V košarici ni izdelkov.
Laura, 26-letna vzgojiteljica v otroškem vrtcu, se odpravi na dolgo želeno potovanje v Kanado. Rada bi si ogledala nacionalna parka Banf in Jasper in raziskala Rocky Mountains. Najprej pristane v Nelsonu, gurmanskem biseru v Kootenay regiji, kjer bi se rada udeležila seminarja duhovne narave. Nelson je mestece z mnogimi posebnostmi. Ena izmed njih je ta, da ljudje ne zaklepajo vrat. In kaj vse se lahko zgodi, če po pomoti pristaneš v napačni hiši?
Zgodba in vse osebe so v celoti izmišljeni. Vsaka podobnost s katerokoli osebo je zgolj naključje in plod bralčeve domišljije. Informacije in opisi krajev, mest in jezer pa so resnični. Prav tako tudi informacije o netopirjih, požarih, živalih …
Zgodba se odvija najprej v prekrasnem mestecu Nelson, ki leži v Kootenay regiji, nekje na pol poti med Vancouvrom in Calgaryjem. Sledimo potovanju naključnima prijateljema v Skalno gorovje. Pokrajino je zajelo več poletnih požarov, med katerimi vijugata in se postopoma zbližujeta. Dogajanje je opisano skozi oči ženske, lahko pa preberemo, kako se na isti dogodek odziva moški.
Čeprav je v ospredju ljubezenska zgodba, jo spremljajo avtentični opisi krajine in informacije, ki znajo koristiti tudi kakšnemu resničnemu popotniku v tiste kraje.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
V hišo se je vrnila šele pozno zvečer, že v trdi temi.
Zdaj res ne bo iskala Alison. Jo bo zjutraj.
Z vzdihom olajšanja je zaprla vrata spalnice in se zavlekla pod odejo. To je bila resnično dobra odločitev. Njeno najbolj pogumno dejanje do sedaj. Sama se je napotila v Kanado, sama bo šla v Rockyje, končno bo malo izpilila svojo angleščino … Zmore!
Tako prijetno utrujena je. Nelson je majhen skriti biser tukaj pod Rockyji, v gorovju Selkirk, in prava Meka za gurmane. Jutri je Marketfest in čez 3 dni se začne Shambhala Festival.
Odločila se je, da bo maksimalno izkoristila tale teden.
Vendar … O moj Bog … NEKDO JE V POSTELJI!!!
Dotaknila se je toplega telesa. Premaknilo se je. Za trenutek je nehala dihati in srce se ji je za hip ustavilo. Nato je z divjim vriskom odskočila. V paniki se je kriče odmikala na rob postelje, dokler ni štrbunknila na tla.
V tistem je prostor oblila mehka svetloba posteljne svetilke. Vanjo se je zastrmelo dvoje temno sivih oči pod namrščenimi obrvmi. Moški, ki je moral imeti okrog 30 let (kasneje je izvedela, da je star 33), je nerazumevajoče mežikal vanjo in se presenečeno popraskal po nekaj dni starem strnišču brade. Še vedno je sedela na tleh, kamor je padla, in s široko odprtimi očmi strmela vanj. Srce ji je divje bilo.
»Bi že nehala kričati, prosim?« je končno hripavo zagodrnjal. »Ušesa me bolijo.«
To jo je spodbudilo k delovanju. Kam za vraga je postavila svoj nahrbtnik? Aha, zadaj za ta fotelj. V žepu ob strani ima bear spray. Prsti so se ji tresli, ko ga je med vreščanjem vlekla iz nahrbtnika. Še preden ga je uspela odpeti, je skočil s postelje in jo zgrabil za roko.
»Kaj počneš, norica?«
»Kdo … kdo si in kaj počneš tukaj?«
»Jaz? Kdo sem jaz?« je vprašal skrajno začuden. »Kdo, pri hudiču, si ti? Kaj ti počneš tu, in v moji postelji?«
»Jaz? Jaz sem Laura. Včeraj popoldne sem prišla.«
»Lepo. Me veseli. A vendar mi ni jasno, kaj imam s teboj ali ti z menoj,« je nerazumevajoče mrmral in čez trenutek vprašal: »Je to kakšna šala? So te nagovorili fantje iz pisarne?«
»Šala? Fantje?«
Precej zmeden je strmel vanjo, ona pa z izrazom popolne zbeganosti vanj. Še spomnila se ni, da je gola.
Kaj za vraga se dogaja? Saj se je vendar vse jasno dogovorila. Menda ja ni Alison obema istočasno oddala hiše.
»Okej,« moški je pomirjujoče pokimal.
Spustil je njeno roko, vendar je obstal tik ob njej, kot da se boji, da bo spet pograbila bear spray. In ker je še vedno stal le v spodnjicah pred njo, se je nenadoma močno zavedala njegove bližine. Stopila je korak nazaj in se nehote občudujoče zagledala v njegovo vitko mišičasto telo in radiatorčke na trebuhu.
Pogled mu je zdrsel od njenega obraza, do majhnih okroglih jedrih joškic in lepo oblikovanih dolgih nog.
Zavedla se je, da strmi vanj in da je tudi sama le v spodnjih hlačkah. Zardela je vse do obrobe ušes in si z roko zakrila prsi. Še vedno s tresočimi prsti je potegnila prvo stvar, ki jo je zatipala v nahrbtniku. Daljšo majico s kapuco in si jo oblekla. Tudi on je potegnil od nekod kavbojke in jih navlekel nase.
»Pridi,« ji je pokimal. »Mislim, da mi moraš marsikaj pojasniti.«
Za roko jo je povlekel v dnevni prostor in jo posedel na kavč. Ter ji prinesel kozarec vode.
»Jaz tebi?«
Resno jo je gledal s svojimi sivimi očmi ter pokimal.
»Ti meni! Glede na to, da si prišla sredi noči v mojo hišo in v mojo posteljo … Da nimam pojma, kdo si, od kod si. Slišim le, da si tujka … Da; ti meni!« je bil odločen.
Možgani so ji že začeli mrzlično delovati. Ker ni bil videti nevaren, se je pomirila. Povedala mu je, da je preko interneta rezervirala tole hišo za teden dni in avto, s katerim bo šla za dva tedna v Rockyje … Raziskovat ta del Canade. Prišla je včeraj, kot je bilo dogovorjeno. Hišo je našla prazno, vrata so bila odklenjena. Na dvorišču je stal bel avto in ker je bil ključ na mizi, ga je vzela. Prespala je in si danes ves dan ogledovala Nelson, se kopala na plaži … Najprej ji je bilo res nenavadno, da je ni nihče pričakal in da je bilo vse odklenjeno. Posebno še, ker je Alison izrecno poudarila, da bo oddala kočo drugi osebi, če ne pride včeraj do tretje ure popoldne. Kasneje se je pomirila. Spomnila se je, kako ji je Alison odgovorila, da ne potrebuje ključa, ker tukaj nihče ne zaklepa vrat. Le zapreti jih je potrebno, da ne zaide v hišo kakšna divja žival. In da jo bo tudi avto odprt čakal na dvorišču. Predvidevala je, da je morala Alison nujno kam oditi in da se bosta videli kasneje. Ter se vselila.
Molče in resno jo je poslušal, nato pa dvignil obrv:
»Če te prav razumem, si že včeraj bivala v moji hiši, spala v moji postelji in vozila moj avto.«
Pogoltnila je in malo negotovo prikimala pod njegovim prodornim pogledom.
»Če je to vaša hiša … in vaš avto … potem, potem … Mislim, da bo res tako,« je mrmraje potrdila in se vse bolj neudobno počutila.
Nekaj časa je molčal.
»Alison, praviš?« jo je zamišljeno vprašal.
Prikimala je. Odprto jo je pogledal.
»Kakšen je naslov te Alison?«
»Heddle Road 3047.«
Prikimal je. Sedaj je razumel, kaj se je zgodilo. Namrščil se je.
Pogledal jo je in preprosto pojasnil:
»Tukaj je 3074. To je moja hiša in nimam je namena oddati. Ni ravno palača, vendar tudi koča ne. Nekaj dni sem delal na terenu in sem šele pred dobre pol ure prišel domov. Mrtvo utrujen in šel naravnost v posteljo. Še opazil nisem, da ni zunaj mojega avtomobila.«
Kar tema se ji je spustila na oči. Kaj sedaj?
Spila je kozarec vode, ki ga je držala. Zmedeno je zrla vanj in pustila, da ji je vzel prazni kozarec iz roke. Stoje sredi sobe je molče zrl nanjo.
»Oh, takoj bom odšla,« je končno zamrmrala in jezljivo dodala: »Res neumno, da ne zaklepate vrat.«
Neodobravajoče je dvignil obrv.
»Na srečo nimamo pogosto takšnih vandalskih obiskov. Pomenijo pri vas odklenjena vrata, da vam je hiša zastonj na razpolago in se lahko kar vselite?«
In čez nekaj časa:
»Kako si prišla do Nelsona in potem do moje hiše?«
»Z avtobusom iz Calgaryja v Nelson, nato pa s taksijem sem.«
Vstala je in spravljivo rekla:
»Se opravičujem. Upam, da vam nisem povzročila večjih težav. Takoj se oblečem, vzamem svoje stvari in grem.«
Stopila je nazaj v njegovo spalnico, poiskala kavbojke in se oblekla. Še vedno je stal v dnevnem prostoru, ko je prišla z nahrbtnikom čez ramo. Hotela je že stopiti skozi vrata, ko se je spomnila, da ima v kopalnici še zobno ščetko. Opravičujoče ga je pogledala, vzela ščetko in zamrmrala nekaj v pozdrav. Še preden je zaprla vrata za seboj, se je zavedla, da je pustila brisačo. Le eno ima s seboj; potrebuje jo.
Molče je opazoval, kako je še dvakrat šla iskat svoje stvari, nato pa vzdihnil in vprašal:
»Kam greš?«
»Na Heddle Road 3047. K Alison.«
»Nisi rekla, da bi morala včeraj potrditi rezervacijo?«
»Da, ampak …«
»Misliš, da te čaka? In to zdaj – sredi noči?« Nerazumevajoče je strmel vanjo. »Sploh veš, kam moraš iti? In kako daleč je?«
Uh. Tukaj v Kanadi so razdalje bistveno večje. Na to res ni pomislila. Negotovo je obstala, kar je izzvalo še en njegov vzdih.
Nato je odločno spregovoril:
»Zgoraj je še ena majhna sobica, ki je ne uporabljam. Postelja je postlana, prespi nocoj in se bova zjutraj pogovorila, prav?«
»Oh, res ti ne nameravam biti v napoto, ali ti povzročati težav …«
»Mi jih že,« jo je mrmraje prekinil. »Vendar se ne moreš sprehajati sredi noči naokrog, posebno še, ker nimaš pojma, kam moraš iti. Zato raje umolkni, da si ne premislim, prespi in se zjutraj pogovoriva. Utrujen sem, lahko noč.«
Ter mirno odkorakal v spalnico in jo pustil samo z odprtimi usti. Neodločno je obstala. Po nekaj minutah je spoznala, da ga nocoj ne bo več iz spalnice. Kaj naj stori? Oh, kako rada bi ponosno odšla z visoko dvignjeno glavo. Vendar ima možakar prav. Ne ve niti kam mora niti kako daleč je.
»Uh, še tega ne vem, kako mu je ime,« jo je prešinilo skozi možgane. Res ni bila najbolj zadovoljna sama s seboj. Toda nocoj ne more ničesar rešiti, zato bo najbolje, da gre spat. Z vzdihom se je vzpela na galerijo, zaprla v sobico in zlezla pod odejo.
*** Odlomek 2 ***
Jezus, kakšna trapa! Kako, za vraga, sem padel v to godljo, se je jezil sam nase, ko je lezel pod odejo.
Glede na to, kako je izgubljena, je vendar nisem mogel vreči na cesto, je pojasnjeval sam sebi.
In od kdaj, hudiča, si prevzel nalogo, da rešuješ izgubljene ženske? se je oglasil tretji, hudo nejevoljen del, ki mu je ugajal poznani domači red.
Četrti, ki bi ga najraje preslišal, pa je posmehljivo dodal: Samo tiste z dobrimi joški, ki tako ljubko zardevajo.
Toda joške ima res dobre. Trde, napete, špičaste. In kako sta srepeli vame, ko je čepela na tleh in kričala kot da je brez uma. No, tudi ritka ni slaba.
Eh, utrujen sem.
