Ljubezen med smrekami

Zabavna in navihana zgodba

Lory je razvajeno mestno dekle, ki jo zanimajo moda, poznanstva z igralci in gala dogodki. Za revijo Lepa&Srečna piše članke o modnih smernicah in porokah med bogatimi ter slavnimi. Svojo uspešnost meri s številom sledilcev na družbenih omrežjih. Ko pa jo urednica pošlje visoko v gore, da napiše zgodbo o porokah med hribovci blizu Bradiana, mesta duhov, si skoraj izjoče oči, njeno življenje pa se za vedno spremeni.

Tam se sooči s svojo notranjo praznino, zadušeno lakoto po ljubezni in povsem spremeni svoje vrednote. Seveda ji pri tem pomaga tudi čedni hribov’c.

V gorskem penzionu med smrekami se vnemajo strasti in razpletajo zanimive zgodbe. Izstopajo tri ženske: mestna razvajenka Lory, domača lepotica Tiana in resna Briana, hči Troya in Emme iz zgodbe Jezična gospodična v divjini. Poglede privlačijo tudi trije postavni hribovci in dogodivščine se začnejo.

19.90 

Življenje je preprosto krasno, je zadovoljno pomislila Lory in si šla s prsti skozi goste kostanjeve lase. Bili so malce nagajivi, hoteli so se ji vihati in po svoje kodrati, vendar jih je ukrotila. Najbolj učinkovito s spletanjem v kito ali rep. Speti lasje so ji pristajali. Na bledem ozkem obrazu so bile velike temno modre oči videti še večje. Prav tako so poudarjali njene srčasto oblikovane ustnice z navzgor zavihanimi kotički. Kot bi bila vedno na robu nasmeha.

Imela je vse razloge, da se je lahko smehljala. Jackson ji je podaril prekrasne uhane, v petek pa sta povabljena na zabavo v Kelowno. In to ne kar h komurkoli. O, ne! Povabil ju je – pravzaprav je povabljen Jackson s spremljevalko, vendar to ni pomembno – igralec Taylor Kitsch. Čeprav je že malce v letih, je še zmeraj tako zelo seksi. In njena oblekica bo prav gotovo nekaj posebnega. Da bi jo le ujel kakšen paparac v objektiv, pa bo na konju! Morda, kako pleše s Kitschem ali kako sta malce stran od drugih zatopljena v globok pogovor.

Uspešna je tudi pri svojem delu. Njene kolumne so vse bolj brane, začela je vplivati na modne smernice in zapovedi ter ima čedalje močnejši vpliv. Predvsem na mlade ženske. Sledilcev na Twitterju in Instagramu ima že krepko čez dva tisoč.

Na Twitterju je prebrala: Le kaj bi rekla na tole Lory? Najstnica je objavila kratko oblekico lastne izdelave, ki se je ob straneh zapenjala z gumbi. Prijateljica ji je odgovorila, naj zbere pogum in piše Lory, da ji bo morda odgovorila.

Seveda ji bo! Res ji ugaja, da dekle razvija lastni stil in se zanima za modo. Še bolj pa to, da jo priznava za nesporno avtoriteto na tem področju. Že zdavnaj so ljudje sprevideli, da obleka naredi človeka. Obleka in ljudje! Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, je znan pregovor. Lory se ga je držala in s ponosom pomislila, s koliko znanimi ljudmi se je že srečala in pogovarjala.

Pisala je o modi, o znanih lepoticah, pevcih in igralcih, predvsem pa o porokah in pomembnih prireditvah. Ob vsem tem pa si je vzela še čas, da odgovori neznani najstnici. Počutila se je kot kraljica. Vzvišeno in milostno. In vse to je dosegla še preden je dopolnila šestindvajset let. Poigravala se je z nalivnikom v roki in le napol poslušala glavno urednico revije Lepa&Srečna.

»Lory, ti boš spremljala dogodek iz prve vrste, napisala članke in jih opremila z ustreznimi fotografijami. Gremo v korak z našimi bralkami. Pojavlja se vse več hrepenenja po naravi in naravnem življenju izven mest ter čimbolj na robu civilizacije.«

»O čem govoriš, Natasha?«

Besede na robu civilizacije so jo iztrgale iz sanjarjenja.

»Bralorne je majhen kraj na severu, visoko v gorah, kjer se bodo zbrali samski moški in ženske s tistega območja, ki bi se radi poročili. V enem samem tednu si izberejo partnerja. Pari tekmujejo med seboj v raznih igrah, ki pa so namenjene predvsem temu, da se spoznavajo. Če ugotovijo, da so pravi drug za drugega, se na koncu poročijo. Da so trdni in neustrašni, dokažejo tako, da prespijo v Bradianu. Bradian je zapuščeno mesto duhov, skrito v gozdu, visoko v gorah. Naredi nekaj fotografij in napiši članek. O tem, kako v zapuščenem mestu še vedno vlada duh starih ljubezni. Saj veš – v stilu seksapilnih drvarjev in Lawrencejevega Ljubimca.[1] Zanimajo me njihove zgodbe.«

»Mesto duhov?« Velike borovničevo modre oči so pridobile rahlo vijoličast odtenek.

»Bivala boš v kraju Bralorne. Tam je baje luštkan majhen penzion, kjer se dogaja večina iger in prireditev.«

»Samo trenutek … Kje je ta Bralorne?«

»Nimam pojma, poguglaj. Nekje na jugozahodnem robu planote Chilcotin.«

»In kje je planota Chilcotin?«

»Na severu, pač nekje nad Whistlerjem. Menda dobri dve uri stran.«

Whistler je bilo znano smučarsko središče, na katerem je že večkrat smučala. A dlje na sever še nikoli ni šla. Ni bilo razlogov. Že Whistler je bil po njenem mnenju na robu sveta.

Nadaljnje Natashine besede so ji vzbujale čedalje večjo grozo. »Chilcotin je še vedno precej divja in neobljudena dežela, na njenem robu pa živi nekaj rančarjev. Dogajanje boš obarvala čimbolj romantično, poslikaj nekaj postavnih dedcev, da bodo bralke vzdihovale, in pripravi gradivo za tri nadaljevanja. Tri kolumne, tri srečne zgodbe. Zgodbe iz sedanjosti, na katere vpliva duh starega zapuščenega kraja Bradian.«

»Oh, Natasha, morda bi šel tja raje kdo drug, kakšen moški. Če te prav razumem, govoriš o gorjanih, hribovcih. Ti pa so precej divji in nekulturni ljudje. Jaz pišem o modi in navadah v visokih krogih. O porokah med bogatimi in slavnimi.«

»Prav zato si idealna za to reportažo. Bralke želijo slišati iz ženskih ust, ne moških.« Natasha se ni pustila prepričati. Še huje, nadaljevala je: »Da bodo tvoje besede čimbolj verodostojne, boš že ta konec tedna šla v Bralorne. V koči Bralorne Adventure Lodge imaš rezervirano sobo za osem dni. Pričakujejo te v petek zvečer. Tako boš spoznala pare in imela dovolj časa, da se z njimi pogovoriš. Sodeluj in – to ti je menda jasno – ne smeš jim povedati, da si tam zaradi kolumne.«

Ne, Lory ni bilo nič jasno. Saj gre vendar na zabavo k Taylorju Kitschu, ne pa v mesto duhov, ki se skriva nekje med smrekami.

Nič ni pomagalo, nobeno moledovanje. Natasha ni popustila. Seveda Lory ni vedela, da želijo mesto Bradian prodati, in so glavni urednici ponudili zavidljivo visok honorar, če ga prikaže na nekoliko romantičen način. S tem bi radi spodbudili morebitne kupce k hitrejšim odločitvam.

»Želim srce parajoče zgodbe, od katerih dobiš sladkorno, in slike dedcev, da se še mamki pri osemdesetih vžge kaj med nogami. Znajdi se.«

Na njene nadaljnje ugovore je stisnila oči in mrzlo rekla: »No, če ne maraš več pisati, bom našla drugo.«

Lory je bilo v trenutku jasno, kaj pomeni ta stavek. Zavedela se je, da hodi po tankem ledu, zato se je raje potegnila nazaj. Ogromno je vložila v delo in delovno mesto in ima preveč obetajočo pozicijo, da bi ga izgubila. »Ne, ne, Natasha, seveda bom rada napisala kolumno o hribovskih ženinih in nevestah. Mislila sem pač, da bi bil kdo drug ustreznejši za to nalogo.«

»No, potem sva dogovorjeni.« Njen pogled je bil hladen in obrnila ji je hrbet.

Lory je vsa nesrečna gledala, kako se oddaljuje in zamira oglašanje njenih petk. Vodja je zaprla vrata svoje pisarne, Lory pa je pomislila, da je razdalja med nebesi in peklom čisto kratka. Še malo prej je bila v višavah, zdaj je priletela na trda tla. Presneto vendar, saj piše o modi, o pomembnih stvareh, ne pa o hribovskih rančarjih. Koga vendar brigajo divjaki, tam nekje bogu za hrbtom? In zakaj pri vseh hudičih mora prav ona pisati o njih? Prav zdaj, ko bi lahko morda celo plesala s seksi Kitschem.

Že zdaj je sovražila Chilcotin, nepomembni Bralorne – da bi ga plaz odnesel – in presnete kavboje. Da o mestih duhov niti ne govori.

[1] David Herbert Lawrence: Ljubimec lady Chatterley

Še preden je bil prvi ovinek za njima, je bila Lory utrujena.

»Je še daleč?« je vprašala.

Taylor je izbuljil oči. »Saj še do konca ulice nisva prišla.«

Sedla je na kovček in se popahljala s klobukom, ki si ga je pred odhodom kupila nalašč za to pustolovščino. »Potrebujem počitek,« je potožila.

Taylor jo je ves izgubljen pogledal. Res bo padel mrak, preden bosta prispela v Bradian. »Daj kovček meni in mi sledi. Šla bova po bližnjici skozi gozd.«

»Ajoj,« je kmalu zacvilila, ko se je spotikala in sopihala za njim med visokimi smrekami, skozi podrast in grmovje, »je povsod tako strmo? Bi lahko šla po kakšni lažji poti?«

Taylor je molčal in vztrajno korakal dalje. Če se bo ustavil, bo na njeni lepi riti odtis njegovega čevlja. Otovorjen je bil z velikanskim nahrbtnikom, na vrhu katerega sta bili pripeti spalni vreči, čez ramo je imel obešeno puško, za pasom pa sprej proti medvedom in velik lovski nož. Hkrati je v roki nosil njen rumeni kovček. Frklja nemarna, kako si upa še sitnariti?

Med nenehnim javkanjem je sopihala za njim. »Lahko hodiš malo počasneje, prosim? Veš, Taylor, nisi posebno prijazen do mene. Ne morem hoditi tako hitro kot ti.« In čez nekaj minut: »Lepo prosim, se lahko malo ustaviva? Pika me v trebuhu in mislim, da bom dobila vnetje slepiča.«

Spodrsnilo mu je in zadnji trenutek se je ulovil, da ni telebnil po tleh. »Kaj za vraga imaš v tem velikem kovčku?« je zagodrnjal.

»Nič posebnega. Pižamo, odejo in vzglavnik …«

»Odejo in vzglavnik? Saj imam s seboj dve spalni vreči.«

»Ne morem spati, če nimam ustreznega vzglavnika. Tega sem si prinesla iz Vancouvra. Nato imam še dve knjigi in …«

»Knjigi?« Od zaprepadenosti je obstal, da se je zaletela vanj. »Zakaj pri hudiču pa vlačiš knjige s seboj?«

»Morda ne bom mogla zaspati. Takrat berem.«

Togotno je počil kovček na tla. »Kar sama si jih nosi.«

»Hej,« je protestirala, »to je Vuitton.«

»Vseeno mi je, ali je viton ali piton,« je zarenčal. »Teh bedarij ne bom vlačil po gozdu. Imaš v njem sploh kaj uporabnega?«

»Imam sprej proti mrčesu in suhi šampon za lase,« je ponosno izjavila, pa jo je le zabodeno gledal.

»Si vzela kaj vode, hrane, orožja?«

»Vode, hrane?« Oči so se ji razširile, ko je začivkala: »Mislila sem, da boš ti poskrbel za pijačo in jedačo.«

»Madonca,« je bil že resnično razkurjen, »bi rada še jedilni list in pribor?«

»Kaj nimava nobene žlice? Tudi vilic in nožev ne?« Njen glas je bil poln zgroženosti.

Gledal je vanjo in se spraševal, zakaj je vendar ne zadavi.

»In orožje? Čemu vendar potrebujeva orožje? Saj greva taborit, ne pa na vojno. Sploh ne vem, zakaj vlačiš to težko puško s seboj. Po nepotrebnem, saj jo vedno nekam vleče.«

Spomnil se je očeta iz zgodnjih mladostnih let: »Ty, ne trudi se zmeraj razumeti deklet. Če česa ne razumeš, pač sprejmi dejstvo, da so ženske drugačne.«

In – pri bogu – ta je bila zelo drugačna!

Globoko je zavzdihnil, preden je odgovoril. »V zapuščenih stavbah se rade naselijo divje živali, predvsem pume, gorski levi in kače.«

Njene oči so bile kot dva velika krožnika, ko je skoraj brez daha ponovila za njim: »Pume? Gorski levi? Kače?«

»Tudi tukaj lahko mimogrede trčiva v kakšno divjo mačko ali grizlija.«

»Grizlija?« Njen glas je bil še komaj slišen šepet.

Še ni dolgo, kar je gledala film o mladem paru, ki je taboril v divjini. Fant je želel zaprositi dekle ob nekem jezeru, namesto da bi se oženil, pa ga je raztrgal grizli. Sicer filma ni gledala do konca, vendar se ji je začetek grozljivega prizora, ko mu zver trga drobovje, vtisnil v spomin za vse večne čase.

Zdaj se je tresla od strahu, hkrati pa jo je oblival mrzel pot.

Dobra stran tega je bila, da je hodila bistveno hitreje kot prej, saj mu je sledila tesno kot senca. Toliko, da se mu ni prilepila na hrbet.

Po dolgotrajnem kolovratenju (Lory je bila prepričana, da ji tečejo zadnje ure na zemlji – če je ne bosta požrla puma ali grizli, se bo zrušila od napora) sta se prebila iz gozda in zagledala pred seboj prve kolibe. Ker je ves čas tekla za Taylorjem, pri tem pa v strahu prisluškovala na vse strani, je bila upehana in na smrt utrujena. Toda s tistimi pumami in grizliji jo je prav zares prestrašil do obisti.

Na cesti se je ustavila in si glasno oddihovala s sklonjeno glavo ter rokami na stegnih.

»Tudi na poti lahko srečaš grizlija. Morda celo še prej, saj ima rad uhojeno stezo. V Bradianu zagotovo živi precej več medvedov kot ljudi.«

Nič je ne bi moglo hitreje spraviti v tek.

Taylor se je namuznil. Zdaj je vsaj vedel, s čim ji lahko pride do živega.

Morda vam bo prav tako všeč…

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.