*** Odlomek 1 ***

Res bi morala ubogati Taddy in sesti za volan takoj, je pomislila, ko se je trudila, da obdrži oči odprte. Izklopila je gretje in hlad jo je vsaj za nekaj časa predramil.

Iz Vancouvra se je odpravila šele pozno zvečer in po celonočni vožnji so ji veke nezadržno lezle skupaj. Na žalost je zaradi zaskrbljenosti že nekaj noči predtem slabo spala. Na kratko se je ustavila le v kraju Osoyoos, da je natočila gorivo, šla na stranišče in v Tim Hortonsu popila kavo. Ni ji zadoščala za vso noč. Bila je tako utrujena, da je med vožnjo nekajkrat skoraj zakinkala.

V kraj Salmo je pripeljala malo po šesti uri zjutraj. Kraj je še spal.

Ustavila je pred kavarno Dragonfly Cafe ob glavni cesti. Predvsem zato, ker je bila edina stavba, v kateri so gorele luči. Potrebuje krajši počitek in predvsem skodelico vroče kave, sicer bo Owen zaradi njenih rdečih oči mislil, da je vampirka.

Vrata niso bila zaklenjena in vstopila je, čeprav je napis obveščal, da se kavarna odpre šele ob sedmih.

»Gospodična, nimamo še odprto,« ji je takoj sporočila mladenka za pultom, ki je nalivala kavo v visok potovalni lonček. Bila je prijazna, toda neizprosna.

Edini obiskovalec na tej strani pulta je tako kot ona, še ne povsem zbujen zrl v svet. S to razliko, da je lonček pripadal njemu, in od tega istega mladega dekleta ni dobil enakega sporočila. Verjetno zato, ker je bil čeden in seksi.

Ni je pogledal.

Temno strnišče je izdajalo, da je preskočil nujno britje.

»Vidim, da ste že naredili izjemo. Lepo prosim, dajte jo še zame. Res nujno potrebujem kavo. Življenjsko mi je pomembna.«

Dekle za pultom je oklevalo.

»Samo mimo se peljem in še nekaj časa ne bo nobenega kraja ob poti, kjer bi lahko kupila kavo,« je moledovala Lucy. Upala je, da ji bo bog odpustil to laž. Toda če ji reče, da gre le dve ulici naprej, ji prav gotovo ne bo ustregla. Da jo življenjsko nujno potrebuje, pa sploh ni bila laž. Na tega Owna bi prav zares rada naredila dober vtis, česar ne bo zmogla, če bo ob pozdravu zehala in zaspala. Ali pa kar omedlela.

»Samo trenutek, grem povprašat, če je je še kaj ostalo,« ji je želela ugoditi. »To kavo smo namreč skuhale zase, za stranke pa bo pripravljena čez slabe pol ure.«

Kmalu se je vrnila in z obžalovanjem odkimala. »Žal je to vse, kar nam je ostalo,« je rekla in pomolila lonček s kavo zaspanemu lepotcu v roke.

Ta jo je vzel, se ji zahvalil s kimljajem glave in stopil iz kavarne.

Lucy pa za njim.

Že je odprl vrata črnega džipa z zatemnjenimi stekli, ko je pohitela: »Gospod, mi odstopite pol svoje kave? Rada vam jo plačam.«

Odsotno jo je ošinil s pogledom, vendar ni pritegnila njegovega zanimanja za dlje časa. »Čez pol ure jo boste lahko kupili, kolikor si je boste želeli.« Glas je imel globok, tih in raskav. Tak, ob katerega bi se ženska podrgnila kot mačka.

»Ne želim čakati na cesti pol ure.«

Nezainteresirano je skomignil in sedel za volan. Njene muke ga niso zanimale. V levici je držal lonček s kavo.

»Zame prepozno. Potrebujem jo zdaj. Prosim.« Pristopila je k odprtemu avtu.

»Če nočete čakati in nadaljujete pot v tej smeri, boste v slabi uri v Nelsonu. Tam jo boste zagotovo dobili,« je še zagodrnjal.

»Samo malo mi je odstopite,« je moledovala. »V avtu imam še prazen lonček od prejšnje, pa mi jo lahko vanj malo nalijete. Le nekaj požirkov.«

»Nekaterih stvari ne delim.«

Pozneje se je pogosto spraševala, kateri vrag je šinil vanjo. Nekaj takega predtem še nikoli ni naredila. A bila je utrujena, do grla in čez sita ljudi, ki niso imeli razumevanja in sočutja do drugih, svoje sta pridodala tudi celonočna vožnja in strah, da se ji obljubljena sreča izmuzne iz rok. Zgolj zaradi pomanjkanja kave in sebičnosti tega naduteža.

Bliskovito je iztegnila roko in mu odvzela skodelico. Prinesla jo je k ustom, se poparila z njo, vendar je zmagoslavno vzkliknila, ko je ujela njegov začudeni pogled: »Pljunila sem vanjo. Tako, zdaj je moja.«

Temne oči so se mu še pomračile, ko jo je skoraj z gnusom ošinil. »Pri takšni napadalnosti vam je kofein povsem odveč. Ne potrebujete kave, ampak prisilni jopič.«

»Plačala vam jo bom, pa si lahko čez pol ure kupite drugo.«

Oči je zožil v ozko režo in za trenutek se je ustrašila, da jo bo udaril. Pa je le siknil: »Upam, da vas nikoli več ne srečam.«

Znova se ji je potrdilo dejstvo, da zunanja lepota ni najpomembnejša. Še tako seksi moški z neprijaznostjo izgubi vso privlačnost.

»Če me ima bog rad, se vam bo želja izpolnila,« si ni mogla pomagati, da ne bi jezikala nazaj.

Grdo jo je pogledal, s treskom zaloputnil vrata, da je nagonsko odskočila, in speljal. Ni utegnila gledati za odhajajočim avtomobilom, saj je pravkar ugotovila, da pregovor: karma je kurba, še kako drži. Ko je odskočila, se je polila in si grdo poparila del zapestja. Toliko o tem, kaj meni nebeška modrost o kraji kave.

*** Odlomek 2 ***

»Zelo nevarna si videti s tem v rokah.«

Zdrznila se je, ko je nepričakovano zaslišala moški glas. Ni slišala ali videla njegovega avtomobila, ki je stal parkiran na dvorišču, zato je kar poskočila. A roka s sekiro je bila ravno v zamahu. Trdo je udarila ob poleno, to je poletelo, šipa okenca, ki je gledalo iz predprostora, pa se je sesula.

»Ups,« je šepnila široko razprtih oči.

Moški se je namuznil. »Vedel sem, da si nevarna. To je izdajal kot, pod katerim si držala sekiro.« V svetlih zlato rjavih očeh so se iskrile navihane zvezdice. »Nick sem, roko pa ti bom ponudil, ko boš odložila orožje.«

To je torej Nick, ki bo nekajkrat tedensko prihajal v delavnico.

Bil je postaven in privlačen fant njenih let. Daljše svetlo rjave lase, ki so se mu rahlo kodrali, je imel spete v rep, obraz pa nežen in čeden, brez brade ali sršečega strnišča. Udobne lovske hlače z neštetimi žepi so mu objemale dolge vitke noge, ki so tičale v praktičnih, že nekoliko obrabljenih gojzarjih. Bundo je najbrž pustil v avtu, saj je imel zgoraj oblečen le siv volnen pulover. Prijazne zlatorjave oči so se mu šegavo iskrile.

Pogoltnila je slino. »Ne boš zatožil Ownu, da sem razbila šipo? Prosim? Takoj jo bom dala popraviti,« je obljubljala.

»Ne bom, če me povabiš na kavo,« se je nasmejal. »In če bo okusna, ti bom kar sam še danes poslal steklarja.«

»To bi bilo res čudovito,« se je nasmehnila. »Z veseljem ti skuham kavo, le malce hladno je še.«

S hudomušnim nasmehom ji je odvzel sekiro. »Pojdi skuhat kavo, jaz pa ti bom medtem napravil trske in zakuril.« Čeprav se je le na kratko ozrl za njo, si jo je z enim samim pogledom dodobra ogledal.

Ni bila ravno bujna lepotica, za kakršnimi se je rad ozrl, toda imela je najbolj zanimivo barvo oči, kar jih je videl. Mešanico zlate, sive in rjave. Kot bi sladek med spolzel na siv kamen, ležeč na topli temni zemlji. Privihani kotički ust so jo delali prikupnejšo, in ker je bila drobna, je bila videti mlajša. Menda življenje zadnje čase ni bilo prijazno do nje, pa vendar se je zdelo, kot da se bo vsak hip zasmejala. Zaradi teh ustnic je bila videti prava nagajiva frklja.

V hišo je prišel s trskami in polnim naročjem drv. Kmalu je v kaminu prijetno prasketal ogenj, pa tudi po kavi je zadišalo.

»Ponudila bi ti piškote, pa jih žal nimam,« se je opravičila in se zadovoljno zazrla v igrive plamene.

Psica se je klatila nekje zunaj, kar je Lucy povsem ustrezalo. Ne bi ji ugajalo, da bi sedela pred njima in cvilila ter zahtevala pozornost. Res je bila nevzgojena, razvajena mrcina.

»Si prišel v delavnico?«

»Danes ne, prišel sem te zgolj pozdravit.« Ni ji povedal, da mu je Owen poslal elektronsko sporočilo, naj preveri, ali je prišla. »Moja hiša je malo naprej za ovinkom, druga na desni. Majhna je, pravzaprav najmanjša v ulici, tista z verando spredaj. Pridi na kavo ali čaj. Nekaj imam zate.«

»Samo dve hiši stran si doma, pa si se pripeljal z avtom?«

»Ne pešačim rad.«

»Kaj pa razgibavanje in fizkultura?«

»Poznam mnogo prijetnejših načinov za razgibavanje,« se je nasmejal in jo hudomušno pogledal.

Ni hotela zaiti v ceneno dvoumnost, pa ga je raje vprašala: »Kakšen je Owen? Žal sva se zgrešila, pa bi rada kaj vedela o njem.«

»Owen?« Nasmejal se je. »Posebnež, a največja dobričina, kar sem jih spoznal. Njegov ded in oče, oba sta bila precej znana igralca, mama pa je bila priznana violinistka. Tudi sam je človek mnogih talentov. Igra kitaro, klavir in violino, a je šel na povsem drugo pot. Rad je sam svoj šef in ima kar dve donosni podjetji. Sam delam pri njem tri leta.«

»Zraven hiše ima precej veliko delavnico. Kaj delata?«

»Izdeluje različne tinkture in olja iz naravnih sestavin za nego kože. Pomagam mu jih sušiti, stiskati in predelovati, a prvenstveno je moje delo marketing in skrb za naročila. Naročene izdelke pošljem v trgovine, kozmetične salone in posameznim naročnikom. Občasno pa sem drvar.«

O svojem delu je pripovedoval zelo zanimivo in z veseljem mu je prisluhnila.

»Sliši se, da so Ownu rastline zelo pomembne. Verjetno ima zato rastlinjak, vrt in to ogromno posestvo.«

Nick je prikimal in resno rekel: »Owen pravi, da ljudje zdaj skrivaj pridelujejo marihuano, kmalu pa bodo skrivali kamilice, korenje in paradižnike.«

V zadnjih dveh dneh je povsem pozabila na depresivno situacijo v svetu. Rada bi ga povprašala, ali sta on in Owen cepljena proti virusu, s katerim so strašili, pa se je zaenkrat raje ugriznila v jezik. Ljudje so postali nenavadno napadalni ob tej temi.

Otresla se je temačnih misli. »Praviš, da je dober človek.«

»Res je. Toda bognedaj, da se mu zameriš. Ne bi želel biti v koži tistega.«

»Je maščevalen?«

»Vsekakor ne nastavi drugega lica, če ga udariš po prvem.«

»No, saj to je najbrž prav,« se je strinjala in upala, da se mu ne bo s čim zamerila.

Preden se je poslovil in odšel, mu je obljubila: »Popoldne, ko bom šla v trgovino, te pridem pozdravit.«

»Prav, jaz pa bom kar takoj izmeril okno in ti naročil steklarja.«