V košarici ni izdelkov.
Udari po paku – navihana zgodba o ljubezni in vrednotah v današnjem času
Ajda je osnovnošolska učiteljica matematike. Kljub navideznemu hladu je topla in srčna oseba. Sovraži le puhloglave mišičnjake in šport. Vzame si leto dni neplačanega dopusta in poleti za prijateljicama v Kanado. Tam jo pričaka najmlajši brat Hard. Loyd je zabaven in zafrkantski profesionalni igralec hokeja, ki ima na havbi svojega avtomobila nalepko: "Bog je trenutno odsoten. Kako ti lahko pomagam, cukrček?"
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Ko ga je zagledala, se je nehote vprašala, kje je zasidrana vikinška ladja. Če bi mu dala v eno roko meč in v drugo ščit ter ga ovila v krzno, bi bila prepričana, da je srečala vikinškega bojevnika ali kakšnega severnjaškega boga. Kristus, kako se ta tip spravi za volan kateregakoli normalnega avtomobila? Kmalu je ugotovila, da pridevnik 'normalno' ne spada v njegov življenjski slog. Pri ničemer.
Temno modra majica ni mogla skriti izklesanih prsnih mišic, pod kratkimi rokavi so se napenjali močni bicepsi. Stavim, da so trdi kot kamen. Trebuh pa kot rebra čokolade. Široka ramena in prsi so se zožile v ozek trup. Mehke, zbledele leviske so ovijale ozke boke, čvrsto zadnjico in dolge, mišičaste noge.
Skoraj do ramen segajoči svetlo rjavi kodri so mu gosto obrobljali obraz. Prav lahko bi poziral Michelangelu za kakšen Adonisov kip ali padlega angela skušnjave. Živo modre oči so jo v stotinki sekunde pronicljivo premerile od glave do pet in se nazadnje zopet ustavile na obrazu. V njih so zaplesale vesele iskrice. Tako so najverjetneje izgledali zmagoviti vikinški bojevniki, preden so z nasmehom plenilca zagrabili žensko in si jo kot vojni plen privoščili na licu mesta.
Čeprav so ga bile same mišice, ni bil videti napihnjen kot bodibilderji, gibal pa se je okretno in gibčno kot maček. Pravzaprav z eleganco mladega leva. Premikal se je z najmanjšim možnim naporom, ležerno in brezskrbno, kot da je cel svet božja gugalnica narejena prav zanj, a vendar je bila prepričana, da bi v trenutku skočil, če bi bila nuja. Verjetno bi vmes naredil še kakšen premet čez najbližjo stolpnico in trikrat tekel okoli letališča.
Preden je prišel do nje, so ga že obstopili trije možakarji, ga trepljali po širokih ramenih, hvalili in komentirali njegov uspeh na ledu. Nazadnje se jim je še podpisal na majice. Dolgonogi ženski, ki sta pristopili, sta bili drznejši: želeli sta podpis na naramnico modrca. Nehote je zadržala dih, ko je s čutnim, komaj opaznim gibom potegnil majčko našobljeni blondinki na rob ramena in se ji podpisal, medtem ko jo je gledal naravnost v oči. Vse je storil z eno kretnjo, z eno potezo, popolnoma brez napora. Kotički ustnic so se mu privihali v komaj opazen dražljiv nasmešek. Ženski sta opletali z lasmi in se mu povsem odkrito ponujali.
Zavila je z očmi. In kaj zdaj, trapi? Modrcev sploh ne bosta več oprali? Zapeljevali sta ga s pogledi, se koketno zvijali in rezgetali kot kobili ter si metali lase čez ramena. Izkoristili sta vsako najmanjšo priložnost, da sta se ga lahko dotaknili. Ni se branil. Smehljal se jima je in očitno rekel nekaj duhovitega … ali pa tudi ne in ju zapustil poželjivih pogledov ter napol odprtih ust, iz katerih se jima je cedila slina.
Naskrivaj je zavzdihnila. Točno takšnih tipov nikoli ni marala. Domišljavi in ponosni na svoje mišice, v glavi pa praznina. Spomnila se je odgovora znanega domačega nogometnega asa pred leti, ko ga je novinar na koncu kratkega intervjuja vprašal, ali bi rad koga pozdravil: »Rad bi pozdravil starše, predvsem ata in mamo.«
Bila je učiteljica matematike, spoštovala je ljudi z ostrim znanstvenim umom in ni dovolila, da bi ji sladke neumnosti mešale glavo.
Obstal je pred njo in se s pogledom še enkrat lenobno ter povsem odkrito sprehodil po njenem obrazu in postavi. Opazoval jo je, kot bi mlad, ne preveč lačen lev sočno zebro, in obenem razmišljal, ali je dovolj slastna, da se mu splača premakniti tace in mišice. Nato je ustnice počasi raztegnil v osupljiv nasmeh, ki je vabil, da bi se nasmehnila z njim.
A se ni.
Zgolj zato, ker se je zavestno uprla njegovi hipnotični očarljivosti. Vljudno ga je pozdravila, njene kot tolmun zelene oči pa so ostale hladne in pronicljive.
»Učiteljica iz Slovenije, kajne?« Možat glas jo je ovil kot mehak žamet. Zdaj, ko je stal tako blizu nje, se je zavedela, da ni le nasmeh tisti, ki očara ženske. Ali mišice ali oči. Od njega je vela posebna magnetična energija, kot bi se okopal v kondenziranem afrodiziaku. Čudno, da se mu niso ženske še bolj metale k nogam. Ali ga kar požrle. Nehote je pomislila na Süskindovo knjigo Parfum. Prikimala je. »Hvala, ker si prišel pome. Upam, da ti nisem povzročila preveč komplikacij.«
»Komplicirano je je moje srednje ime,« se je zarežal in namuznil, ko je opazil njen hladnokrvni odziv.
Bi rekla, da res!
»Ker imam čez dobro uro in pol že trening, bo najbolje, da se odpraviva. Lahko te odložim v centru ali te odpeljem v stanovanje, da si odpočiješ. Kaj ti bolj ustreza?«
»Odpelji me do stanovanja, prosim, da se najprej osvežim.« Odločno je zakorakala proti izhodu in ob sebi potiskala srebrn kovček na kolesih. Ni se ozrla, ali ji sledi, petke so enakomerno potrkavale.
Nekaj porednega se mu je zabliskalo v očeh, ko je od zadaj zajel s pogledom njen ozek pas, majhno okroglo zadnjico in dolge, lepo oblikovane noge v visokih petah. Turkizno modra pletena obleka do sredine stegen ji je mehko ovijala telo in nedvoumno sporočala, da ji ni treba ničesar prikrivati.
Ob tej sliki so tudi največji razgrajači v razredu utihnili in brez diha z očmi viseli na njej. Od petega razreda dalje so se vsi fantje ogreli za matematiko.
Zarežal se je in se ležerno odpravil za njo. Ni se trudil umakniti pogleda z njene zadnjice, ki se je mehko pozibavala pred njim. Tudi prikriti ne, povsem odkrito si je pasel oči na njej. Celo glavo je nagnil malo postrani, da si jo je laže ogledoval.
Zunaj se je ustavila, da ga je spustila naprej. Zakorakala sta na parkirišče.
Njegovi koraki so bili lenobni, navidezno izjemno počasni, pa vendar se je morala potruditi, da ni preveč zaostajala.
Obraz se ji je pomračil, ko je obstal pred črnim lexusom. Čez pokrov se je bleščal zlat napis: God is currently unavailable. How can I help you, sugar? Bog je trenutno odsoten. Kako ti lahko pomagam, cukrček?
*** Odlomek 2 ***
Naslednje jutro jo je zbudil šum prhe iz kopalnice. Vanjo so iz obeh spalnic vodila vrata. V spalni majici in kratkih bombažnih hlačah se je spustila v kuhinjo.
Po prepoteni majici in kratkih športnih hlačah, ki jih je našla sredi stopnic, je ugotovila, da se je že vrnil z jutranjega teka. Skuhala je kavo in zaslišala od zgoraj, da so se odprla vrata njegove sobe. »Srček, mi popečeš, prosim, šest jajc?«
Šest? Bilo je prezgodaj za pogovor, pa je raje molče vzela ponev v roko.
V kuhinjo je prikorakal kot sam sončni kralj, ki izbrani sužnji poklanja posebno milost, da sme poskrbeti za njegove potrebe. A mu je nekaj žara hitro zbledelo z obraza. Sedel je za pult in se z dvignjenimi obrvmi zastrmel v poln krožnik pred seboj. »Srček, kaj dela to zelenje v mojih jajcih?«
»Katero zelenje?«
»Ta kumara?«
»Ni kumara, bučka je.«
»In to?« Brskal je z vilicami po krožniku in mrščil obrvi.
»To je paprika, zeleni lističi so por, rdeči kolobarčki pa paradižniki.«
»Zakaj je vse to v mojem zajtrku?« je nejevoljno frcal z vilicami. »Prosil sem te le, da mi ocvreš šest jajc. Nič drugega.«
»O uravnoteženi prehrani ne veš prav veliko, kajne?«
»Dajva se nekaj dogovoriti,« se je pritoževal. »Uporabljaj veliko mesa in prilog, zelenjave pa toliko kot začimb. Velja?«
»Ne velja,« je mirno odvrnila s hladnim glasom in popila požirek kave.
Začudeno je dvignil pogled, nato pa se zarežal. »Se mi upiraš?« Očitno ni bil vajen takšnih odzivov. Odpor ga je strahovito zabaval.
»Upiraš se ti. Prav po otročje.«
Smeh se mu je razlezel čez ves obraz. Kako se nosi, frajlica! Kot da je ona tista, ki nosi hlače in postavlja pravila.
Podredil si jo bo, točno to bo naredil. Pokazal ji bo, kje je njeno mesto. Sicer mu niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se ukvarjal z razmišljanjem o enakopravnosti, toda zdaj je začutil primitivno željo po nadvladi. O da, prosila ga bo, se mu prilizovala, ga moledovala … Za kaj že? Bo že našel kaj. Glavno, da bo vsa trepetajoča, krhka in nemočna pod njim. Nežna in voljna. Ubogljiva. Ti bom že pokazal, punči!
Sedla mu je nasproti in zapičila vanj svoje zelene mačje oči. »Pogovoriti se morava o pravilih glede skupnega bivanja in kaj pričakuješ v zameno.« Bila je je sama hladna zbranost in logika.
»Pravilih?« Košček nečesa zelenega se mu je zataknil v grlu. V njegovem stanovanju mu bo postavljala pravila?
Molče ga je gledala kot šolarčka in čakala na odgovor.
»Edina pravila, ki jih upoštevam, so na ledeni plošči. Življenje brez pravil je zanimivejše.«
»Tudi težje, z več jeze in razočaranji.«
»Ljubica, Hardlove še nobene ni razočaral.«
»Torej si svoje umazano perilo pustil danes zgolj slučajno sredi stopnic?« ga je hladno vprašala.
Zazijal je. Umazano perilo? Švignil je z očmi k stopnicam, zatem se je namrščil. Z razlogom ne živi z nobeno žensko. Frača mu že komandira, pa še ni izdihala vsega evropskega zraka iz pljuč. »Takole se bova zmenila, srček. Jaz sem kapetan. Jaz ukazujem, ti poslušaš.«
»To niso pravila, to je neumnost,« je mrzlo odvrnila. »Pravila so zato, da olajšajo skupno bivanje.«
»Potem pa tako – ko ti nekaj zapovem, rečeš: Da, gospod Hard, in razumela se bova.
Trezno ga je opazovala. »Si že imel kdaj kakšnega sostanovalca?«
»Kadar gostujemo v Kamloopsu, si apartma deliva z Justinom.«
»Kakšne dogovore imata, da se izogneta napetostim?«
»Pred tekmo ni mišk.«
Zavila je z očmi. »Da se istočasno ne zapodita v kopalnico?«
»Ko mu pobutam po vratih, je najkasneje čez dve minuti zunaj.«
Brez besed je obsedela in počasi pila kavo. Zatem je mirno rekla: »Ker imaš treninge in obveznosti, imaš prednost v kopalnici. A ne pričakuj, da jo bom zapustila v dveh minutah, ko jo boš potreboval, zato jo pravočasno uporabi.«
Zazijal je. Saj se šali!
Ni se. Z resnim glasom je nadaljevala: »Prosim pa, da svojih oblačil ne puščaš vsenaokrog. Skupne prostore počisti vsak sam za seboj. Ti je to sprejemljivo?«
Vedno prisoten žareč nasmešek mu je izginil z obraza. Držal se je kislo, kot bi pravkar pogoltnil kislo kumaro. »Da, mama.«
