V košarici ni izdelkov.
Rea, neukročena trmoglavka - hudomušna in navihana zgodba o vročekrvni, predrzni in jezikavi najstnici, ki kar sili v težave.
Uporniška najstnica Rea, najmlajša od Gallagherjevih deklet, se zaradi neprimernega vedenja znajde pred sodiščem. Bo stroga, mrka sodnica znala videti izza njene težavnosti tudi srčnost in vrednote?
Ker je obtožena napada s paradižniki, ji stara gospa za kazen naloži družbeno koristno delo in jo napoti tja, kjer paradižniki rastejo. Na kmetijo v severni Okanagan.
Za razvajeno mestno najstnico, ki le redkokdaj vstane pred enajsto uro dopoldne ali gre spat pred enajsto zvečer, je to strašna obsodba. Med ploho kletvic se znajde na kmetiji, ki jo vodi mlad, toda odgovoren fant, ki skrbi tudi za svojo slepo babico.
Bo fant temu jezikavemu, trmastemu dekletu kos?
Knjiga je nadaljevanje zgodbe Spravljaš me ob pamet.
Okanagan je vinorodna in sadjarska pokrajina v kanadski Britanski Kolumbiji. Zanj so značilna suho in sončno podnebje ter poseben življenjski slog prebivalcev. Mnogi se v Okanagan preselijo šele po upokojitvi in se ljubiteljsko ukvarjajo s sadjarstvom, pridelavo zelenjave in grozdja. Priljubljene športne aktivnosti so čolnarjenje in vodni športi ter pohodništvo. Življenje tukaj deluje prijetno in umirjeno.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Sodna dvorana je bila zaprta za javnost. Ob obtoženem še ne devetnajstletnem dekletu je bil njen odvetnik, na sedežih v vrsti za njima so sedeli le člani njene družine. Dekle je bilo visoko in vitko, kratko krilo ji je komaj pokrivalo zadnjico, in z visokimi petami je bila višja od svojega zagovornika. Njena asimetrično postrižena pričeska je bila drzna in bogata s prameni modre ter vijoličaste barve. Velike ledeno modre oči, obrobljene z vijoličasto maskaro, niso kazale strahu. Celotna njena pojava je kričala po uporu.
Sodnica je bila v primerjavi z njo videti kot majhna posušena sliva. Le njene inteligentne oči so opozarjale, da je oseba, ki se je ne da spregledati.
S kladivcem je potolkla po mizi in brez čustev monotono rekla: »Obtožena Rea Brown Gallagher, vstanite, prosim.«
Rea je vstala s trmasto, naprej potisnjeno brado.
V dvorani sta se sestri Andrea in Tanja prijeli za roke. Na drugi strani je ob Andrei sedel Jason in nezavedno stiskal pesti. Za hip se je Andrea vprašala, koga bi rad mahnil: sodnico ali sestro? Nežno mu je položila prosto dlan na roko, Harris pa je tolažeče ovil prste okrog Tanjine dlani. Oče je z zravnano hrbtenico sedel nepremično kot kip in mama Claire je znova težje dihala.
S stisnjenimi ustnicami in skoraj brez diha je Rea poslušala sodnico.
»Rea Brown Gallagher, krivi ste vandalizma in napada na vodilne predstavnike podjetja Sunmart Fruit&Vegetables Company Ltd …« Rei je v ušesih šumelo, da so se besede s težavo prebijale skozi debele nanose zatrtega strahu, trmastega kljubovanja in nepriznane bolečine. »Na stopnišču pred stavbo podjetja ste napadli štiri osebe. Uničili ste njihove obleke, poslovne torbe in predvsem zamajali njihov ugled …« Že je hotela cinično vprašati: Kakšen ugled vendar? K sreči je premogla ravno še toliko zdrave pameti, da je raje zaprla usta. »Odrejam kazen v obliki petsto petdeset ur družbeno koristnega dela na farmi v severnem Okanaganu za nadaljnje tri mesece. Začetek nastopi takoj naslednji teden s ponedeljkom …«
Celotna Gallagherjeva družina si je skoraj slišno oddahnila. Ne bodo je zaprli. Med tednom bo delala na kmetiji, konec tedna pa bo lahko prišla domov. Tako Harris kot njen brat Jason in oče so uporabili ves svoj vpliv in poznanstva, da so razžaljeni direktorji odstopili od tožbe in se zadovoljili z denarno odškodnino. Ni bilo lahko, saj je nepričakovani napad posnelo kar nekaj mimoidočih in posnetek, na katerem divje vreščeča najstnica z gnilimi jajci obmetava direktorje največjega podjetja za uvoz in prodajo sadja in zelenjave v Kelowni, je v nekaj minutah napolnil vsa družbena omrežja.
Toda sodnica zrelih let se s poravnavo ni zadovoljila.
Kolikor so si sorodniki oddahnili, toliko bolj je bila Rea pretresena. V obraz je postala pepelnate barve, ko je slišala razsodbo. Delo na farmi se ji je zdelo bistveno krutejša kazen kot zapor. Pa vendar je pogoltnila solze obupa, ki so grozile, da ji bodo zalile oči, in ponosno dvignila glavo.
Ko je prebrala zapisano, je sodnica odložila liste, si snela očala ter jo resno – morda celo s pridihom razumevanja in naklonjenosti – pogledala naravnost v oči. »Deklica mlada, trdiš, da podjetje Sunmart Fruit&Vegetables Company zavaja kupce in objavlja lažne podatke. Da njihovi pridelki niso pridelani v Okanaganu, kot zatrjujejo, temveč jih uvažajo iz USA. To so hude obtožbe. Napad na predstavnike podjetja z gnilimi jajci je zagotovo ena izmed najslabših strategij, da to dokažeš. Zavzemaš se za zdrav način življenja, čisti zrak in zdravo hrano. Da bi to dopovedala …« pogledala je v zapisnik, »lažnivim, pohlepnim in grabežljivim idiotom, ki gledajo samo na svoje debele riti in svoj žep,« je mirno prebrala njene divje izrečene besede, ki so jih med drugim posnele tudi vse mimoidoče kamere, »si porabila ducat smrdljivih kokošjih jajc, dve gnili zeljni glavi in nekaj kilogramov zrelega paradižnika. Družbeno koristno delo na kmetiji, kjer se te stvari pridelujejo, ti bo zagotovo ponudilo podatke o medsebojnem sodelovanju med farmarji in podjetjem iz prve roke.«
*** Odlomek 2 ***
Bobnanje s pestjo po vratih je bilo tako glasno, da je Rea padla s postelje.
»Prekleti frdamani hudič …« je godla s hripavim glasom od spanja in se zaman trudila, da odpre vsaj eno oko.
»Dobro jutro, zajtrk čaka, kokoši in vrtnine pa tudi,« je zaslišala neusmiljeni Bradov glas s hodnika.
Saj je še tema, je hotela ugovarjati, pa je pozabila odpreti usta. In tema je bila, ker ni zmogla dvigniti vek. Prvi jutranji žarki so že igrivo kukali med listjem in travo ter napovedovali vroč, sončen pozno julijski dan. Rea vsega tega ni videla. Napol sede, napol leže je ostala na tleh zaprtih oči, in z glavo globoko sklonjeno v naročju. Bogve koliko časa bi tako spala, če je ne bi iz sna vrglo še močnejše razbijanje po vratih. Planila je pokonci, se z glavo butnila v strop in hripavo zaklela. Preden se je docela zbudila, je z boso nogo zadela v rob nočne omarice in med divjim preklinjanjem začela svoj prvi dan na farmi.
Ko se je primajala po stopnicah v veliko bivalno kuhinjo, sta Brad in babica že sedela za mizo in zajtrkovala. Namrgodeno je zagodrnjala: »Dobro jutro,« in sedla za mizo. V ponvi je bilo še nekaj ocvrtih jajc, v pleteni košarici pa kos kruha. Stara gospa se je z obrazom obrnila v njeno smer in prijazno vprašala: »Si dobro spala, deklica?«
»Ne, ker so me prehitro zbudili,« je godrnjaje odgovorila in si v lonček nalila kavo.
Na zgubanem licu se je risal ljubeznivi smehljaj, ko ji je spravljivo svetovala: »Dan se na kmetiji začne zgodaj, morda ti bo lažje, če boš šla prej spat.«
Namrdnila se je in odpila požirek kave. Ravno si je hotela naložiti cvrtje na krožnik, ko je Brad vzel ponev in košarico, oboje postavil na pult in rekel: »Pozna sva že, greva.«
»Saj nisem še ničesar pojedla,« se je uprla Rea.
»Čas za zajtrk je potekel. Če se ne bi zgoraj pol ure mazala po obrazu in okoli oči, kot da greš na tekmovanje klovnov, bi bila pravočasno za mizo.«
S kavlja ob vratih je snel svoj klobuk in se rahlo namrščil, ker je še kar sedela. »Čop, čop, zmigaj svojo ritko, greva.«
Rea se je od jeze docela predramila. Hrupno je vstala in s stolom povzročala ropot, kot bi se podirala hiša. Kujavo mu je sledila skozi vrata na verando.
Pokazal je na gumijaste škornje, ki so stali v kotu: »Če nimaš boljše obutve od čevljev, si obuj tole.«
»Tudi pod razno ne bom v tole vtaknila svojih nog,« je zasikala. »Kar sam imej to smrdljivo gumo.«
»Kakor želiš,« je nezainteresirano skomignil in ji podal košaro. »Vsako jutro boš najprej oskrbela kokoši. Spustila jih boš iz kokošnjaka v zunanji prostor, pobrala jajca, jim dala vodo in pičo. Pojdi z menoj, da ti pokažem.«
S čemernim obrazom se je spotikala za njim.
Od nekod je prinašalo glasno kikirikanje petelina.
»Boš tiho, frdamani ptič neumni. Niti letati ne znaš, zapri kljun,« je čemerno godla sama zase. Kakšen usran dan! Kakšno usrano življenje!
Njeni čevlji resnično niso bili primerna obutev za sprehod po kokošnjaku. Toda Rea bi si prej pregriznila jezik, kot to priznala, ali celo – bognedaj – zaprosila za njegove škornje, ki jih je prej odklonila.
»Vidiš, v to posodo jim naliješ svežo vodo – zjutraj, opoldne in zvečer, sem pa potreseš zrnje. Nato jih spustiš iz hiške. Ko vse kljuvajo pičo, se boš laže zavlekla v kokošnjak in poiskala jajca. Počakaj, da pridejo ven vse, pa pazi, da boš zmeraj zaprla vrata za seboj.«
Iz posode, ki jo je imel v roki, je stresel pripravljeno hrano za njih, nato pa jo je pustil samo s perjadjo.
»Kure neumne! Ne morete izvaliti teh jajc na enem mestu? Imate na tacah kakšno napravo, ki meri koliko kurjih korakov ste že pretekle in koliko jih še morate, da boste fit? Preklete živali, tudi serjete povsod,« je sitno nergala, ko je s svojimi lepimi čevlji pohodila kurji drek.
Težave so se nadaljevale in stopnjevale.
Komaj je odnesla jajca v hišo – za kar se ji je babica prijazno zahvalila – že jo je Brad poklical, naj gre z njim na njivo. Nos mu je zatrzal levo-desno, ko je pristopila k njemu v kratkem krilu ter salonarjih z visoko peto.
»Pokrij si glavo, da ne dobiš sončarice,« je zagodel. »Na njivi ti bo ta globoki dekolte prinesel zgolj občudovanje mrčesa in opekline. Bolje bi bilo, da bi imela manj ličil in več blaga na sebi.«
Trmasto je dvignila brado in si nadela še velika sončna očala, ki so ji zakrila polovico obraza. Ti pa več prijaznosti in manj ukazovanja!
»Ponoči je padal dež, zato je zemlja bolj rahla in primernejša za sajenje. Presadila bova por. Čevlje imaš prav primerne za to delo,« se je posmehnil. Malce je počakal, da bi se lahko preoblekla in preobula, ker pa ni pokazala nobenega namena, je molče skomignil z rameni in ji v roke potisnil vrtnarske rokavice ter lesen zabojček.
S kujavim obrazom je odcapljala za njim.
Sovražim kmetije, sovražim podeželje, sovražim kure in por!
Zadaj za hišo je bil manjši zelenjavni vrt, kjer se je šopirilo korenje in peteršilj, nekaj zelja, nizki fižol in kumare ter nekaj jedilnih bučk. Za vrtičkom so se raztezale njive, vse do roba manjšega gozdička. Dolge vrste čebule in česna, paradižnikov in paprike. Vmes je bil prazen pas zemlje, kamor bosta v vrste posadila sadike pora, ji je pojasnil.
Sovražim paradajz in papriko, je še dodala v mislih. Sovražim čebulo in česen. Sovražim Sunmart, sodnico Nichols in Brada.
Rei, ki je že sprehod po urejenem parku ob jezeru Okanagan Lake označila za preveč narave, se je dan spremenil v agonijo zadnjega sprehoda na smrt obsojenih. »Narava je za mravlje,« je zavrnila starša, kadar sta jo hotela zvabiti s seboj na sprehod. Bila je mestni otrok, nesporna kraljica vrtca in igralnih hiš, kjer so jo že od malega drugi otroci večinoma ubogali. Zdaj je trpela.
Brad je z grede na začetku njive populil porove mladike, vzel nekakšen klin z ročajem in že je v mislih preklinjala dež ter rahlo zemljo, ko se je trudila hoditi za njim po njivi, ne da bi se ji čevlji v celoti vdrli v blato.
Začel je delati luknje, nekako v razmiku trideset centimetrov, in ji pokazal, kako vanje posadi por. Ko se je ozrla na dolgo njivo in poln zabojček sadik, bi najraje zajokala. Ob vsakem koraku se ji je vdrlo v zemljo in potka med vrstami je bila kmalu preluknjana od njenih pet. Ko se je blato že toliko oprijelo njenih čevljev, da skoraj ni zmogla več dvigniti nog, se je z vzdihom sezula. Na srečo je vsaj Brad molčal. Bil je več sto metrov oddaljen od nje in je delal luknje.
Rea je z desnico prijela mlado sadiko, jo pozdravila s sočno kletvico in jo med preklinjanjem ter pritoževanjem vtaknila v jamico. Zdelo se ji je, da se njiva vleče v nedogled.
Brad se je že vračal nazaj, da si nabere zabojček sadik, ko se je s pogledom ustavil na njenem delu. Nekatere sadike so napol ležale na zemlji, nekaterim je iz zemlje kukal le vrh.
»Kaj pa počneš?« je negodujoče vprašal.
»Uživam v blatnih kopelih. Menda so odlične za kožo,« je kljubovalno precedila skozi zobe.
Z dvema prstoma je prijel sadiko pora in jo izvlekel iz zemlje. »V zemljo posadiš le korenino, ta beli del,« ji je še enkrat pokazal. »Začni od začetka in popravi.«
