil v kot. Ujemi v aparat moj grozeči pogled.«
Ves dan je poslušala takšna in podobna jadikovanja ter tolažila pomehkužene fantiče. Pomislila je, da ni nič čudnega, če je kdo te modne umotvore zamenjal za pohištvo ali smeti. Čeprav ji že nekaj časa ni bilo niti najmanj do nobenega moškega, pa bi vendarle vsakega v trenutku slekla, če bi prišel tako oblečen k njej. Zgolj zato, da bi zažgala oblačila.
Res ni bila vrhunska modna revija, toda bila je odmevna in dobila je lep honorar. In zdaj ga prav zares potrebuje. Sicer pa – kdaj je bilo nazadnje, da je ni skrbelo zaradi denarja?
Odpela si je sponko in spustila dolge kostanjevo rjave lase, da so se ji razsuli čez ramena. Malo je zakrožila z rameni, da prežene otrdelost in napetost iz njih. Privoščila si bo dolgo vročo prho. Seveda šele potem, ko bo nazijala Bianco.
Kaj že ji je rekla? »Mislim, da se ne bom vrnila, Lili. Tukaj sem res srečna.«
Ti bom že dala: ne bom se vrnila! Med delom se ni imela časa pogovarjati z njo, toda nista še končali pogovora. Moj bog, ni se zaman metala na trepalnice in prosjačila vse znane in neznane ljudi, da bi njena mlajša sestrica končno dobila zaposlitev. Tisto ta pravo, za katero se je izšolala. Bianca je diplomirala iz specialne pedagogike in Lili je izkoristila vse možne zveze, da ji je našla službo na pediatrični kliniki v Vancouvru.
Toda Bianca je rekla ne! Ostala bo nekje v božjih rovtah, med hribovci in napol divjaki, med grizliji in pumami.
»Prekleto, punca, nisem te zato izšolala in skrbela zate,« je jezljivo godrnjala sebi v brado.
Čeprav je bila Lili od Biance starejša le šest let, je po mamini smrti prevzela vso skrb zanjo. Pravzaprav že predtem. Očeta se je le še medlo spominjala. Večinoma je bil odsoten, dokončno pa je odšel takoj po Biancinem rojstvu. Skrb in odgovornost za sestrico je prevzela na svoja ramena, takoj ko jo je mama odstavila od prsi. Ta se je nenehno zaljubljala in izgubljala v sanjarijah o lepi prihodnosti ter se vedno znova pobirala s tal, ko so jo moški zapustili in ji pobrali še tisto malo, kar je imela. Po navadi so jo pustili z dodatnimi dolgovi. Da, Lili je morala zgodaj odrasti. Zgodaj je spoznala, da čeden nasmeh in lepe besede prinašajo zgolj težave. Ni imela časa za igre in sanjarjenje. Odpovedala se je poklicni karieri in opravljala dve službi, da je sestri omogočila šolanje. In zdaj ji smrklja reče ne!
Z boso nogo je zadela v rob omarice in glasno kriknila od bolečine.
Telefon je dolgo zvonil v prazno. Ni se oglasila. Seveda, dobro ve, da ne bo šlo tako zlahka! Lili bi najraje skočila iz kože od jeze. Mula nemarna!
Šele pozno proti večeru ji je pozvonil mobilni telefon in prineslo ji je zadihan glasek: »Hej, Lili, žrebica je povrgla, pa ni bilo nikogar pri telefonu.«
»Vidim, da si polno zaposlena,« ni zmogla skriti sarkazma. A mobitel bi menda lahko imela pri sebi.
Bianca je zažvrgolela: »Oh, Lili, tukaj je prečudovito. Pravi raj na zemlji je, res. Morala bi priti.«
»Ne, ti moraš priti sem!« jo je trdo prekinila. »In to takoj! V Vancouvru te čaka služba. Prava služba. Nemudoma se vrni, čez deset dni začneš z delom. Glede na to, da nimaš končanega pripravništva, ti je bilo zelo težko najti zaposlitev. Izkoristila sem vsa poznanstva.«
»Zelo sem ti hvaležna za trud, Lili.« Biancin glas je bil mehak in čeprav je govorila z rahlim oklevanjem, je bila v njenem glasu odločnost, ki je predtem ni poznala. »Toda nisem te prosila, da mi najdeš službo. Lastnik ranča mi je obljubil, da mi bo pomagal, da se mi delo tukaj prizna kot pripravništvo…«
Lili ji je ogorčeno vpadla v besede: »Delo na ranču? Pomoč pri kotenju žrebet in kidanje dreka ni specialna pedagogika.«
»Prihajajo tudi turisti, čedalje več, in lahko bi delala s težje vodljivimi ali prizadetimi otroki. Ali tistimi, ki imajo velik strah pred konji.«
»Saj nisi resna! Kar v vrsti stojijo, da pridejo v tiste rovte bogu za hrbtom. Res boš imela ogromno dela! Predvsem kot konjska dekla.« Kuhalo jo je od jeze.
»Ali ga bo dovolj ali ne – odločila sem se, Lili. Ne bom se vrnila v mesto.«
Lili se je kar stemnilo pred očmi. Frklja neumna bo zapravila sanjsko priložnost in si povsem uničila prihodnost. »V katerega kavboja si se tokrat zatrapala? Te še ni izučilo, da te moški samo izkoriščajo?«
Molk na drugi strani je bil zgovornejši od besed.
Lili je globlje zadihala, da se je malce pomirila. »Glej, mala, težko boš še kdaj dobila takšno priložnost. Pridi in opravi vsaj pripravništvo. Še zmeraj se lahko vrneš v tiste hribe, če boš želela.«
Po krajši tišini je znova zaslišala sestrin glas.
»Lili, ne bom se vrnila. To je moja dokončna odločitev. Neskončno sem ti hvaležna za vse, kar si storila zame, toda zdaj bi rada sama živela svoje življenje. Tudi ti bi ga morala začeti. Zadnjih dvanajst let si živela izključno zame. Nočem tega, Lili. Hočem svoje življenje nazaj in želim, da si srečna tudi ti. Živi zase, ne zame.«
Molče in odprtih ust je strmela v svoj mobilni telefon. Zveza je bila prekinjena. Njena sestrica, ki ji je posvetila vse svoje življenje, jo je 'dala na off'.
V ušesih ji je bučalo, prsi pa ji je stiskala že znana tesnoba.
Bianca si bo uničila življenje. Končala bo kot mama. Spet se je nekam zapletla in se zagledala v nekega neprimernega tipa. In kriva bo ona, Lili, ker je ni bolje vzgojila in vztrajala.
Prav, mala, pridem pote in bog ti pomagaj!
Odločno je potegnila s police v omari svoj mali kovček, zložila vanj spodnje perilo, topel pulover, vsakdanjo kozmetiko in dodala še par visokih pohodnih čevljev. Bila je trdno odločena, da bo svojo trmasto sestrico zvlekla domov tudi za lase, če ne bo šlo drugače. Prav gotovo pa ne bo dopustila, da propade.
*** Odlomek 2 ***
Lili je bila utrujena in razkačena. Volan je držala tako trdo, da so ji členki bledeli. Od včerajšnjega pogovora s sestro ni našla miru. Ni jedla ne spala. Navsezgodaj, ko se noč še ni povsem poslovila in so bile ulice še prazne, je sedla v avto, trdno odločena, da neubogljivo smrkljo pripelje domov.
Na vrhu skale je zagledala kozla, ki je pravkar sprožil manjši plaz grušča na cesto pred njo.
»Samo drzni si, kozel zabiti,« je zarenčala in trdneje poprijela za volan, »pa bom imela za večerjo kozlička s krompirjem v pečici.«
Rogovje na vrhu je izginilo in – nič več se ni zgodilo. Cesta se je prazna razprostirala pred njo. No, tudi brez napadalnih koz je bila nevarna. Kot bi dihala in se pripravljala na premik. Strašila jo je. Previdno je obvozila kamenje. Če ne bi šlo za Bianco, bi se zagotovo obrnila in nemudoma odpeljala nazaj. Tako pa je stisnjenih ustnic in namrščenega čela vztrajno vozila naprej ob jezeru Anderson Lake ter se nazadnje po mukotrpnih urah vožnje vzpela na pobočje, poraslo z visokimi smrekami.
Ošinila je v desko vžgan napis Cooper Carlsson Ranch in pomislila: Ti že ne boš izkoriščal moje sestre. Lahko si tisočkrat kavboj in nevaren gorjan, vendar te bom stresla iz hlač, če se je Bianci kaj zgodilo!
Vse bolj je bila namreč prepričana, da Bianca ni ostala po lastni volji. Da, pogosto je bila silno neodgovorna, tudi neumna, toda tako trapasta, da bi zafračkala dobro zaposlitev, pa kljub temu ni.
Zdaj je bila Lili pripravljena na boj.
In prva oseba, na katero je naletela, je bil Coop.
Ustavila je avto in odločno zakorakala proti hiši, ko je izstopil s klobukom na glavi in škornji na nogah.
»Pozdravljeni,« je glasno spregovorila in se ustavila pred njim, tako da mu je zaprla pot.
Prikimal ji je in jo z zanimanjem opazoval.
»Iščem rančarja Cooperja Carlssona,« je odločno izjavila, »oziroma svojo sestro Bianco. Zahtevam, da me najprej odpeljete k njej.«
Ob tej zahtevi je malce dvignil obrv, vendar ni ničesar pripomnil.
Lili je začutila rahlo neugodje, ker je tako predrzno nastopila. Toda slišala je, da so gorjani napol divji ljudje, ki se ničesar ne ustrašijo, in prepričana je bila, da je napad najboljša obramba. Kljub vsemu je malo manj napadalno dodala: »Lili sem, njena sestra. Nemudoma bi jo rada videla.«
»Žal, gospa, to ne bo mogoče,« se je končno oglasil z umirjenim glasom.
»Kaj mislite s tem, da ni mogoče? Kje je? Morda ni videti, toda zagotavljam vam, da znam biti silno neugodna,« je znova prešla v napad. »Verjemite!« je poudarila. Trudila se je gledati čimbolj grdo in odločno. Navsezadnje tudi hribovci ne morejo biti nad zakoni, pa če živijo še tako divje.
Molče je zrl vanjo, se popraskal za ušesom in resno prikimal. »Prav zares, gospa, povsem vam verjamem,« je po hribovsko zategnil.
Še naprej je bojevito strmela vanj in revsknila: »Kje torej je?«
Ležerno je iztegnil roko in pokazal na malce oddaljeni hrib. »Tam.« Zatem se je mirno obrnil in ravnodušno odkorakal čez cesto v stajo. Ob strani je bil ograjen majhen, provizoričen hlevček.
V Lili je vrelo. Pa kaj si ta hribovc domišlja?! O, ne, ne bo je odpravil tako na kratko. Stekla je za njim. »Kako pridem do …«
»Gospa, na vašem mestu bi se raje umaknil iz tega prostora.«
»Nikamor ne grem, dokler …«
Nekaj jo je sunilo v zadnjico, da je padla naprej v kup umazane slame, zatem pa ji začelo trgati bluzo s telesa. Zakričala je in se otepala neznanega napadalca, nakar je spoznala, da se vanjo zaganja mlad kozel. Hotela ga je odriniti, toda uspelo mu je zagrabiti bluzo od spredaj in – resk resk, bluza je le še v krpah visela na njej. Zdaj se je v samem modrcu borila s testosteronom navdahnjeno živaljo, da obdrži kavbojke na sebi.
Čedalje glasneje je kričala, ta brdavs pa jo je le radovedno opazoval. »Rekel sem vam, da se raje umaknite. Kozel se goni in očitno mu ugajate. Po vsej verjetnosti še ne ve, kako zelo neugodni znate biti. Pokažite mu.«
Brcnila je proti kozlu in se umaknila iz njegovega dosega. Še sreča, da je bil privezan za količek.
Togotno je uperila prst v ravnodušnega možakarja, vsa bleda od jeze. »Norčujete se iz mene. Vam bom že pokazala hudiča. Še veste ne, kakšne težave vam lahko nakopljem.«
»Meni ni treba dokazovati. Jaz vam verjamem, gospa, kozel vam ne.«
Srepo je strmela vanj in upala, da se je po nekem čudnem naključju znašla v nočni mori, iz katere se bo vsak hip zbudila.
Predramil jo je Coopov odločni, trezni glas: »Najbolje bo, da vas odpeljem do Biancine koče, kjer se boste lahko oprhali in preoblekli ter malo pomirili, kaj menite? Se bova pozneje pogovorila.«
»Z vami se ne bom pogovarjala. Niti videti vas nočem več. Ste najbolj neprijeten, aroganten in nesramen človek pod soncem. Pogovorila se bom z lastnikom in se pritožila nad vašim vedenjem.«
Malo je zatrzal z nosom, vendar ni ničesar pripomnil. Popeljal jo je do Koče dveh src, jo mrmraje pozdravil in se izgubil med drevjem.
Lili se je z vzdihom povzpela na verando, tam pa jo je bojevitost zapustila in sesedla se je v gugalnik. Kakšen grozen kraj! V kaj za vraga se je zapletla njena naivna sestrica? Pogledala je po sebi, v strgano bluzo in utrujeno stopila v kočo.
Oprhala se je in s police vzela Biancino majico ter si jo oblekla. Počutila se je malo bolje in znova se je namenila na verando. Še preden je prišla do vrat, so se ta nenadoma odprla in skoznje je planila razgreta in zardela Bianca, kateri je sledil visok mladenič.
Bianci je v trenutku zastal korak.
»Kaj pa ti delaš tu?« Ne bi mogla izgledati bolj presenečeno, kot je.
»Bolj smiselno vprašanje je, zakaj si ti še zmeraj tu,« jo je hladno zavrnila Lili.
Mladenič se je zresnil in zravnal. Brez zadrege je pogledoval med njima, nato pa iztegnil desnico in se rahlo nasmehnil: »Pozdravljena, jaz sem Zack.«
Lili je težko prikrivala nerazpoloženje in mu je le hladno prikimala. Njegova roka je obvisela v zraku in potegnil jo je nazaj.
»Zack, to je moja sestra Lili,« jo je mrmraje predstavila Bianca.
Kljub neprijaznemu sprejemu ji je vljudno prikimal. »Veseli me, da sva se spoznala.«
Ničesar ni odgovorila na to, zategnjeno je vprašala: »Naju pustiš sami?«
Pogledal je Bianco, in ko mu je prikimala, se je obrnil k Lili ter jo pozdravil z vljudnim dotikom klobuka. Preden se je obrnil in odšel, sta si z Bianco izmenjala globok, pomenljiv pogled.
Zdaj sta stali druga pred drugo in se tiho merili z očmi.
Bianca se je spremenila. To je opazila takoj, čeprav spremembe še ni znala opredeliti. Bila je zardela, razmršenih las in zagorele kože, toda v njej je bila nekakšna odločenost, ki je prej ni bilo.
»Zaradi tega kavboja si torej pripravljena zapraviti sanjsko službo?«
Bianca se je z vzdihom končno premaknila in odložila klobuk na omarico. Nato jo je objela. »Dobrodošla v raju, Lili.«
»Raju? Tebe res lahko zapelje vsaka kača.«
Bianca se ji je odkrito zagledala v oči. »Tukajšnje ljudi zelo cenim in hvaležna ti bom, če ne boš žaljiva do njih.« Njen glas je bil blag, vendar neomajen.
Lili je ostro zajela sapo, zatem pa izdihnila. Prestopila se je in rekla z že manj ostrim glasom: »Nočem biti žaljiva, le strah me je zate.«
Bianca jo je prijela za obe roki in se ji nasmehnila. »Povsem brez potrebe. Spoznala jih boš in verjamem, da jih boš tudi ti vzljubila.«
»Morda ne bo dovolj časa, da bi jih lahko vzljubila,« je odvrnila. »Vesela sem, da ti ni hudega, toda že jutri se morava vrniti v Vancouver.«
Bianca je spoznala, da se resnemu pogovoru in konfliktu ne bo mogla izogniti. Smelo je predlagala: »Vsak hip bo večerja, pogovorili se bova po njej.«
Povedla jo je proti glavni hiši. Ko sta vstopili, ji je rekla: »Spoznala boš lastnika Cooperja in prepričana sem, da ti bo všeč.«
Lili ji je sledila v dnevni prostor.
»Naj ti predstavim lastnika ranča Cooperja Carlssona, to je moja sestra Lili.«
»Najprej se mu bom pritožila nad …« Zagledala se je v polnočno modre oči in utihnila.
»Sem ga že okregal,« se je oglasil z resnim glasom in le iskrice v očeh so nakazovale, da se zabava. »Res ni bil posebno prijazen.«
»Tudi zdaj niste prijaznejši.«
»Pa se trudim,« ji je stoično zagotovil.
Lili je bila zbegana. Ni vedela, naj se jezi ali ne. Vedela je le, da mu ne sme pokazati nobene šibkosti ali ranljivosti. Vljudno jo je povabil k večerji in ji odmaknil stol zraven svojega.
Gospodinja – ki je bevskala še huje kot ona – je prinesla na mizo večerjo. Ko je odnesla v usta prvo žlico, je ugotovila, da je sestradana. Hlastno je jedla. Šele ko se je pogovor ob mizi ustavil in ji je Coop molče ponudil dodatni kruh iz košarice, se je zavedela svoje požrešnosti. Zardela je in malce počasneje nosila žlico v usta. »Ta enolončnica je zares okusna in nazadnje sem jedla včeraj dopoldne,« je opravičujoče zamrmrala.
Topla hrana, dolga vožnja in prečuta prejšnja noč, dež, ki je začel enakomerno škropotati po strehi ter šipah, sprostitev dolgotrajne napetosti – vse to je botrovalo, da je komaj držala odprte veke.
»Greva v kočo, Lili, utrujena si, se bova jutri pogovorili,« je slišala sestrin glas. Bianca jo je prijela pod roko in odpeljala v kočo, Lili pa se začuda ni upirala. Sicer pa je komajda zmogla zašepetati: »Lahko noč,« ko je vstala od mize.
Ni videla Coopovega pogleda, ko je zamišljeno gledal za njo.