V košarici ni izdelkov.
Erika je nežna in razumevajoča učiteljica prvega razreda. Pa tudi samska in brez sreče v ljubezni. Pod psevdonimom 'Vroča miška' skrivaj piše pornografske romane, ki pa se ne prodajajo dobro. Prijateljica ji svetuje, naj si kupi moškega. Za leto dni se odpravi v Kanado, kjer bo poučevala otroka prezaposlenega vdovca. Toda stvari ne potekajo po načrtih. Deklica jo sprejme brez težav, fantič pa je poln bolečine zaradi mamine smrti in se močno trudi, da bi ji zagrenil življenje. S srčno toplino in razumevanjem najde pot do njihovih src.
Toda predtem si z zadnjim prihranjenim denarjem kupi spremstvo žigola.
Kaj vse se lahko zgodi, če je oseba malce zmedena, nerodna ter pošlje sporočilo na napačno številko
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Zbornica je bila skoraj prazna, učitelji so tega dne večinoma že končali s poukom. S hodnika je bilo slišati še nekaj otroških glasov, vendar se je šola počasi umirjala. Erika je čakala prijateljico, ki je imela sestanek s starši, in medtem vestno izpolnjevala tedenski učni načrt ter učne liste. Ravnateljica jo je namreč pogosto vzela pod drobnogled in ni želela ponovno poslušati pridige. Nato si je nakracala še nekaj zapiskov in opomb v majhno beležnico. Popravila si je sijoč koder kostanjevo rjavih las za uho, ko je zvonec naznanil konec še ene ure. V zbornico so začele kapljati posamezne zaposlene in kmalu za njimi tudi Vesna, njena prijateljica.
Sesedla se je na stol ob njej. »Bog, raje sem pet ur z otroki kot uro z njihovimi starši,« je zašepetala, da jo je slišala le Erika. Sicer pa so se učiteljice kar hitro pobrale domov in ostali sta skoraj sami. Le učitelj matematike je na nasprotni strani zbornice nekaj kracal v dnevnik. Sočutno ji je prikimala.
»Si napisala priprave?«
»Sem. Tukaj imaš, prepiši.«
Obe sta učili prve razrede, in ker sta v kolektivu veljali za črni ovci, sta si radi pomagali.
»Poskeniraj in mi pošlji na meil. Zdaj se mi ne ljubi pisati. Izžeta sem kot cunja. Kaj imaš pa tu? Si napisala kaj sočnega? Potrebujem nekaj žgečkljivega, da mi dvigne energijo.« Vzela je v roko njeno beležko, z rožnatimi srčki na platnicah, in s težavo počasi prebrala: »Dregnila je kozaka.«
Erika se je namrščila in ji izpulila beležko iz rok. »Kje za vraga pa si to prebrala? Kje si našla kozaka?« Zaman je iskala, zato ji je Vesna ustrežljivo pokazala s prstom pravi stavek. Z očmi je zdrsela po zapisu in zmagoslavno prebrala: »Dvignila je kazalec.«
»Dregnila je kozaka zveni bolje,« je menila Vesna. »Mnogo bolje, če sva iskreni.«
Erika je zavila z očmi. »Ti si edina, ki v tem lahko prebere kozaka.«
»Kako je mogoče, da učiteljica prvega razreda tako grdo piše? In kaj je narobe s kozakom?« se ni dala. »Boljši je kot kazalec. Ima več pritiklin.«
Družno sta se odpravili po hodniku in stopnišču ter zapustili šolo. Zunaj sta v trenutku globlje in bolj sproščeno zadihali. Kljub lepo okrašenim hodnikom je bilo vzdušje v šoli zamorjeno.
»Veš, da si obsedena s spolnostjo? Le kako zmore Mare potešiti tvoje apetite?«
»Hej, Mare je čisto zadovoljen. Sicer pa ti misliš na kozake na tisti seksualni način – jaz sem mislila na ples, ko čepe poskakujejo, ali pa sploh ne. Ti si ga napisala, ne jaz. Pa dvignjeni kazalec. Mimogrede – kam ga nameravaš vtakniti?«
Prijateljica Vesna je bila edina, ki je vedela, da pod psevdonimom piše erotične romane in se trudi, da bi jih uspela prodati. Učiteljska plača pač ni dovolj visoka za velike želje. Ne glede na trud se nobeni ni uspelo prebiti v višji plačilni razred. Ravnateljica je njuno vlogo vedno gladko zavrnila, obrazložitev pa pospremila s kritiko in dolgim seznamom njunih napak ter pomanjkljivosti pri delu. Na vrhu neodobravanja se je zmeraj pojavila nezadostna pripadnost kolektivu in 'premalo trdni okvirji pri posredovanju vzgojnih ciljev'. Na žalost nobeni ni bilo jasno, kaj to pravzaprav pomeni. In le enkrat sta upali vprašati in poprositi za razlago. Nista je razumeli, a si vprašanja nista drznili več ponoviti.
Prav tako tudi zanimanj za njene zgodbe ni bilo veliko. Ko jih je pokazala mlademu fičfiriču, ki je imel v lasti nekaj vročih komercialnih številk 090 in je hkrati izdajal nekakšen porno mesečnik z zgodbicami, ji je ta ležerno rekel: »Punči, tole ponudi kakšni zakonski svetovalnici ali pripravljalnici na zakon, jaz nimam s tem kaj početi. Bolj se poda na prižnico kot med rjuhe.« V celoti je preslišal pojasnila, da zapiski niso njeni, temveč od prijateljice. Potisnil ji je liste v roke, samozavestno sedel v svoj najnovejši BMW z zatemnjenimi stekli in se odpeljal, preden se je uspela zbasati v svoj stari, razmajani Clio.
Zdaj je demonstrativno zatlačila beležko v torbico.
»Draga moja, razdražljiva si in popadljiva kot sestradana mačka, ki so ji izpred gobčka izmaknili ribico. Kdaj si nazadnje seksala?« je zagodrnjala Vesna.
»Ne vrti se vse okoli seksa. Razen pri tebi,« je zagodla. »Ni najpomembnejši.«
»Seveda je. Zlasti, če nisi seksala že pol stoletja.«
»Pol stoletja,« je ogorčeno ugovarjala, »toliko še niti stara nisem. In nekoč – no, nekoč sem seksala.«
»Vidiš,« obtožujoče je uperila prst vanjo s tistim prav imam izrazom. »Poudarek je na nekoč. Stara si sedemindvajset let.«
»Nisem še. Oktobra bom.«
Vesna se ni pustila motiti. Za večji učinek je potolkla z nohtom po mapi, ki jo je nosila v naročju. »Sedemindvajset! To so leta, v katerih besedi seks in nekoč ne smeta biti v istem stavku.« Obtožujoče jo je pogledala, kot bi zagrešila kakšno hudodelstvo. »Priznaj si že, da ti moški povzročajo težave. Priznanje je začetek zdravljenja.«
»Nimam težav z moškimi.«
»Seveda ne; saj jih nimaš! Nobenega. Koliko časa že?«
»Na žalost dela ljubezen ovinek okoli mene.« Tožbo je pospremila z globokim vzdihom.
»Medtem ko čakaš ljubezen, se malo pozabavaj s seksom. S tem ni nič narobe, punca. Orgazem na dan prežene vse strahove stran. Zgladi tudi gube in blagodejno vpliva na zategnjenost.«
»Baje čokolada hitreje dvigne raven endorfinov kot moški.«
»Kdo to pravi? Lastniki Nestleja ali vijoličasta kravica? Saj veš, da Božiček in zobna miška ne obstajata, kajne?« Zgovorno jo je pogledala izpod čela. »Endorfine najbolje pomnoži krik, ko ti pride.«
Erika je še nekoliko globlje zavzdihnila. Vesni se ni zasmilila. Prav kruto je nadaljevala: »Ko je avto star, je star, ne glede na to, koliko prevoženih kilometrov ima. Če predolgo stoji, crkne še prej.«
Stopali sta po parkirišču proti njunima avtomobiloma in Erika se je žalostno zagledala v svoj zmahani Clio. Rja ga je že precej neusmiljeno napadla. Na zadnjih vratih je bila nova udrtina, ki jo je pridelala pred dvema dnevoma, in se niso dala več odpirati.
Prijateljica se je zagledala vanj. »Si spet zadela kakšno drevo?«
»Vogal hiše,« je zamomljala.
Vesna jo je pomembno pogledala. »Tvoj avto je popoln odraz tebe.«
»Star?«
»Podvozje in prag rjavita od premalo uporabe. Ne voziš rada, najraje pustiš, da vozi kdo drug. Tako kot svoje življenje. Najprej sta te 'vozila' očka in mama … predvsem mama,« je zasukala z očmi in ji nazorno pokazala, kaj meni o tem, »nato si volan svojega življenja prepustila Dominiku. Še slabše.«
»Kot vidiš, mi vožnja ne gre najbolje od rok.«
»Ker nimaš dovolj izkušenj. Strah te je …«
»Najbrž povsem upravičeno,« je zagodrnjala, s pogledom uprtim v zbito pločevino.
»In bolj ko te je strah, bolj predajaš nadzor nad svojim življenjem drugim. Posledično si brez izkušenj in še slabše voziš.«
»Z drugimi sem na cesti varnejša.«
»Dokler te ne pustijo gniti na kakšnem odlagališču. Punca, avto je treba voziti! Veš, kaj je narobe s teboj?«
»Vem, da mi boš povedala,« je kislo zagodla.
»Obstala si na odlagališču.«
»Nisem avto,« je razgreto oporekala, Vesna pa se ni pustila motiti. »Ko umrejo metuljčki v trebuhu in te tam spodaj nič več ne ščemi – punca, takrat si mrtva. No, morda ne čisto mrtva, stara pa prav gotovo.« Zdaj je bila v pogonu in je postajala vse bolj ognjevita ter neizprosna. »Brez seksa začneš sčasoma stiskati zobe in čeljust, dvigati ramena, mrščiti čelo … da, točno tako,« je ocenjujoče premerila njen obraz, »prežati na sladke male neumnosti, ki jih počnejo drugi kot pajek na muho, hoditi s stisnjeno ritjo in kmalu postaneš … no – Hijena.«
»Nikoli ne bom takšna, kot je Hijena, pa četudi še deset let ne seksam.«
Erika je bila prav zares užaljena. Če pa koga ni cenila, je bila to njihova ravnateljica, ki sta jo za hrbtom nič kaj ljubkovalno klicali Hijena. Predvsem zato, ker je bila kot mrhovinar nenehno na preži, ali se kdo smeje in je dobre volje, da ga je lahko ošvrknila. »Zelo zadovoljni se zdite, kolegica. Upam, da so vaše priprave resnejše od vašega vedenja. Prosim, prinesite mi jih pokazat,« je preteče zahtevala. Ali pa je z vzdignjenim prstom zakrakala: »Danes smeh, jutri solze! Ne pozabite tega, kolegica.«
Erika in Vesna sta ji morali vsak mesec vsaj trikrat prinesti priprave v vpogled.
»Življenje ni praznik, kolegica. Zavedati se morate, da s svojim vedenjem dajete otrokom zgled.«
»Majhni so še, komaj prvi …«
Nezadovoljno tleskanje z jezikom ji je zaprlo usta. »Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Naučiti se morajo odgovornosti, dela in reda, vztrajnosti, ubogljivosti in resnosti.«
Erika bi ji iz srca rada ugovarjala, toda plačo je resnično potrebovala. Zato je otrokom pogosto skrivaj pomežiknila, jih objela, pobožala po laseh … Postala je prava mojstrica za tisoč majhnih dotikov in znakov, s katerimi jih je skušala razvedriti.
Ni treba pojasniti, da ju z Vesno ravnateljica ni najbolj spoštovala, pa tudi med kolegicami nista bili posebno priljubljeni. Ko so se gromko usajale v sveti jezi nad kakšno otrokovo predrznostjo, sta v začetku še skušali podati mnenje z otrokovega zornega kota. Bolj ko sta kazali razumevanje do otrok, bolj nepriljubljeni sta postajali med učiteljicami. Vse so bile izjemno učinkovite in strašno pomembne, pametne ter krepostne. Posebno slavistka je imela o vsem merodajno mnenje, kateremu nihče v zbornici ni upal oporekati. O tistih treh moških, ki jih je učiteljski zbor premogel, pa sta se resno spraševali, ali so v resnici moški.
»Sleči bi jih bilo treba, da vidiva, ali jim kaj binglja tam spodaj.«
Malo sta premolknili, nato pa se hkrati stresli. Prizor ni bil mikaven. »Najbrž jim res zgolj binglja.«
Erika je zdaj prekinila pobezljano domišljijo in se znova obrnila k prijateljici. Šibko ji je ugovarjala: »Mnoge ženske, tudi poročene, imajo precej okrnjeno spolno življenje.«
»Morda prav zato, ker so poročene,« je pritrdila Vesna, nato pa jo zgroženo pogledala. »Okrnjeno spolno življenje? Tvoje besedišče je zelo prvošolsko. Moj bog, upam, da pri pisanju uporabljaš bolj sočen jezik. Pravzaprav si prava mala puritanka, veš to?«
V odgovor je dobila nerazumljivo, pritožujoče godrnjanje.
»Zaboga, so tvoji hormoni še živi?«
»Nekaj jih menda še miga,« je čemerno odgovorila.
»Kako sploh lahko pišeš o seksu, saj si že vse pozabila?«
»Ne prodajajo se dobro,« je priznala. »Pravzaprav se sploh ne. Pa čeprav pišem pod psevdonimom Vroča miška. Zadnjič sem objavila odlomek na Facebooku – najbolj sočen, res! – pa me je ena bralka raztrgala. In to ženska srednjih let! Pravi, da bi bil zame primernejši vzdevek Siva ali celo Dolgočasna miška,« je zavzdihnila.
Vesna ni imela srca oziroma je imela preveliko, da bi ji povedala, kako je bilo sporočilo Kaj bi ti delal, ki ga je dobila od anonimnega osmošolca, mnogo bolj vzburjajoče kot njene zgodbice. Raje je rekla: »Potrebuješ nov pristop. Tako pri pisanju kot tudi pri moških. Manjkajo ti sveže izkušnje.«
»Žal moškega in seksa ne morem kupiti na eBayu.«
»Pravzaprav ga lahko, draga moja,« jo je po krajšem premolku potrepljala po roki. »Saj menda veš, da je za vsako dobro zgodbo potrebno raziskovanje.«
Ker jo je nerazumevajoče gledala, je povedala najbolj preprosto, kolikor je lahko (kot učiteljica prvega razreda je to obvladala): »Kupi si moškega!«
»Kristus,« se je zgrozila Erika, potem ko si je za trenutek dovolila, da ji misli odtavajo v tej smeri, »si predstavljaš, kaj bi rekli ljudje? Učiteljica prvošolčkov si je na spletu naročila moško prostitutko in plačala za seks. Vse se razve. V naši zbornici prav gotovo.«
»Če bi imela zadovoljen smehljaj čez obraz, bi najbrž še Krulo – to je bila učiteljica slovenskega jezika – zanimalo, kako priti do njegove številke. Sicer pa je en seks premalo. Brez zamere, draga moja, toda precej si iz vaje in temu primerno zapeta. Potrebuješ učitelja in trening seksa.«
»Trening seksa?« Visoko je povzdignila glas, da je postal cvileč.
»Mhm,« je odločno prikimala Vesna. »Nekoga, ki te vpelje v vse tiste umazane porednosti, ki si jih v pravem razmerju skoraj ne moreš privoščiti, kot pisateljica porno zgodb pa jih moraš poznati. Zdaj se na žalost vidi, da pišeš o nečem, česar ne poznaš. Zato tudi ni dovolj zanimanja zanje.«
Erika je še kar vrtela v mislih možno sramoto, ki bi jo doletela, če bi se razvedelo. »Meni bi se zagotovo zgodilo, da bi vsi izvedeli. In to še preden bi si oblekel spodnjice ter odšel skozi vrata. Živo bi me požrli, tako starši kot kolegice. Da o Hijeni in Kruli niti ne govorim.« Kar videla ju je, kako očitajoče zmajujeta z glavo, z gnusom na obrazu. Hijena bi s svojo koščeno in zravnano držo, kot da je pogoltnila kol, stala pred njo kot veliki inkvizitor, Krula pa bi ji najbrž kar pljunila v obraz.
»Otroke bi pred menoj poskrili v najtemnejše kote in me doživljenjsko degradirali. In to mene, ki pridigam o morali in o tem, kako te ne smeta zapeljati bleščeč nasmeh in seksi rit. Želim si samo ljubezni,« je zajavkala.
»Da, mnogo preveč pridigaš.«
Vesne mukotrpna prihodnost izobčene prijateljice ni ganila. Erika jo je grdo pogledala: »To ni bil tisti del, s katerim se lahko strinjaš.«
»Vsekakor se obe strinjava, da ti manjka seks. Potrebuješ moškega. Kozaka. Kupi si ga. In to prav hitro!«
Ta dodatek je bil vsekakor nesramen in povsem odveč, je pomislila užaljeno Erika. Vendar jo je ta pogovor preganjal nekaj naslednjih tednov in seme je padlo na plodna tla.
*** Odlomek 2 ***
Ne bo Kozak, temveč Kanadčan, je zadovoljno prikimala sebi v brado. To je dovolj daleč, da nihče ne bo izvedel. Združila bo prijetno s koristnim. Toliko časa že nisem seksala, da upam, da se moj krik ne bo slišal čez Atlantik.
V kovček je zlagala oblačila in perilo. Bila je mojstrica pakiranja. Vesna ji je to brez zadržkov rada priznala.
»Zato, ker se temeljito pripravim in vnaprej načrtujem,« ji je dobrohotno, ne z najmanjšo mero pomembnosti pojasnila. »Vse.« In zdaj bo prevzela tudi volan svojega življenja v lastne roke. Tega, da se je pakiranja naučila iz videa, ki ga je našla na Facebooku, ni povedala. Vsega ji pač ni treba vedeti. Za spremembo se lahko vsaj enkrat počuti pametnejšo.
»Punca, pogrešala te bom, res,« je zdaj vzdihovala prijateljica in se zrušila na oguljeno zofo. »Torej si se odločila, da si po koncu poletja vzameš dodatno leto neplačanega dopusta in me boš jeseni pustila samo med volkovi s Krulo in Hijeno?«
»Šolsko leto se je pravkar zaključilo, poletje je in pred teboj sta dva meseca dopusta. Ne jokaj. In Mareta imaš.«
»Že že, toda poletju sledi jesen in novo šolsko leto. V katerem bom sama!« Besedo sama je močno poudarila. Erika je raje umaknila pogled od nje. Vesna je vsekakor znala vzbuditi občutke krivde. »Odkupila se mi boš edino s sočno in zelo podrobno zgodbo. Vse hočem vedeti.«
»Tebi edini bom povedala,« ji je obljubila, »pa čeprav bi ob tem zardevala.« Upala je, da se bo dogajalo kaj, kar bo vredno zardevanja.
»Torej si se v resnici dogovorila, da preživiš teden dni s čisto tapravim žigolom?«
»Mhm,« je samozadovoljno prikimala. Bila je kar malo važna. Ona, siva miš, je pri vancouvrski agenciji za spremljevalce naročila moškega! Požrite se, Hijena, Krula in učitelji, je vzvišeno pomislila, glasno pa rekla: »Pravzaprav se bom srečala z dvema in se po pogovoru z njima odločila za enega. Saj veš, nekaj kemije pa že mora biti, čeprav gre le za – hm, trening.«
»Dva žigola! Vau, občudujem te, punca. Niti v sanjah ne bi pomislila, da si tako pogumna. Sezula si me v zraku.«
»No, kdo zdaj stoji na odlagališču in rjavi?« Če bi lahko bila še vsaj za odtenek bolj važna, bi se razpočila.
»Že zdaj mi je vroče, pa nisi še nič doživela in še manj napisala. Obljubim – vse bom prebrala, še vejice in pike.«
Eriki se je zdelo, da ji po žilah teče čisto zmagoslavje. Vsaj enkrat je naredila pogumnejšo stvar kot Vesna. Zarežala se ji je. »Tebi je čisto dovolj vroče z Maretom.«
»Izdala mi boš kakšno sočno, umazano skrivnost, da bom Mareta ovila okoli prsta.«
»Ga čisto dovolj že zdaj ovijaš. Kolikor te poznam, se ga boš najbrž kmalu naveličala in dala na čevelj.«
Prijateljica ji ni oporekala. »Se pravi, da boš dober teden preživela nekje v Vancouvru, se šla vročih igric, zatem pa boš leto dni nekemu vdovcu čuvala dva otroka? In zaslužila plačo za dve leti.«
»Jap,« je važno prikimala. »Gospod Laurence Hard ima desetletnega fantka in punčko, staro sedem let in pol. Gospod je arhitekt in gradbeni inženir, zelo je zaposlen, zato potrebuje v eni osebi varuško in učiteljico. Plača je res mamljiva, posebno še, ker imam brezplačno hrano in bivanje. Ampak vse svoje dosedanje prihranke bom zapravila tisti teden v Vancouvru za žigola,« je dodala malo manj samovšečno. »Te storitve so resnično drage.«
»Zato pa se boš vrnila kot prava gejša.«
»Natanko tako. To je naložba v znanje in se mi bo obrestovalo pri pisanju.«
»Mhm,« je zavzdihnila Vesna, Erika pa jo je pogledala izpod čela. Tega vzdiha si ni znala razložiti. Nato je Vesna zažvižgala: »Zveni sanjsko kot v kakšnem romanu. Te bo tvoj delodajalec pričakal na letališču?«
»O ne. Najprej bom poklicala žigola, šele po enem tednu mu bom sporočila, da sem v Kanadi.«
»Res si vse načrtovala v nulo, kajne?«
»Poznaš me.« Ni skrivala samovšečnosti. »Nič me ne more presenetiti.«
