Poljub divjine

*** Odlomek 1 ***

I. poglavje
***

Dvanajsto nadstropje steklene poslovne zgradbe sredi Vancouvra je zasedal Izobraževalni Inštitut Tremblay Ltd.
Njene deset centimetrske petke so glasno udarjale po marmornatih tleh, ko je stopila iz dvigala in nadaljevala pot po dolgem hodniku. Še nekaj let nazaj bi skušala pridušiti njihovo tleskanje, zdaj pri dvaintridesetih pa je bila dovolj samozavestna, da se na to ni več ozirala. Vedela je, da njene dolge, vitke noge privabljajo poglede: občudujoče od moških in večinoma zavistne od žensk. Ni ji bilo mar. Ne za ene in ne za druge.
»Dobro jutro, gospa direktorica,« jo je pozdravila receptorka.
Komaj opazno ji je prikimala in nadaljevala pot do razcepa hodnika ter levo do svoje pisarne. Tudi dva moška kolega, ki sta jo pozdravila – in ji navrgla vljudnostno, a prazno vprašanje, na katerega je prav tako vljudnostno in prazno odgovorila – nista spremenila njenega tempa hoje.
»Kopirc dela?« je vprašala na pozdrav svoje tajnice.
Jessica ji je že ponujala veliko skodelico vroče črne kave, kakršno je imela najraje, in hitela razlagati, da je serviser na poti. Pri tem je nekoliko nervozno pomežikovala kot vedno, kadar je bila zaradi nečesa napeta.
Evelyn je vzela skodelico in se namrščila: »Na poti? Čez pol ure imam sestanek v sejni.«
Odkar fotokopirnega stroja skoraj niso več uporabljali, je bolj ali manj pozabljen stal na koncu hodnika pred malo čajno kuhinjo. Sčasoma je postal nekakšno odlagališče papirjev. Dokler se ni Evelyn včeraj, tik pred odhodom domov, ob sedmi uri zvečer spomnila, da bo načrte skopirala na večji format. In v celoti pokvarila večer Jessici. Več kot dve uri sta minili, da je našla nekoga, ki bi znal mašino popraviti. Da pride, pa je obljubil šele potem, ko se mu je Jessica skoraj razjokala, da jo bo šefinja v nasprotnem primeru dala iz kože. Še zmeraj ga ni bilo, čeprav ga je, čedalje bolj živčna, čakala že več kot uro in pol.
»Tim iz servisne službe je obljubil, da pride navsezgodaj …« se je hitela opravičevati, a jo je šefinja nezadovoljno ošvrknila s pogledom.
»Ne zanimajo me razlage in izgovori, zanimajo me rezultati in dejstva,« jo je mrzlo prekinila in srknila požirek močne kave. »In dejstvo je, da nisi uspela pravočasno urediti.«
»Je že na poti …«
»Prepozno!« je hladno pokomentirala, vstopila v svojo pisarno in zaprla vrata za seboj. Joj, kako so jo nervirali nesposobni in neučinkoviti ljudje.
Odložila je črno Pradino torbico iz krokodiljega usnja in skodelico kave ter vključila računalnik. Njen um je bliskovito sprejel novo informacijo in jo vstavil med ostale podatke. In že iskal možne rešitve. Zgolj poskenirala bo in poslala ostalim pred sestankom, razlago pa podala ob projekciji na platno. Nestrpno je tapkala s prsti – računalnik se je vse prepočasi prebujal po njenem mnenju.
Oglasil se je mobilni telefon. Pogled na zaslon je nekoliko ustavil njeno nestrpnost. Cedric Tremblay, lastnik podjetja. Največjega v tem delu Kanade, ki se je ukvarjalo s spletnimi izobraževanji. Edini, ki ji je lahko omogočil ali preprečil uresničitev kakšne ideje. Edini, od katerega je bila, na žalost še vedno, odvisna. Ritem srca se ji je za malenkost pospešil, ko se je odzvala s prisiljenim nasmehom.
»Dobro jutro, gospod Tremblay, kako ste?«
Tako sem vljudna, da bom dobila sladkorno! Dol mi visi, kako je!
»Dobro jutro, Evelyn, vidim, da ste delovni. Širimo se, čeprav bi nekatere stvari lahko šle hitreje …«
Pojma nimaš, osel stari, kolikšen uspeh je to!
»Sem videl, da imaš sestanek z najožjo ekipo. Pridem.«
»Me veseli, da vam bom lahko prikazala trenutne rezultate, ki so resnično dobri, in načrte za naprej…«
Nehala je govoriti, kajti zveza je bila že prekinjena. Nezadovoljstvo se ji je razlezlo po telesu kot spuščena zanka na nogavici. Stari hinavec je bil do vseh osladno prijazen, le do nje je bil kratek in uraden. Pa vendar mu je prav ona postavila celotno idejo in vodila firmo z železno roko. Brez nje bi bil nula.
Evelyn je imela znanje, pogum in disciplino, sam je premogel le kup denarja. Pa še tega je podedoval.
Zato, ker z vsemi drugimi lahko manipulira in se dela velikega človekoljuba, le meni ne more lagati, si je govorila. Kljub temu se ni počutila bolje. Jasno je čutila, da je ne mara in to spoznanje jo je nehote bolelo.
Prekleto, in prav danes ne more skopirati plana na večji format. Še z večjim neodobravanjem je pomislila na svojo sicer čisto sposobno tajnico, ki je v najpomembnejših trenutkih zatajila. Vrgla je pogled na uro in sedla za mizo.
Vancouver se je prebujal, a ni videla življenja na cestah skozi velika okna svoje pisarne. Hermetično zaprta steklena okna, ki se niso dala odpirati, niso prepuščala zvokov. Prsti so ji že hiteli po tipkovnici, bila je že do vratu in čez v delu. Rahlo trkanje na vrata jo je neprijetno zmotilo. Revsknila je in Jessica je previdno pokukala skozi napol odprta vrata.
»Tim je prišel.«
Namrščila se je: »Kdo?«
»Serviser za kopirca.«
»Ah,« vrgla je pogled na uro, »če ne bo končal v roku desetih minut, ga ne potrebujem.«
»Vam sporočim?«
Kakšno neumno vprašanje! Zavila je z očmi in zagodrnjala: »Ja najbrž! Skozi stene pač ne znam gledati.«
Tajnica je hitro potegnila nazaj svojo skodrano glavo in zaprla vrata. Ko se je Evelyn čez dvanajst minut namenila v sejno sobo, je vitki fant dobrih dvajsetih let še vedno šaril po fotokopirnem stroju. Jessica je zavzdihnila. Vedela je, da bo morala biti kava za šefico ob njenem povratku močna in vroča, da bo vsaj malo ublažila slabo voljo. Upala je, da bo sestanek uspešen. Kadar stvari niso potekale po načrtu, je bila Evelyn še bolj zoprna kot običajno. In njena mlada tajnica se je pred njo tresla za spoznanje še bolj kot sicer.
Dolge, lepo oblikovane noge, ki so kukale izpod klasično krojenega poslovnega kostima, so izginile izza vogala in Jessica je malo lažje zadihala. Nekaj časa bo mir.

*** Odlomek 2 ***

Ko je prišla Evelyn v petek – zadnji delovni dan pred dopustom – v službo, je zagledala svojo tajnico in še dve uslužbenki, kako stikajo glave pred čajno kuhinjo. Jessica je bila vznemirjena kot kura in Evelyn se je nejevoljno namrščila.
Je že spet kje kakšna mačka? Upam, da ni tokrat privlekla potepuškega psa.
Tajnica ji je urno prinesla kavo. Njene obrazne poteze so izražale zaskrbljenost, oči pa so se ji svetile od razburjenja.
»Kaj se dogaja?« je zagodrnjala Evelyn.
»Še niste slišali?« je zavzdihnila z glasom, kot da resnično ne more več zadrževati novice in je skrajni čas, da jo izbruhne na dan ali pa se bo z njo zadušila.
»Česa nisem slišala?« je odsotno vprašala Evelyn in prižgala računalnik. Ta stara jajca. Morda bi morala poprositi programerja, da ga malo pregleda in očisti. Takooo je počasen! Ne, bolje bo, da rečem Liamu, njemu zaupam.
»Nathan je v bolnišnici. Imel je prometno nesrečo.«
Računalnik je bil že prižgan in pripravljen na njene hitre prste, vendar ga ni opazila.
»Nathan? O čem vendar govoriš?«
Jessica ji je že hitela razlagati, kaj se je zgodilo in kakšno srečo je imel, da je preživel. Da je operacija trajala štiri ure in je izven življenjske nevarnosti.
Vendar bo trajalo nekaj mesecev, preden si bo v celoti opomogel.
Sranje!
Ni več slišala razburjene razlage svoje tajnice, misli so se ji že podile in iskale izhod iz dane situacije. Pred očmi so se ji bliskovito odvrteli vsi zaposleni in poznani: koga naj začasno nastavi na Nathanovo mesto? Čez eno uro še vedno ni našla rešitve, vendar je upala, da bodo zdaj lahko odstopili od te neumne ideje s timbildingi. Ne nazadnje bo morala preložiti pogajanja z rančarji. To bi ji še najbolj ustrezalo. Potrebuje nekaj več časa, da pripravi trden koncept za Divjinski park Evelynland.
Čez dobro uro jo je zmotila Jessica, ki je potisnila glavo v njeno pisarno.
»Punce smo sestavile kratko pisemce za Nathana …« mencaje je premolknila, ko se je Evelyn z vzdignjeno obrvjo zagledala vanjo, »pa sem pomislila, da bi morda tudi vi … mislim, morda bi mu želeli tudi vi napisati kakšen spodbudni stavek in se podpisati.«
Potrebovala je nekaj sekund, da se je od svojih velikih načrtov premaknila k tem nepomembnim detajlom.
»Oh, seveda. Pozanimaj se, kaj mu lahko pošljemo. Kakšno bombonjero, rože… kar se pač pošilja ljudem v bolnišnico. Kupi in daj račun v računovodstvo.«
Jessica je prikimala in ji izročila večjo voščilnico z nekim neumnim motivom, nad katerim je Evelyn samo zavila z očmi. Le kaj naj mu napiše? Da mu želi čim hitrejše okrevanje, da se bo lahko čim prej vrnil na delo? To je bila resnica, in čeprav so o njej govorili kot o brezčutni zmajevki, je bilo celo njej jasno, da tega ne sme napisati. Prebrala je nekaj osladnih stavkov sodelavcev, ki so bili okrašeni z najrazličnejšimi smeškoti, srčki in rožicami ter se namrdnila. Nato je naglo nakracala: Naj ti dnevi v bolnišnici hitro tečejo. To je bilo najbolje, kar se je lahko spomnila.
Še pred poldnevom je v pisarno vstopil Tremblay. Ni pogosto prišel v stavbo in še manj k njej, vendar je to ni presenetilo. Kadarkoli gre kaj narobe, se obrne nanjo.
»Grozna, grozna reč,« je pomenljivo prikimaval in razburjeno korakal po njeni pisarni.
»Ni tako hudo,« je skomignila, »bomo pač malo počakali in pozneje nadaljevali s projektom v Chilcotinu.«
Tremblay se je začudeno ustavil pred njo in se namrščil: »Govorim o Nathanu.
Fant je še mlad, a najverjetneje ne bo mogel nikoli več skakati, plezati … Desno nogo ima tolikokrat zlomljeno, da je čisti čudež, da so jo sploh naravnali in da bo lahko še kdaj hodil. To bo vplivalo tudi na medenico in hrbtenico. Upam, da nima poškodovanih … no, o tem niso nič sporočili. Mlad moški je, še nima družine.«
Brez besed je čakala, da bo nehal pleteničiti in se bosta lahko posvetila pomembnejšim stvarem. Konec koncev ne more ničesar storiti zanj in je v čisto dobri oskrbi.
»Zaenkrat bom najnujnejša dela preložila na Emily, pozneje bo tudi bolj jasno, kakšno je njegovo stanje. V času okrevanja lahko postori marsikaj. Za pogovore in za delo z računalnikom ne potrebuje nog.«
Tremblay se je ustavil pred njo in se nejeverno zastrmel vanjo. »Kristus, Evelyn, si res tako brezčutna?«
Njegove besede so jo neprijetno zbodle.
»Samo realna sem. Imel je nesrečo, toda preživel je in bo okreval. Poslala sem mu pozdrave in darilo v imenu firme, nič več ne morem storiti zanj. Nobenega smisla ne vidim v tem, da ga objokujem. Je, kar je. Gledam naprej in na firmo: kaj ta nesreča pomeni za nas, kaj moram storiti, kaj lahko preložim na poznejši čas …«
Bila je nejevoljna. Lahko se je šel sočutnega samaritana, medtem ko mu ona rešuje rit in firmo. Kako si jo upa ob vsem tem še napadati?
Toda Tremblay je bil videti nenavadno odločen. »No, če je tako, pa boš prevzela pogajanja z Walkerjem v Chilcotinu.«
Ostro je zajela sapo. Saj se šali!
Ni se.
Gledal jo je resno in z nekakšno grajo v očeh.
»Sama skrbim za celotni sistem, za koncepte, ne pogajam se s posamezniki,« mu je ugovarjala.
»Zaboga, Evelyn, samo kmet je. Hribov'c! Menda se znaš pogovarjati z moškimi! Z navadnimi ljudmi.«
»Nobenega stika nisem imela z njim, ne poznam v detajle njegove situacije, niti tega, kakšen človek je in kaj želi.«
»Hudiča, vprašaj ga, kaj bi rad, in mu prisluhni. Tako boš najbolje spoznala situacijo.«
Njegov glas je izražal več nezadovoljstva in pikrosti, kot ji je ugajalo. Ali kot je to zdravo za njen položaj v firmi. Za svoje ideje potrebuje njegov denar!
»Če zmore podpisati pogodbo tvoj podrejeni delavec, se verjetno lahko zanesem tudi nate,« ji je odločno vpadel v besedo in končal pogovor. »Prepričan sem, da bo tudi zate dobro, če boš imela več stikov z našimi sodelavci in uporabniki, ne le z idejami in koncepti.«
Prekleto, prekleto, prekleto!
Najraje bi odpoklicala Emily z njenega poslovnega potovanja po Evropi in njo poslala na pogovore z Walkerjem, toda dobila je jasen občutek, da ne bo dobila Tremblayeve podpore. Še več: izgubila bo precej točk v primerjavi z njo. Lisica koketna!
Vzdihnila je. Sama bo morala v Chilcotin.
Nezadovoljno se je zastrmela skozi okno. Ničesar ni videla.
Kako je to mogoče? Ona je postavila to firmo na noge, potrojila, ne –podeseterila je Tremblayu denar, nazadnje pa se bo morala boriti za svoj stolček!
Naj bom prekleta, če ti ga bom prepustila, podlasica hinavska!
Z Robertom imata rezerviran hotel na Oahuju za teden dni, a zdaj bo namesto na Havaje šla na konjski ranč. Še enkrat je zavzdihnila, nato pa odločno stresla z glavo.
Točno tako bo naredila!
Ne bo šla na Havaje, temveč takoj, že teden prej na ranč. Pokazala bo svojim podrejenim, kako se dela in se vrnila cel teden prej s podpisano pogodbo. Nobenih izgovorov ne bo več prenašala od njih. In ob prvi priložnosti bo odpustila Emily. Mora začeti iskati zamenjavo zanjo. Ne bo lahko – frača je dobra pri svojem delu. A konec koncev – nihče ni nenadomestljiv. Ne Emily in ne Nathan.
»Jessica, pridi k meni,« je naročila preko interkoma.
Tajnica je bila v sekundi pri njej. Večinoma ji je navodila podajala preko interkoma, zato jo je zahteva, naj pride v njeno pisarno, dodatno vznemirila.
Zaskrbljeno je prhutala z dolgimi trepalnicami in se nemirno prestopala.
»Uredi mi prevoz z letalom v Chilcotin na Walkerjev ranč. Takoj v ponedeljek zjutraj ob šestih,« je bila kratka. »O tem nikomur niti besede, jasno?«
Nato se je odločno lotila iskanja novih sodelavcev.