Ljubezen med smrekami

Življenje je preprosto krasno, je zadovoljno pomislila Lory in si šla s prsti skozi goste kostanjeve lase. Bili so malce nagajivi, hoteli so se ji vihati in po svoje kodrati, vendar jih je ukrotila. Najbolj učinkovito s spletanjem v kito ali rep. Speti lasje so ji pristajali. Na bledem ozkem obrazu so bile velike temno modre oči videti še večje. Prav tako so poudarjali njene srčasto oblikovane ustnice z navzgor zavihanimi kotički. Kot bi bila vedno na robu nasmeha.

Imela je vse razloge, da se je lahko smehljala. Jackson ji je podaril prekrasne uhane, v petek pa sta povabljena na zabavo v Kelowno. In to ne kar h komurkoli. O, ne! Povabil ju je – pravzaprav je povabljen Jackson s spremljevalko, vendar to ni pomembno – igralec Taylor Kitsch. Čeprav je že malce v letih, je še zmeraj tako zelo seksi. In njena oblekica bo prav gotovo nekaj posebnega. Da bi jo le ujel kakšen paparac v objektiv, pa bo na konju! Morda, kako pleše s Kitschem ali kako sta malce stran od drugih zatopljena v globok pogovor.

Uspešna je tudi pri svojem delu. Njene kolumne so vse bolj brane, začela je vplivati na modne smernice in zapovedi ter ima čedalje močnejši vpliv. Predvsem na mlade ženske. Sledilcev na Twitterju in Instagramu ima že krepko čez dva tisoč.

Na Twitterju je prebrala: Le kaj bi rekla na tole Lory? Najstnica je objavila kratko oblekico lastne izdelave, ki se je ob straneh zapenjala z gumbi. Prijateljica ji je odgovorila, naj zbere pogum in piše Lory, da ji bo morda odgovorila.

Seveda ji bo! Res ji ugaja, da dekle razvija lastni stil in se zanima za modo. Še bolj pa to, da jo priznava za nesporno avtoriteto na tem področju. Že zdavnaj so ljudje sprevideli, da obleka naredi človeka. Obleka in ljudje! Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, je znan pregovor. Lory se ga je držala in s ponosom pomislila, s koliko znanimi ljudmi se je že srečala in pogovarjala.

Pisala je o modi, o znanih lepoticah, pevcih in igralcih, predvsem pa o porokah in pomembnih prireditvah. Ob vsem tem pa si je vzela še čas, da odgovori neznani najstnici. Počutila se je kot kraljica. Vzvišeno in milostno. In vse to je dosegla še preden je dopolnila šestindvajset let. Poigravala se je z nalivnikom v roki in le napol poslušala glavno urednico revije Lepa&Srečna.

»Lory, ti boš spremljala dogodek iz prve vrste, napisala članke in jih opremila z ustreznimi fotografijami. Gremo v korak z našimi bralkami. Pojavlja se vse več hrepenenja po naravi in naravnem življenju izven mest ter čimbolj na robu civilizacije.«

»O čem govoriš, Natasha?«

Besede na robu civilizacije so jo iztrgale iz sanjarjenja.

»Bralorne je majhen kraj na severu, visoko v gorah, kjer se bodo zbrali samski moški in ženske s tistega območja, ki bi se radi poročili. V enem samem tednu si izberejo partnerja. Pari tekmujejo med seboj v raznih igrah, ki pa so namenjene predvsem temu, da se spoznavajo. Če ugotovijo, da so pravi drug za drugega, se na koncu poročijo. Da so trdni in neustrašni, dokažejo tako, da prespijo v Bradianu. Bradian je zapuščeno mesto duhov, skrito v gozdu, visoko v gorah. Naredi nekaj fotografij in napiši članek. O tem, kako v zapuščenem mestu še vedno vlada duh starih ljubezni. Saj veš – v stilu seksapilnih drvarjev in Lawrencejevega Ljubimca.[1] Zanimajo me njihove zgodbe.«

»Mesto duhov?« Velike borovničevo modre oči so pridobile rahlo vijoličast odtenek.

»Bivala boš v kraju Bralorne. Tam je baje luštkan majhen penzion, kjer se dogaja večina iger in prireditev.«

»Samo trenutek … Kje je ta Bralorne?«

»Nimam pojma, poguglaj. Nekje na jugozahodnem robu planote Chilcotin.«

»In kje je planota Chilcotin?«

»Na severu, pač nekje nad Whistlerjem. Menda dobri dve uri stran.«

Whistler je bilo znano smučarsko središče, na katerem je že večkrat smučala. A dlje na sever še nikoli ni šla. Ni bilo razlogov. Že Whistler je bil po njenem mnenju na robu sveta.

Nadaljnje Natashine besede so ji vzbujale čedalje večjo grozo. »Chilcotin je še vedno precej divja in neobljudena dežela, na njenem robu pa živi nekaj rančarjev. Dogajanje boš obarvala čimbolj romantično, poslikaj nekaj postavnih dedcev, da bodo bralke vzdihovale, in pripravi gradivo za tri nadaljevanja. Tri kolumne, tri srečne zgodbe. Zgodbe iz sedanjosti, na katere vpliva duh starega zapuščenega kraja Bradian.«

»Oh, Natasha, morda bi šel tja raje kdo drug, kakšen moški. Če te prav razumem, govoriš o gorjanih, hribovcih. Ti pa so precej divji in nekulturni ljudje. Jaz pišem o modi in navadah v visokih krogih. O porokah med bogatimi in slavnimi.«

»Prav zato si idealna za to reportažo. Bralke želijo slišati iz ženskih ust, ne moških.« Natasha se ni pustila prepričati. Še huje, nadaljevala je: »Da bodo tvoje besede čimbolj verodostojne, boš že ta konec tedna šla v Bralorne. V koči Bralorne Adventure Lodge imaš rezervirano sobo za osem dni. Pričakujejo te v petek zvečer. Tako boš spoznala pare in imela dovolj časa, da se z njimi pogovoriš. Sodeluj in – to ti je menda jasno – ne smeš jim povedati, da si tam zaradi kolumne.«

Ne, Lory ni bilo nič jasno. Saj gre vendar na zabavo k Taylorju Kitschu, ne pa v mesto duhov, ki se skriva nekje med smrekami.

Nič ni pomagalo, nobeno moledovanje. Natasha ni popustila. Seveda Lory ni vedela, da želijo mesto Bradian prodati, in so glavni urednici ponudili zavidljivo visok honorar, če ga prikaže na nekoliko romantičen način. S tem bi radi spodbudili morebitne kupce k hitrejšim odločitvam.

»Želim srce parajoče zgodbe, od katerih dobiš sladkorno, in slike dedcev, da se še mamki pri osemdesetih vžge kaj med nogami. Znajdi se.«

Na njene nadaljnje ugovore je stisnila oči in mrzlo rekla: »No, če ne maraš več pisati, bom našla drugo.«

Lory je bilo v trenutku jasno, kaj pomeni ta stavek. Zavedela se je, da hodi po tankem ledu, zato se je raje potegnila nazaj. Ogromno je vložila v delo in delovno mesto in ima preveč obetajočo pozicijo, da bi ga izgubila. »Ne, ne, Natasha, seveda bom rada napisala kolumno o hribovskih ženinih in nevestah. Mislila sem pač, da bi bil kdo drug ustreznejši za to nalogo.«

»No, potem sva dogovorjeni.« Njen pogled je bil hladen in obrnila ji je hrbet.

Lory je vsa nesrečna gledala, kako se oddaljuje in zamira oglašanje njenih petk. Vodja je zaprla vrata svoje pisarne, Lory pa je pomislila, da je razdalja med nebesi in peklom čisto kratka. Še malo prej je bila v višavah, zdaj je priletela na trda tla. Presneto vendar, saj piše o modi, o pomembnih stvareh, ne pa o hribovskih rančarjih. Koga vendar brigajo divjaki, tam nekje bogu za hrbtom? In zakaj pri vseh hudičih mora prav ona pisati o njih? Prav zdaj, ko bi lahko morda celo plesala s seksi Kitschem.

Že zdaj je sovražila Chilcotin, nepomembni Bralorne – da bi ga plaz odnesel – in presnete kavboje. Da o mestih duhov niti ne govori.

[1] David Herbert Lawrence: Ljubimec lady Chatterley