V košarici ni izdelkov.
Ljubil te bom, punčka – ljubezenski roman
Izčrpana od zahtev in pričakovanj ljudi ter izpita od čustvenega vampirizma je 42-letna Valentina pobegnila. Praznih rok in brez vsega, iz rodne Slovenije v Britansko Kolumbijo v Kanadi. Najela si je odmaknjeno kočo na koncu ceste in zaprla srce pred vsemi. Dokler ni po naključju srečala starega brezdomca, ki ji je podaril jabolko in rekel, da jo bo ljubil. Lahko klošarjeva ljubezen pozdravi njeno trpko in zagrenjeno srce?
Vsak človek potrebuje za zdravo samopodobo vsaj eno osebo, ki ga ima rada.
Ljubezen je resnično najmočnejša sila; zdravi in spreminja usode ljudi. Zgodba je v celoti izmišljena. A zamisel za like so mi dali nekateri resnični ljudje, ki sem jih spoznala ali srečala na ulicah Nelsona: pisateljica zgodb o angelih, ki mi je poklonila svojo knjigo, in nenavadni brezdomec, ki govori sedem jezikov.
Nelson je ljubko mestece v južnem Kootenayu, skozi katerega teče reka Kootenay River, ki je ponekod tako široka, da ji rečejo kar jezero. Značilnost mesteca je zelo nizka stopnja kriminala in precejšnja ekološka osveščenost prebivalstva.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Stala je pred prehodom.
Le kdaj bodo končno popravili to cesto? Trapasto, koliko časa že trajajo dela, se je jezila. Pred množico se je umaknila na rob pločnika ob stavbi Kootenay Christian Fellowship, v kateri so brezdomcem pravkar razdeljevali topel obrok hrane. Nestrpno je čakala, da se prometnik prestavi in jih spusti na drugo stran. Ni marala stika s temi umazanimi ljudmi in njihovimi zaudarjajočimi telesi. Pravzaprav ni več marala stika z nikomer.
Takrat so se odprla vrata in starega klošarja s pošvedranim klobukom na glavi, izpod katerega so se spuščali dolgi, gosti srebrni lasje, speti v čop, so pospremile čez prag besede: »Dobijo le tisti, ki so prijavljeni in imajo licenco. Žal!«
Stopil je ven in se s praznim izrazom zastrmel v množico čakajočih. Nenadoma je njegov pogled obstal na njej. V očeh se mu je prižgala iskra in pokimal ji je.
Uh, zdaj pa še to, ga je nejevoljno ošinila. Še tale jo bo prosjačil in moledoval za kaj. Res je stopil proti njej.
»Nisem registriran kot brezdomec in nisem dobil juhe,« se je pritožil.
Kot da me to zanima!
Prestopila se je in se zazrla stran. Ni se pustil odgnati.
Stopil je za njo in ponovil: »Pravijo, da me morajo popisati, preden mi dajo jesti. A jaz bi rad le toplo juho.«
»Pa se prijavite,« je nezainteresirano zamrmrala.
»Toda tega ne želim. Rad bi le juho,« je trmaril starec.
Kaj hočeš od mene? Misliš, da ti bom dala denar ali te celo peljala na kosilo?
Nejevoljno se ga je skušala otresti: »Če hočete pomoč drugih, upoštevajte pravila in red.«
»Popis ni red. Je nadzor.«
»Predpisi zagotavljajo pravičnost, da se človeška dobrota sploh lahko izrazi. Sicer bi vsi grabili in jemali na račun drugih.«
»Tam, kjer je človečnost, kjer je ljubezen, zakoni niso potrebni. Več popisov, zakonov in paragrafov ima država, manj je v njej ljubezni.«
»Ravno zato so zakoni, da je družba poštena. Brez njih bi bil kaos. Že po zakonodaji lahko vidiš, kako napredna je dežela. Po tem, kakšne ima zakone,« je napadalno pojasnjevala.
Kaj mi je, da sem se s tem bedakom spustila v razpravo o zakonodaji?!
Radovedno jo je opazoval in pogled se mu je omehčal. Zdaj jo je gledal z nežnim pogledom in komaj opaznim nasmeškom, zaradi katerega bi mu najraje nekaj vrgla v glavo.
Le kaj ve o pravu tale neuki in nerazgledani stari klošar? Na zakone se jezi, ker ne more brez težav krasti. Lenuh je, sicer ne bi živel na cesti. Povsod so enaki!
»Organizacije pomagajo pomoči potrebnim. To je človečnost, solidarnost, medsebojna pomoč in ljubezen do sočloveka. Ne more pa kar vsak priti in si vzeti, kar hoče. To ne bi bilo niti pošteno niti pravično.«
»Ljubezen ni pravična,« se je blago nasmehnil. »Nič nima s poštenostjo. Poštena ali ne, je kupčija. To ni ljubezen.«
Zagledal se je v njene oči in zavzdihnil: »Potrebuješ jo, punčka.«
»Mar ljubezni ne potrebujemo vsi?« se je posmehnila.
Prikimal je. Nato se je nasmehnil in razkril neverjetno lepe zobe. Oči so mu zažarele kot otroku, ki je pravkar dobil darilo ali prišel na genialno misel.
»Odločil sem se: ljubil te bom!«
Z nerazumljivim pogledom se je zastrmela vanj. Najraje bi se cinično zasmejala, a vendar si ni upala biti tako odkrito nesramna in arogantna.
Kljub vsemu se je nejevoljno obregnila: »A kar tako?! Le odločite se – pufff – pa že ljubite?«
Težko je prikrivala posmeh, starec pa je le mehko pokimal.
Odkrito jo je pogledal in v očeh so mu zaplesale zvezdice: »Seveda. Od zdaj naprej si najpomembnejša oseba v mojem življenju. Mislil bom lepe misli, te občudoval in začel ter končal dan z molitvijo zate na ustih.«
»Raje molite zase,« se ni mogla zadržati, da ne bi zasekala. »In več boste imeli, če se spravite delati.«
Njegov obraz je bil ožarjen od sreče.
Njegova vsiljiva neumnost jo je do skrajnosti razjezila. Samo še tega starega cepca potrebuje v življenju! Dovolj ima vseh drugih, ki so ji tožili o svojih težavah in ji zagotavljali ljubezen. Izčrpali so jo, dokler se ni sesedla kot lupina. Ko jim ni imela več kaj ponuditi, so jo klevetali in zapustili. Komaj je pobegnila pred vsemi tistimi pijavkami. Na drugo stran planeta, v daljno Kanado. Zdaj hoče le mir!
»Na mojo odločitev nimaš nobenega vpliva,« je nežno odmajal z glavo. »Moja je.«
»Toda jaz nočem vaše ljubezni,« je zdaj že povzdignila glas.
Naenkrat je bila tako togotna, da se je komaj obvladovala. Najraje bi ga sunila nekam in ga nikoli več srečala.
»Vsiljiv, nadležen starec,« je zarenčala, »daj mi mir in se poberi!«
Segla je v žep in potegnila iz njega bankovec za deset dolarjev. Vrgla ga je proti brezdomcu. Ujel ga je in s studom ga je ošinila. Že se je hotela zriniti mimo njega, ko je od nekod potegnil jabolko. Ne posebno veliko ali bleščeče; navadno jabolko. Ponudil ji ga je.
Prekleto, bo že nehal! Kot da hočem to njegovo jabolko; bogve, kje ga je dobil in kje vse ga je vlačil s seboj.
Na glas pa je zasikala: »Če mislite, da boste od mene kaj dobili, se bridko motite.«
»Ničesar ne pričakujem ali želim. Dajem ti svojo ljubezen.«
Zdaj ga je imela res čez glavo dovolj. Strupeno se je zazrla vanj.
»Zakaj mi jo daješ?« je renčala. »Ne maram je.«
»Ker jo potrebuješ.«
»Ne maram je,« je zakričala, »nočem!«
Skomignil je z rameni in se milo nasmehnil: »Lahko odkloniš jabolko. Ne moreš odkloniti Ljubezni.«
*** Odlomek 2 ***
Konec februarja je zamišljena hodila po ulici, ko ga je nenadoma zagledala na nasprotni strani. Ustavila se je in se negotovo zazrla vanj. Smehljal se ji je. Nekoliko se je še obotavljala, nato pa naglo stopila čez cesto. Želela se mu je zahvaliti za njegov nasvet; deloval je. Takrat jo je verjetno slučajno opazil, ko je zapuščala veterinarsko postajo, in logično ugotovil, da je izgubila svojo mačko.
V zadregi se je ustavila pred njim.
»Kako, kako ste?« je momljaje vprašala.
»Vedno bolje. Vedno bolje, punčka,« se je smehljal.
Tokrat se mu je tudi ona šibko nasmehnila: »Že dolgo mi nihče ne reče več punčka.«
Molče jo je gledal in uperil kazalec na levo stran njenih prsi: »Tole punčko nagovarjam, na katero so vsi pozabili. Tudi ti.«
Zaprepadeno se je zastrmela vanj.
Kaj govori?
Prikimal je in se ji nasmejal z očmi: »Tale majhna punčka si neskončno želi iz ječe, kamor si jo zaprla. In ljubezen je edini ključ, ki odpira vsa jetniška vrata.«
Sunkovito je zajela sapo. Nenavadne besede za neukega brezdomca in potepuha.
»Ljubezen je najbolj izrabljena beseda. V njenem imenu je največ trpljenja in bolečine,« je odgovorila bolj pikro, kot je želela.
»Ne vem, kaj so ti govorili, punčka, toda to ni mogla biti ljubezen,« je rahlo odkimal in jo nežno gledal. »Ljubezen ne izčrpava in ne boli.«
»Zato ste mi ponudili svojo? Zakaj prav meni?«
Hotela je biti sarkastična, vendar ni zmogla. Nekaj mehkega je leglo na njeno dušo.
Prikimal je; radosten kot otrok, ki odpira darilo na božični dan.
Preprosto je pojasnil: »Imela si le še eno iskro, punčka. Obupno si potrebovala ljubezen.«
Zmedeno je zrla vanj: »Nisem ravno najboljša oseba.«
Nasmejal se je in pokimal: »Seveda nisi. Prav zato potrebuješ ljubezen. Zanjo ti ni treba biti dobra. Tisto, kar dobiš, ker si dobra, je plačilo. Saj te ne kupujem; dober mora biti avto. A za ljubezen je dovolj, da obstajaš.«
Smeh se je izgubil v močnem kašlju. Iz žepa je izvlekel umazan robec in pljunil vanj.
»Morda bi bilo dobro, da greste k zdravniku,« mu je negotovo predlagala.
Nasmejal se je, vendar nekoliko previdneje, da ponovno ne sproži napada kašlja.
V tistem ji je šinila v glavo zamisel in spregovorila je, še preden je razmislila: »Če želite, greste lahko z menoj. Skuhala bom velik lonec enolončnice.«
Negotovo je obmolknila. Starec jo je gledal z milim nasmehom.
»Rad imam tvojo juho, punčka,« je prikimal.
Zdaj je bilo prepozno, da bi se umaknila. Počasi sta nadaljevala pot do parkirišča. Nekajkrat ga je premagal silovit kašelj in obzirno se je umaknil stran z velikim robcem čez usta. Vedno bolj je obžalovala svoje povabilo. Nenazadnje ni odgovorna zanj in ima čez glavo dovolj svojih skrbi. Vendar je bilo na njem nekaj, kar jo je ganilo. Obljubil ji je ljubezen in z ničemer je ni obremenjeval.
Čez dobre pol ure je zavila h koči. Dovoz je bil očiščen in zapeljala je na dvorišče. Zakurila je v štedilniku in pogledala skozi okno. Starec se je zavit v debelo odejo zgrbil v kotu drvarnice. V tistem se je znotraj nje nekaj premaknilo.
Moje življenje ni vredno počenega groša. Vse sem že izgubila. Če mu vsaj malo pomagam, ne bo nič slabše.
Odprla je vrata in nekoliko oklevajoče stopila do njega.
»Mrzlo je in prav grdo kašljate. Pridite v kočo, da se pogrejete.«
Z nedoumljivim pogledom se je zazrl vanjo in obraz se mu je postopoma zmehčal v blaženem smehljaju. Z obotavljanjem ji je počasi sledil, kot bi se bal, da si bo premislila, in obstal pri vratih.
Opogumljajoče se mu je nasmehnila.
»Skuhala bom enolončnico. Imam vročo vodo in če želite, se lahko v tem času okopate. Vaša oblačila bom dala v pralni stroj in preden boste odšli, bodo suha. Se strinjate?«
Nekaj nežnega je padlo čez njegove oči, ko je globoko pogoltnil in molče prikimal.
Pokazala mu je pot v kopalnico in si na tihem obljubila, da bo banjo pozneje zdrgnila s kisom in sodo bikarbono. V kad je natresla še nekaj dišavnih soli in naredila bogato peno.
»Svoje cunje položite kar v stroj in pritisnite na ta gumb. Vidite?«
Pokimal je. Stresla je prašek v stroj in dodala nekaj sode. Spodbudno se mu je nasmehnila, položila brisačo na stolček in zraven nastavila svojo toplo jutranjo haljo ter debele volnene nogavice.
»Dokler ne bodo vaša oblačila suha,« je zamrmrala.
Zapustila je kopalnico in zaprla vrata za seboj. Malo je še postala, nato pa se urno lotila kuhanja jote.
Minila je debela ura, preden je prišel iz kopalnice. Spraševala se je že, ali naj potrka in vpraša, ali je vse v redu. V njeni halji in v debelih nogavicah, s čistimi, mokrimi lasmi je bil videti kot prisrčen dedek. Le tisti njegov srebrni čop, ki mu je padal na hrbet, je bil nekoliko nenavaden za običajnega dedka.
»Dišim tako, da me bodo želele oprašiti vse čebelice, ose in čmrlji daleč naokoli,« se je v zadregi nasmejal.
»Še dobro, da jih ni,« se je nasmehnila in ga povabila k mizi. »Kako vam je ime?« ga je vprašala.
Obotavljal se je. Da, tudi on ni maral radovednosti in vtikanja.
»Henry sem,« je končno odgovoril ter se ji zazrl v oči. »Lahko me kličeš Coach.«
V kotičkih ust mu je zaigral droben nasmešek. Razumevajoče sta se spogledala in tudi sama se je komaj opazno nasmehnila.
»Prav, Coach.«
Ni ga vprašala, zakaj. Ni vprašala, zaradi česa je postal brezdomec. In on je ni vprašal, zakaj je zbežala iz domovine. Dokler se njegova oblačila niso popolnoma osušila v sušilniku, sta jedla in le malo govorila. Vendar molk ni bil mučen, povezal ju je z nevidnim zavezništvom. Vedela sta, da ima vsak svoje demone, zato sta se previdno in nežno premikala mimo njih.
»Če želiš, ti lahko odmašim odtok,« je rekel čez čas. »Slabo požira.«
Pogledala ga je in prikimala: »To bi mi bilo zelo drago.«
Ko je ugotovil, da nima nobenega orodja, je rekel: »Pridem čez dan ali dva.«
»Prav.«
Molk, ki ju je ponovno ovil, je bil blag kot dotik dežnih kapljic na izsušeni, razpokani zemlji.
Mrak se je že zdavnaj spustil in postala je nemirna. Kaj naj stori? Ni želela, da prespi v koči, in težko ji ga je bilo nagnati v noč, na mraz. Oblečen v svoja oprana oblačila je stopil k vratom.
»Ne razvrednoti moje ljubezni z občutkom dolžnosti. Pusti mi dostojanstvo, da te lahko ljubim.«
Odprl je vrata in nasmehnila se mu je.
Preden se je poslovil, je rekla: »Dovolite mi, Coach, da vas odpeljem bližje k mestu. Vsaj do mostu. Tako bom ohranila lastno spoštovanje, da sem vredna vaše ljubezni.«
Spogledala sta se z naklonjenostjo in se navihano nasmehnila drug drugemu. Preden ga je pred mostom izpustila iz avta, mu je potisnila v roke posodo z enolončnico ter stekleničko s sirupom.
»Smrekovi vršički,« je zamrmrala, »proti kašlju. Sama sem ga naredila.«
