Ne igraj se z rendžerjem

*** Odlomek 1 ***

I. poglavje
***

Razmajan, star poltovornjak, ki se je v poznem jutru mukoma vzpenjal po razriti kolovozni poti, vsekani skozi gozd, ni vzbujal zaupanja. Škripanje zarjavelega podvozja je ob vsakem poskoku grozilo, da bo razpadel. Prav tako ga ni dajala sama okolica. Zadnji dve uri sta se vozila po cesti, ki si že dolgo več ni zaslužila naziva cesta. Levo in desno so se v nebo pele visoke smreke. Srečala nista nobenega avtomobila, pokrajina je bila videti kot izumrla, negibna v jutranjem hladu poznega oktobra in nekako zlovešča v pričakovanju prvega snega.
»Ste prepričani, da je to prava pot?« je nazadnje rahlo nezaupljivo vprašalo mlado dekle, ki se je z eno roko oprijemalo ročice nad vrati, z drugo pa umazanega sedeža.
Valoviti, svetleči rjavi lasje so ji mehko obrobljali drobni obraz, s katerega so izstopale velike modre oči, in ji čez ramena padali na hrbet. Imela je visoke ličnice in čez ravni nos posutih nekaj pegic.
Čeprav je imela na sebi navadne kavbojke, topel pulover in debelo jakno, se je zdela prelepo urejena in preveč čista; tako za v avto kot za ta del sveta. Star Indijanec, ki je sedel za volanom, je imel močno razbrazdan obraz, da je bilo popolnoma nemogoče ugotoviti njegovo starost. Tudi vonj, ki se je širil od njega, bi bilo težko določiti. Vsekakor je bil mešanica premnogih okoliščin, umazanije, urina, postanega tobaka, alkohola in še česa. Dekle je kradoma pogledalo izpod čela skrivenčene prste s črnimi nohti, ki so se oklepali volana.
In prvič je pomislila, da tudi šofer ne vzbuja prav nobenega zaupanja.
Boleče jo je prešinilo, da je ideja, ki se ji je porodila iz stiske in ji je še včeraj delovala čisto smiselna in mogoča, morda najbolj neumno dejanje. Ne nazadnje ga je le nekajkrat videla in v teh srečanjih je bil le enkrat trezen.
»Da se niste mogoče izgubili?« ga je znova povprašala, še vedno prijazno.
Prav takrat se je cesta toliko razširila, da je po nekaj poskusih, ki jih je pospremil s kletvicami, starec obrnil avto.
»Sem imela prav, kajne? Verjetno ste zgrešili pravi odcep,« je miroljubno komentirala.
Star Indijanec je godrnjaje segel čeznjo, odprl vrata na njeni strani ter zagrabil kovček za njenim sedežem. Preden se je ovedela, ga je zagnal skozi odprta vrata.
»Hej! Kaj počnete?«
Nato je že začutila njegovo koščeno roko, s katero jo je potiskal s sedeža.
»Hej,« je glasneje zaklicala in se oprijela ročice.
Zapeljal je ob sam rob ceste in ravno toliko zmanjšal hitrost, da ji je razklenil prste ter jo z obema rokama potisnil skozi vrata. Zakotalila se je čez rob cestišča in po strmem pobočju navzdol. Z rokama si je ščitila glavo, da ne bi zadela v kakšno skalo ali drevo, in ko se je končno ustavila – vsa popraskana v večjem grmu – je v daljavi slišala le še odmikajoči hrup starega poltovornjaka. Čez nekaj trenutkov jo je objela tišina.
Skobacala se je izpod grmovja, sedla in si mela boleč komolec. Ni ji še v celoti prodrlo v zavest, kaj se je pravzaprav zgodilo. Z izgubljenim pogledom je drsela po smrekah in divjini okoli sebe. Prisluhnila je, ali bo slišala kakšen glas, vendar je ostala tišina enako zamolkla.
To je konec. Ni mi uspelo, ji je počasi prodrlo v zavest. Prav zares sem izgubila.
»Toliko o tem, da pogumnim pripada svet,« je zamrmrala sebi v brado. »Bila sem pogumna in kam me je to pripeljalo?«
Z očmi je drsela po negostoljubni, mrzli pokrajini. Začutila je vlažna tla pod zadnjico in počasi vstala.
»Halo, je kdo tukaj?« je zavpila.
Odgovora ni bilo. Negotovo se je ozirala naokrog. Skušala je splezati po strmini, vendar ji je znova zdrsnilo, zato se je odločila, da se po diagonali povzpne nazaj na cesto. Vzpon je bil težji, kot je bilo videti na prvi pogled, nekajkrat ji je spodrsnilo, da je znova zdrknila. Vsake toliko časa je zaklicala, čeprav ji je bilo vse bolj jasno, da tukaj pač ne bo srečala nikogar.
Hipoma je spoznala, da jo je stari lopov prav zato pripeljal sem in tukaj odvrgel.
Nihče je ne bo našel! Če ne bo umrla od mraza in izčrpanosti, jo bodo pokončale divje zveri. Slišala je že, da oseb, ki se izgubijo v kanadskih gozdovih, nihče več ne najde. Na to so jo opozarjali tudi plakati o pogrešanih osebah, ki so bili pribiti na marsikaterem drevesu ob robu gozdov po celotni Britanski Kolumbiji.
Tedaj pa …
Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala nekakšen zvok. Ustavila se je, pazljivo motrila okolico in pozorno prisluhnila. Gozd je bil videti enako negiben in neprijazen. Srce ji je začelo hitreje utripati, ko se je trudoma prebijala po zaraščeni strmini.
»Halo?« je ponovno zavpila.
Glas, ki ga je zaslišala, je bil pridušen in oddaljen, toda brez dvoma človeški.
Prihajal je z leve strani nekoliko niže. Zadrsala se je proti njemu.
»Kdo je? Kje ste?«
»Pazljivo,« se je tokrat oglasilo povsem razločno in precej bližje, »da ne padete v razpoko.«
Previdno se je spuščala. Če ne bi bila nadvse pazljiva, bi jo spregledala.
Naenkrat se je odprla pred njo zevajoča razpoka. Previdno se je približala robu in zagledala kakšnih pet metrov pod seboj moškega, ki je očitno padel vanjo.
Stiskal se je k steni na skalnati polici, saj se je druga stran odpirala v globok prepad.
»Še dobro, da niste zgrmeli vanjo,« njegove besede so bile polne olajšanja.
»Kaj pa počnete tukaj?« ji je zdrknilo iz ust, preden se je zavedela.
Moški se je namrščil nad očitno nespametnim vprašanjem.
Ni je hotel kar takoj ozmerjati s trapo, zato se je pošalil: »Vas čakam.«
Morda bi bilo bolje, da tega ne bi rekel. Kajti v njeni zmedeni glavi, ki je v tem jutru doživela več, kot bi mlado dekle sploh kdaj smelo, se je porodila nova misel. Drzna, kot jo lahko porodi le brezup. Olajševalna okoliščina je bila zgolj dejstvo, da se je že sprijaznila s smrtjo.
»No, tukaj ste občepeli kot miš v mišelovki,« je vljudno pokomentirala. Da, bila je vljudna in tega ni pozabila v še tako težkih okoliščinah. Brez besed ji je vrgel temen pogled, dekle pa je nadaljevalo: »Le zakaj se tako zgodaj potikate po gozdu? Mislim, da ste v prav nezavidljivem položaju.«
Ni bilo videti, da se ji mudi z reševalno akcijo. Previdno je kukala navzdol.
Odhrkal se je; očitno mu je bilo dovolj neumnega pogovora in zavlačevanja.
»Najbolje bo, da mi čim prej pomagate ven,« je predlagal.
»Pravzaprav se mi nič ne mudi,« je mirno odgovorila in pazljivo raziskovala teren, kamor bi lahko sedla. Našla je ustrezno mesto, od koder je imela pogled nanj. »Brez pomoči ne morete ven, kajne?«
Možakar je otrpnil in jo molče opazoval.
»In razen mene ni tukaj nikogar,« je mirno navrgla dejstvo in mu s tem nehote odgovorila na neizrečeno vprašanje, ali je morda del kakšne pohodne skupine.
»Če povzamem situacijo: ste popolnoma odvisni od mene!«
Po teh besedah je zavladala moreča tišina, v kateri sta opazovala drug drugega: on oprezno, ona z nekakšno priljudno radovednostjo.
»Kaj hočeš od mene?« je končno vprašal z zamolklim glasom.
»Kanadčan si, kajne?«
Rahlo je priprl oči in počasi izustil: »Sem.«
»Si poročen?«
Začudenje nad vprašanjem mu je zaprlo usta.
»Zakaj, za vraga, je to pomembno?« je nazadnje zarenčal.
»Moram vedeti.«
»Prav, firbčna gospodična! Nisem poročen, nikoli nisem bil in se še lep čas ne nameravam. Si zadovoljna?«
»Ti zakon morda na kakršenkoli način preprečuje poroko? Si pobegnil iz zapora?« Široko je odprla oči.
»Kakšno navzkrižno zasliševanje je zdaj to? Ne, nisem pobegli zapornik, nikoli nisem bil v zaporu. Nisem v nobenem tožnem postopku, nihče me ne preganja… razen radovednost zblojene ženske,« je polglasno precedil skozi zobe.
»Nisem psihopat ali kriminalec. Delam v državni službi.« Oklevajoče je dodal:
»Rendžer sem. Si zdaj zadovoljna?«
»Vau! Samski Kanadčan, in to celo rendžer!«
Občudovanje v njenem glasu in navdušenje sta bila otipljiva. Brez besed jo je opazoval. Možgani so mu mleli s pospešeno naglico, a vendar je ni mogel opredeliti v nobeno do zdaj poznano kategorijo ljudi. Kot bi padla z lune. Bila je čedna, mlada in kljub umazaniji, ki se je je držala zaradi potikanja po gozdu, je bila urejena. Delovala je prijazno, morda precej zmedeno.
Očitno je bila zadovoljna, kajti zamrmrala je: »Na pravi strani zakona. Popolno!«
»Dovolj je spraševanja. Pomagaj mi,« se je končno oglasil.
»Pod enim pogojem,« je sladko zažvrgolela. Presenečeno jo je pogledal in pojasnila je: »Da me oženiš.«
Molk je bil kot gosto stkana pajčevina, v katero se ujamejo muhe in žužki.
Končno je izbruhnil: »Si mar na glavo padla?«
»Nak,« je mirno odkimala, »jaz nisem nikamor padla. Ti si padel, gospod rendžer. Kot Alica v zajčjo luknjo.« In ker je še kar molčal, je dobrovoljno poudarila: »Imaš izbiro: poroka ali jama.«

*** Odlomek 2 ***

Ela je bila romantična duša in konje je imela zelo v čislih, pa vendar ji je bilo te konjske romantike dovolj manj kot v minuti. Čeprav je bila prepričana, da ima dober občutek za ritem, se nikakor ni mogla uskladiti z njenim gibanjem.
Povrhu vsega se ji je zdelo, da se ji žival posmehuje.
»Ti me še ne poznaš,« ji je komaj slišno prigovarjala, »bolj sem trmasta kot ti, zato me raje kar lepo ubogaj.«
A je ni.
Medtem ko je Tom zavil desno, je njena Zvezda – kot prava zvezda – sledila svoji namišljeni poti in z ničimer je ni mogla prepričati v nasprotno.
»Ne sem,« je vlekla za uzdo in vajeti ter jih obračala v desno, »tja greva, slišiš?«
Zaradi zviranja bi skoraj zdrknila iz sedla, a kobila tudi za odtenek ni spremenila svojega počasnega, vztrajnega hoda naravnost po široki cesti.
»Vem, da ti ne ugaja med grmovje in smreke, tudi meni ne, toda tukaj sem jaz tvoj šef.«
Zvezdi se ni zdelo vredno niti zahrzati. Ela je vlekla in usmerjala vajeti v desno;
brez uspeha. Vprašanje, kam bi šla kobila, če ne bi Tom prijezdil do nje. »Kam pa ti nameravaš?« jo je začudeno vprašal.
»Jaz sem imela namen iti za teboj, toda kobila se ne strinja. Mislim, da ji bolj ugaja široka steza.«
Tom je potegnil za vajet, zacmokal in Zvezda se je poslušno obrnila.
»Izdajalka,« ji je šepnila. »Od mene ne dobiš korenčka.« Še nekaj časa je nezadovoljno godla: »In ti naj bi bila zvezda?! Sigurno si padla zvezda, tista, ki spelje mornarje v pogubo …«
Malo je sicer pomešala s sirenami, vendar je bila to posledica stresa in ni bilo pomembno. Kmalu se je nehala pritoževati nad njeno neposlušnostjo, saj ji je boleča zadnjica dajala jasno vedeti, da se jahanje ne bo uvrstilo na seznam njenih priljubljenih športov.
»Ajej, Tom, se lahko malo ustaviva in si odpočijeva?« je zaprosila.
»Že?« je bil nemalo začuden. »Saj nisva še nikamor prišla. Še zmeraj sva na območju ranča.«
»Tudi počasi se daleč pride,« je momljala in skušala najti v sedlu čim bolj udobno lego za razbolelo tazadnjo.
»S takšnim tempom ravno do pomladi,« je pribil, cmoknil in že je kobila stopila za njim z živahnejšim korakom.
Pomislila je na zgodovinske romance, ki jih je tako rada brala. V njih so vsi junaki jahali, preskakovali ovire kot za šalo, pogumne device so skočile na konja in odjezdile, da se je kadilo za njimi, če je bilo potrebno rešiti življenje privlačnemu plemiču – a nobena pisateljica ni omenjala razbolelih zadnjic.
Z vsako konjsko stopinjo je tudi naziv rendžerjeva žena s pospešeno hitrostjo izgubljal na privlačnosti.
Pogled, kako visi na kobili kot vreča krompirja, zagotovo ni doprinesel k njeni večji privlačnosti in očarljivosti. Ta trenutek ji je bilo popolnoma vseeno, kako je videti. Bolele so jo vse kosti in vse mišice; tudi tiste, za katere do zdaj ni vedela, da jih ima. Tiste štiri ure vožnje od Lillooeta do ranča so se ji napram šestim uram na konjskem hrbtu, gor in dol čez pobočja in potoke, zdele podobne izletu. Celo napadalne koze so se ji zdele prijaznejše od njene kobile.
Bilo je že pozno popoldne, ko sta ustavila konje pred majhno leseno kočo, ki je bila tako zelo skrita med smrekami, da jo je opazila šele, ko sta bila skoraj tik pred njo. Streha je pokrivala bivalni del in delno odprto lopo – ta se je naslanjala na hiško in bila polna drv ter kurjave – ter se pred vhodom podaljšala nad malo verando.
Tom je radostno skočil s konja, sama pa se ni zmogla niti premakniti. Prijel jo je kot otroka, potegnil iz sedla in postavil pred kočo na tla. Kolena so ji klecnila in če je ne bi držal, bi se sesedla. Le s težavo je obstala na nogah.
Nad vrati je bil v desko vžgan napis Eldorado.
»Doma sva, žena,« je rekel z zadovoljnim glasom in odprl vrata.