V košarici ni izdelkov.
Razvajena mestna lepotička Elena obljubi prijateljici, da bo za deset dni poskrbela za kokoši, psa in mački v njeni hiši na podeželju. V Halozah. Elena piše predloge za scenarije za TV hišo, in ker pravkar pripravlja novo humoresko o življenju na kmetih, se ji zdi to zanimiva priložnost. Toda stvari nikakor niso tako enostavne, kot se ji sprva zdijo, in med njo ter edinim sosedom daleč naokrog prihaja do zanimivih situacij. Bi lahko kmet, ki živi bogu za hrbtom, zašibil kolena prevzetni in razvajeni mestni lepotici? Hm, bi se res lahko zaljubila v kmeta?
Ko že mislimo, da vse vemo, se zgodba zasuče v popolnoma novo smer, ki nas med drugim za kratek hip ponese celo v Vancouver v daljno Kanado.
Ljubezenska zgodba in glavni junaki so v celoti izmišljeni.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Predramilo jo je Rexovo lajanje in globok moški glas. Sonce je bilo že visoko na nebu. Še vsa krmežljava se je skobacala iz postelje in pogledala skozi okno. Zagledala je neznanega možakarja v spranih kavbojkah, kako treplja psa. Star je moral biti nekje med triintrideset in osemintrideset let, gostih temno rjavih, skoraj črnih las in plemenitih potez. Še vsa pomečkana je kar v pižami stekla po stopnicah in široko odprla vrata.
Zagledal se je vanjo, nato pa se namrščil: »Niste Barbara. Tudi Martin ne.«
»Nisem Barbara in prav gotovo tudi Martin ne,« je zamrmrala z rahlo hripavim glasom od pravkar prekinjenega spanja.
»Martinu sem prinesel čopiče.«
Barbarin mož Martin je bil učitelj likovnega pouka na osnovni šoli v bližnjem kraju (bližnji kraj pomeni več kot pol ure vožnje z avtom v eno smer). Pomolil ji je podolgovato škatlico. Pogledala jo je s krmežljavimi očmi in glasno zazehala.
»Ura je pol enajst,« jo je obvestil.
»Že?« je široko odprla oči. »Oh, kokoši moram nahraniti …«
»Se že hranijo.« In ker ga je nerazumevajoče gledala, je dodal: »Na vrtu. Kljuvajo solato.«
Ko je dojela, kaj govori, se je prijela za glavo, odložila zavojček na omarico za čevlje in bosa stekla okrog vogala do vrta. Vse so vneto brskale po gredicah. Mlada solata, ki je še včeraj bohotno razkazovala svoje lepe glavice, pa je bila skoraj do stržena ocufana.
»Nemarne, zoprne pernate pošasti. Šic, šic, izginite vendar z vrta.«
Tekala je po potkah med gredicami, ploskala in mahala z rokami, a kokoši so se zgolj leno prestopale iz dosega njenih rok. Ni bilo videti, da se je bojijo, še manj upoštevajo. Možakar je nekaj časa opazoval predstavo, nato stopil na vrt in jih z dvema ploskoma nagnal z njega.
Z odprtimi usti se je zastrmela vanj. Šele zdaj je ugotovila, da je izjemno postaven in nadvse privlačen na nekoliko mrki način. Še pri nikomer ni videla tako temno sivih, skoraj črnih oči. Oprijeta majica s kratkimi rokavi je razkrivala lepo izražene bicepse na rokah in z enodnevnim strniščem je bil videti hudo seksi. Pravi moški. Takšen prvinski, s pridihom nekakšne plemenitosti.
Trpeče je potegnila z roko čez čelo.
»Prijateljici sem obljubila, da bom popazila na kokoši, medtem ko sta šla z možem na morje. A že prvi večer so bile težave. Dve sta mi ušli čez ograjo; eno sem uspela ujeti, eno pa je ujelo nekaj drugega … Samo kup perja je ostal od nje,« je potožila. »Hm. Koklja, ki bi morala čepeti na jajcih, mi je pobegnila iz kurnika, ko sem ji nalivala vodo v posodo. In potem se je drla na ves kljun, kot da jo peljem v klavnico. Pa še na jajca noče več,« je zastokala. »Ajoj, in danes so požrle solato. Res ne vem, kako so prišle čez ograjo.«
Molče je poslušal njeno javkanje in upiral vanjo svoje temne, prodorne oči, ki so jo kar srkale vase. »Kje, za vraga, sta imela pamet, da sta vas pustila tukaj?!« je nerazumevajoče odkimal.
Pogledala ga je široko odprtih oči, s katerimi je izražala svojo ranljivost in nežnost. Vedela je, da ta njen pogled skoraj vsakega spravi na kolena. Ter nekajkrat zaprhutala z dolgimi trepalnicami, kot da namerava poleteti.
Da, res trpi v teh nemogočih razmerah. Še dobro, da vsaj nekdo sočustvuje z njo.
Preden mu bo povedala, da je bila to njena ideja in da je prijatelja nista izkoristila, se bo še malo grela v njegovem sočutju in pomilovanju. Dobro ji je delo.
Zagledal se je vanjo, nato pa vzdihnil: »Uboge kure.«
Kure?
UBOGE KURE?
V obraz ji je butnila vročina in široko je razprla oči.
Ti presneti nemarnež!
»Kure? Vam se smilijo kure, ne jaz?« Njen glas je pridobil nekaj oktav na višini.
Le hladno jo je pogledal in odsekal: »To je očitno. Ni videti, da bi vam kaj manjkalo, a uboge živali si same ne morejo pomagati.«
Odprtih ust je strmela za njim, medtem ko je z dolgimi koraki odhajal z dvorišča. Zatem je še kar nekaj časa polglasno bentila nad surovimi Haložani. Pravzaprav jo je toliko znerviral, da se ves dan ni mogla zbrati in napisati niti treh stavkov, s katerimi bi bila zadovoljna.
Togotno je premetavala stvari po hiši, odpirala in zapirala laptop ter se glasno pritoževala.
*** Odlomek 2 ***
Sedela je s prenosnim računalnikom pod velikim orehom in zdolgočaseno tapkala s prsti po mizi. Imela je več kot le ustvarjalno blokado; bila je prava železna zavesa. Ničesar duhovitega in humornega se ni mogla spomniti.
Sicer pa je na kmetih hudičevo malo duhovitega, je čemerno pomislila. En sam ogromen dolgčas!
In mrčes.
In kure.
Brez interneta, brez televizije. No, televizor sta imela, toda le dva kanala. Šele tretji dan je tukaj, a se ji zdijo kot cela večnost. Komaj čaka, da se vrne domov. Pravzaprav se je zgrožena spraševala, kako Barb zdrži. Kako sploh kdorkoli preživi izven mesta?! Življenje na deželi – ali celo na pravi kmetiji – je bilo sigurno eden izmed krogov pekla, ki ga Dante iz same maščevalne zlobe ali v pijanskem deliriju ni hotel omeniti. Da bi se naivneži ujeli vanj kot muhe v past.
Rex, ki je do takrat ležal ob njenih nogah, je veselo mahajoč z repom skočil pokonci in izginil okrog vogala. Vedela je, kdo prihaja. Tisti naduti, domišljavi kmet! Če ne bi zvečer Rexa pripela, bi tudi on pobegnil k njemu.
»Dober dan,« jo je pozdravil.
Komaj opazno mu je vzvišeno pokimala.
»Se še vedno hudujete name?« jo je vprašal naravnost, ker ga ni hotela pogledati.
»Prav prijazni niste, to že morate priznati,« je spregovorila s hladnim glasom.
Ni se odzval na njene besede. Sedel je na drugo stran mize in pomignil z glavo na laptop. »Imata Barbara in Martin že wi-fi?«
»Nimata. Na žalost,« je rahlo zavzdihnila in ostreje dodala: »Delam, zato me ne motite.«
»Delate?«
»Pišem predloge za scenarije, po katerih potem posnamejo nanizanke. Za TV delam,« je pojasnila z nemalo ponosa. Spoznati mora, da nisem ravno trapa. Morda bo od zdaj naprej malo ponižnejši.
»Aha, zdaj vsaj vem, kdo je kriv za toliko bedarij, ki jih predvajajo.«
Njegov odziv je bil bistveno drugačen, kot je želela. Grdo ga je pogledala in zaprla ekran. »Vam je že kdo povedal, da ste nevljudni? Žaljivi in celo skrajno arogantni?«
Zdelo se je, da razmišlja, preden je prikimal: »Bi se našel kakšen.«
»Kaj vas je pripeljalo? Čemu se moram zahvaliti za vaš obisk?« je bila stroga. »Ste zopet začutili neznosno potrebo, da se derete name in me žalite?«
»Prišel sem se prepričat, ali ste še živi.«
»Sem mislila, da vam je mar le za kure. Da vas skrbi zanje.«
Prikimal je. »Me, toda nisem hotel biti spet nevljuden.«
»Očitno vam je to v krvi,« je polglasno mrmrala. »Najbrž imate poseben encim, ki vam preprečuje prijaznost.«
Na mizo je položil v bel prtiček zavit hlebček kruha, iz katerega se je še kadilo. V temnih očeh mu je zaplesal smeh. »Ponujam vam premirje. Da vam izrazim dobrodošlico, sem spekel kruh.«
»Vi ste spekli kruh? Sami?«
Začudeno se je zastrmela vanj in nihala med tem, ali naj bo odmaknjena ter vzvišena ali spravljiva. Hudomušno so se mu zaiskrile oči.
Kruh je neustavljivo dišal. Nevede je pogoltnila slino. Pojedla je že vse, kar je bilo užitnega, in prav res je bila lačna.
Še vedno se ni mogla odločiti, ko ji je pomirljivo položil dlan na roko: »Ah, dajte no, si ja ne boste kvarili počitnic z jezo na nepomembnega soseda. Pa še wi-fi imam.«
To je bil močan argument. Njena lakota tudi. Stopila je v hišo po dva krožnika, nož, maslo in med ter vse skupaj prinesla ven. Kruh je bil resnično okusen.
Gledal jo je z navihano iskro v očeh in se komaj opazno smehljal. »Zdaj, ko sem vas nahranil, mi lahko zaupate svoje ime.« Iztegnil je desnico k njej: »Jaz sem Maks. Prijatelja?«
»Naj vam bo. Elena sem,« se mu je milostno nasmehnila in segla v ponujeno roko.
S smehom v očeh je dodal: »Pozdravljena, Elena. Prijatelji se tikajo.« Nato je iz žepa potegnil rdeče trakove. »Včeraj sem opazil, da potrebujejo paradižniki nekaj pomoči. Jih hočeš zvezati, kjer je potrebno? Medtem ti bom 'poflancal' solato.«
»Seveda.«
Samozavestno mu je iz roke odvzela trakove in odšla za hišo na vrt. Sledil ji je. Podtaknil in posadil je solatne sadike, jih zalil in še sebi opral roke, nato pa stopil do nje in paradižnikov na koncu vrta. Ostrmel je od začudenja.
Zadovoljno je prikimala, ko je videla, kako mogočen vtis je napravila nanj. »Lepo, kajne?« se je z nasmehom pobahala.
Dotaknil se je rdečega sadeža, okrog katerega je visela čedno zavezana pentlja. Ter drugega in tretjega. Končno je prišel do sape: »Okrasila si jih.«
»Mhm,« je bila zadovoljna.
Resno se ji je zagledal v obraz.
»Paradižniki ne potrebujejo kravate ali metuljčka. Steblo privežeš okrog palice, da se zaradi teže in velikosti ne zlomi. Kot tukaj spodaj; vidiš?«
Osuplo je strmela vanj, in ker jo je še kar brez besed gledal, se je ovedla. Z dvema prstoma je prijela pramen las in ga pokazujoč mu dvignila kvišku: »Blond sem.«
»Ravno ko sem bil že prepričan, da je to zgolj kliše,« je zabrundal ter začel odvezovati pentlje.
