V košarici ni izdelkov.
S teboj so same težave – hudomušna zgodba o sestrah Gallagher-Vidic, ki poteka v bližnji prihodnosti leta 2025 – zadnja zgodba iz "korona" serije.
Rea pač ne bi bila ona, če ne bi naredila hudiča tam, kjer ni treba. Videti je, da je najmlajša Gallagherjeva hči prav zares nadarjena za povzročanje težav. Z njimi se spopada po svoje: strastno, srčno, včasih ne najbolj pametno. Srečo je imela v rokah, vendar je ni znala obdržati. V obupu je lahkomiselno zbežala v Vancouver, kjer je uspela v karieri. Toda ni odšla sama in morala je odrasti.
Čez pet let je znova na razpotju. Bo tokrat ravnala pametneje?
Vrnila se je domov, a vprašanje je, ali ji bo uspelo popraviti mladostne napake. Še sreča, da ji sestri kot vedno tudi tokrat stojita ob strani.
Vse se spopadajo z odpravljanjem posledic njenih nepremišljenih neumnosti in seveda s korono.
Ker se zgodba odvija v bližnji prihodnosti, je seveda v celoti plod domišljuje. Resnični so le kraji in njihovi opisi. Kakršnakoli podobnost z resničnimi okoliščinami, dogodki, ljudmi in prizorišči je zgolj naključna!
Okanagan je vinorodna in sadjarska pokrajina v kanadski Britanski Kolumbiji. Zanjo je značilno suho in sončno podnebje ter poseben življenjski slog prebivalcev. Mnogi se v Okanagan preselijo šele po upokojitvi in se ljubiteljsko ukvarjajo s sadjarstvom, pridelavo zelenjave in grozdja. Priljubljene športne aktivnosti so čolnarjenje in vodni športi ter pohodništvo. Življenje tukaj deluje prijetno in umirjeno.
V tej seriji so štiri knjige:
- Corona, vsega je kriva corona
- Spravljaš me ob pamet
- Rea, neukročena trmoglavka
- S teboj so same težave
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Vozila je po skoraj prazni cesti in se borila s solzami. Bolečina jo je hotela zadušiti. Grenkoba in obup sta se s tolikšno silo ovila okoli njenega srca in grla, da je le s težavo dihala. Mračilo se je. Konec decembra svetloba dneva hitro izginja. Kot sreča, ki jo je užila v zadnjih tednih.
Visoki zameti snega na obeh straneh ceste so jo ločevali od prostranega gozda.
Za njimi so se pele v nebo visoke smreke, obložene s snegom, in se izgubljale v gluhi tišini. Kot bi bila sama na vsem širnem svetu. Natanko tako se je počutila.
Solze so ji meglile pogled. Še nikoli v življenju ni bila tako globoko potrta in tako zelo žalostna. Ustavila je ob robu cestišča, se zvila in glasno zaihtela.
Jokala je, se objemala z rokama in se nezavedno zibala. Po uri obupa jo je predramil mraz, obrisala si je nos in oči ter znova speljala.
Njen svet nikoli več ne bo enak kot prej.
Doma v Kelowni se je ustavila le toliko, da je prespala. Naslednji dan je zmetala v kovček najnujnejša oblačila in sporočila več kot zmedenim staršem in sestrama, da odhaja v Vancouver. Da je dobila sanjsko poslovno ponudbo, ki je ne gre zamuditi. Oče in mama sta videla njen voščeni obraz in vedela, da je v ozadju nekaj več. Prav tako sta jo dovolj poznala, da z vprašanji nista silila vanjo. Povedala bo, ko bo želela.
Toda – kaj naj pove?
Da je moški, ki ga ljubi iz vsega srca, ni pravočasno zaprosil za roko? In da ve, da bi se takoj poročil z njo, če bi mu le povedala? Ter da prav zaradi tega ne more več ostati z njim?
Zanju je prepozno.
Zdaj je vedela, kaj pomeni imeti strto srce.
Na farmi v severnem Okanaganu, med krajema Armstrong in Enderby, se je mlad moški v mrzli zimski noči s čelom naslonil na deblo velikega javorja.
Mraz mu je prodiral skozi srajco, ki mu je pokrivala široka ramena, in ga grizel v kosti, a tresel se ni zaradi njega. Bolečina srca je grozila, da ga zaduši.
V roki je stiskal malo škatlico z zlatim obročkom na žametni podlagi in si želel, da bi lahko za vedno zaspal. Ni jima dala niti možnosti, zbežala je od njega, kot bi ji gorelo pod petami.
Zakaj? Kaj je storil narobe?
»Brad?« se je zaslišal negotovi glas stare ženice.
Pogoltnil je cmok in z raskavim, ubitim glasom zaklical: »Pridem, nona. Kar v hišo pojdi, da se ne prehladiš.«
Ni mogel narediti konca bolečini, ni smel pobegniti. Njegova slepa nona ni imela nikogar razen njega. Moral je biti močan. Zravnal se je in se s težkim korakom vrnil v hišo.
*** Odlomek 2 ***
Kadarkoli je šla Rea mimo ozke stezice, ki je vodila k skriti koči, jo je zapeklo kot sveža opeklina pod vročo vodo. In kadar zvečer ni vedela, kje je Brad, jo je razžiralo strašno ljubosumje. Predstavljala si je njegovo lepo, čvrsto telo na Molly in mešalo se ji je od bolečine. Nazadnje ni več zdržala. Nekaj mora storiti. Ne sme se več ljubiti z Molly in pika!
Kočo bi najraje zažgala. Ker pa je bila skrita med drevesi, se je bala, da bi zanetila prevelik požar. Nikakor ne bi želela, da se ogenj razširi in morda požge še hiše njenih sester. Pri sreči, kakršno ima v življenju, bi se to prav lahko zgodilo. Ne, ogenj ne pride v poštev.
Ko je Tia zvečer zaprosila nono, naj ji bere pravljice, se je Rea izmuznila iz hiše. Previdno je pogledala po dvorišču, nato pa stekla v lopo, kjer je Brad hranil orodje. Razgledala se je in oči so ji obstale na veliki motorni žagi za podiranje drevja. S police je pobrala še kos povoščenega platna in vanj zavila žago. Zatem je stekla mimo rastlinjakov do potoka in urno izginila v gozdičku med drevjem.
Žaga je bila težka. A moč ji je dajal adrenalin. Prikradla se je v bližino koče in oprezala, ali nista v njej morda Brad in Molly. Ničesar ni slišala. Previdno je premaknila kljuko, vrata so bila zaklenjena. Ozirala se je naokoli in iskala pripraven prostor, kjer bi lahko bil ključ. Ni iskala dolgo. Našla ga je nad podbojem vrat.
Odklenila je in vstopila. Koča je imela le sobo z veliko posteljo, predalnikom in dvema omaricama ter manjšo kopalnico.
Tukaj torej natepava druge ženske, medtem ko sem jaz živela v celibatu! Kot maščevalna furija se je zagledala v posteljo, nato pa pritisnila na gumb žage.
Motorka je zapela.
Po dobrih tridesetih minutah se je vsa premočena od napora zadovoljno ustavila.
Posteljo je prežagala na pol, prav tako vzmetnico, blazine in odejo.
»No, pa pravijo, da je drvarjenje naporno,« je privoščljivo zamrmrala. Ponovno je ovila žago, zaklenila in vrnila ključ na staro mesto. Kljub fizični utrujenosti je bil njen korak veder in lahkoten.
Brad se je pozno vrnil domov. Rea je po dolgotrajnem prigovarjanju Tio končno uspela odnesti v posteljo. Mala se je na ves glas pritoževala in sitnarila, da še ne gre spat, da bo počakala Brada, a je zaspala domala v trenutku, ko je položila glavico na blazino. Rea jo je pokrila in poljubila na lička, nakar se je spustila po stopnišču v dnevni prostor, da pomaga noni pospraviti. Zavzdihnila je:
»Trmasta je in postaja vse bolj samosvoja. Včasih bi jo kar potegnila za ušesa.«
Takrat so se odprla vrata in vrnil se je Brad. Obstal je pred njo, razkoračen in s pogledom, ki je obljubljal nevihto.
»Z malo ni četrt toliko težav kot s teboj. Ti si rojena za povzročanje težav,« je zasikal.
»Prava hudičeva nagrada si. Če bi bilo treba koga premlatiti, si to ti!«
Jezno je pihal in jo gledal z morilskim pogledom. Kljubovalno je dvignila glavo in potisnila brado naprej. Nona je presenečeno pogledala od enega do drugega, nato pa odšla v kuhinjo in ju pustila, da sama uredita, kar imata.
Da, najraje bi jo položil čez kolena in jo nasekal po nagi riti. »Kateri hudič je treščil vate?«
»Ne vem, o čem govoriš.«
»Da ne bi,« je zasikal, »da si ne bi upala tajiti. Ti si edina zmešana predrznica tisoč milj naokoli.«
»Leglo nemorale je treba iztrebiti!«
»Leglo nemorale?«
Rea je iz previdnosti stopila korak nazaj. Videti je bil, kot da ji bo vsak hip odgriznil glavo.
»Privezati bi te moral na drog in te prebičati s koprivami!«
»Nekoč mi boš hvaležen.«
Gledal jo je, kot bi mu povedala, da je postala častita mati prednica prezbiterijanskega samostana. »Tristo hudičev,« je nazadnje besno izbruhnil,
»kdaj si zajadrala med puritance in inkvizitorje?«
»Tolikšna razuzdanost škoduje zdravju. Lahko ti zgnijejo možgani. To vsi vedo.«
Še nekaj je hotela dodati, a je dvignil prst. »Če slišim še eno besedo, prisežem, da te bom prelomil na pol in s tabo nafutral krokodile.«
Hotela mu je pojasniti, da na tem področju ni krokodilov, pa je raje brez glasu zaprla usta. Pa naj ostane nerazgledan – sam si je kriv. Noben učitelj ne mara ustrahovanja.
Moral se je ohladiti, da ji ne zavije vratu. Obrnil se je in preden se je povzpel v svojo spalnico, je še revsknil: »Ne misli, da sva zaključila. O, ne, ne boš je odnesla tako poceni. Vendar se moram malo pomiriti, sicer te bom namazal z medom in vrgel mravljam.«
Pomislila je, da ima neverjetno krvoločno domišljijo, ko pa je odprla usta, je sunkovito dvignil prst: »Aa!«
Zaprla je usta.
Brad je hrupno zaprl vrata spalnice za seboj. Naslonil se je na zaprta vrata s stisnjenimi pestmi. Ni se še odločil, ali bi jo raje premlatil ali jo odpeljal v posteljo. Preprosto – nemogoča je! Mrha zmešana!
Kaj vse ji ne pade na pamet!
Bila je edina ženska, ki ga ni hotela ubogati. Ki se mu je nenehno zoperstavljala in ga spravljala ob pamet. Bila je edina, ki ga je prisilila in potisnila v uspeh. Edina, ki je bevskala nanj, dokler ji ni s poljubom zaprl ust. Edina, ki se je kujala in sitnarila za vsako pasjo figo. In edina, ki jo je potreboval kot zrak, ki ga diha.
In zdaj mu je razdejala kočo in prežagala posteljo. Kako za vraga je sploh prišla na to idejo? Stisnjene pesti so se vse bolj razpirale, divji sij je izginjal iz oči, pogled pa jasnil.
Slednjič se je vrgel na posteljo in zakopal obraz v blazino, da je zadušil smeh, ki mu je vrel iz srca. Že nekaj let se ni toliko smejal. Totalka je zmešana!
