V košarici ni izdelkov.
Lea je 27-letna srčna in strastna ženska, ki se je preselila v Kanado, v čarobno gorsko vasico Kaslo. Vodijo jo čustva in srce, je vihrava in polna ognja. Živi v hiši z ostarelim gorskim vodnikom, ki mu namesto plačevanja najemnine čisti, kuha in pere. Rada bi ostala v Kanadi, zato potrebuje imigracijske papirje. Svojo kanadsko pravljico. V njenem življenju se naenkrat pojavita kar dva moška, ki bi ji to lahko zagotovila. A tudi v pravljicah obstajajo zmaji in nevarnosti. Komaj preživi izlet v divjino, ko ugotovi, da ji nekdo streže po življenju. Bo prepoznala pravi čas, od kod prihaja nevarnost? Se lahko zanese na svojo presojo?
Vse za imigracijo je humorna, erotična in napeta zgodba. Čeprav je v ospredju ljubezenska zgodba, jo spremljajo avtentični opisi krajine in zgodovine.
Kaslo je očarljiva gorska vasica v kanadski Britanski Kolumbiji. Leži v majhni dolini, obdana z bujnimi gozdovi, ob kristalno modrem jezeru Kootenay Lake. V njegovih vodah se ogledujejo mogočni vršaci gorovja Purcell z belimi vrhovi. Ponaša se s čudovitimi sprehajalnimi potmi ob jezeru, peščeno plažo v zalivu in z urejenimi travnatimi površinami. Pa tudi z najstarejšo ohranjeno parno ladjo.
Izbrani odlomki iz knjige:
Odlomek 1*** Odlomek 1 ***
Tekel je po cesti v starih, udobno prilegajočih se športnih copatih, kot bi mu gorelo za petami. Kratko in sunkovito je dihal, ko je pribrzel skozi vrata mimo nje ter se potuhnil za zofo.
»Ni me doma,« je mimogrede zasopel.
Začudeno je gledala za njim, nato pa uprla pogled na cesto, da bi videla, pred kom se tokrat skriva. Kmalu jo je zagledala, kako jo maha izza ovinka. Hodila je veličastno, z ravno hrbtenico, kot bi pogoltnila kol, in visoko dvignjeno glavo. V eni roki je nosila večji krožnik, pokrit s prtičem. Vdova Edna z začetka ulice. Pred vrati se je ustavila in jo pozdravila z vzvišenim kimljajem.
»Pozdravljeni, Edna.«
Odhrkala se je: »Prinesla sem mu sveže skutine štruklje. Takšne, kot jih ima najraje. Recept imam še od svoje babice,« je ponosno povedala in stegovala vrat, da bi videla za njo v hišo. »Današnje mlade punce nimate pojma o kuhi.«
Ampak štruklje znam vseeno narediti, je uporno pomislila Lea, skutine, orehove … bolj me preseneča, da jih znate vi, tukaj v Kanadi, rekla ni pa nič.
Ker ji ni ugovarjala, je neprijetna obiskovalka dobila zagon.
»Tudi o spodobnosti ne. Zrel samski moški ne bi smel imeti pod streho mladega dekleta, če ni njegova sorodnica,« je trdo dodala.
»Žal mi je, Edna, Jamesa ni doma.«
Zapičila je vanjo svoje sumničave oči in kljubovalno rekla: »Nemogoče, videla sem ga.«
»Morda ste videti koga drugega?« je momljajoče ponudila možnost.
Lica so se ji začela barvati pod njenim prodornim pogledom. Ni se počutila udobno, ker je tako očitno lagala. Vdova je še nekoliko bolj stegnila svoj sloki vrat in kukala mimo nje.
Lea je naslonila roko na podboj vrat in skomignila: »Žal mi je, ne morem vam pomagati.«
Vsiljiva obiskovalka je nejevoljno poblisknila z očmi in jo prebodla s pogledom, češ obe veva, da lažeš, mrha. Ker pa Lea ni imela namena odstopiti niti za ped, se je vdova s težkim srcem vdala in ji s skremženim obrazom izročila krožnik.
»Povejte mu, da pričakujem, da mi prtiček vrne. Sam osebno! Babičin je, ročno klekljan, in mi je drag spomin.«
Ko ji je zagotovila, da mu bo prenesla sporočilo, se je z glasnim vzdihom obrnila in dostojanstveno odkorakala nazaj po ulici Brennand Street proti domu.
Lea je stopila v hišo in zaprla vrata za seboj. Stari škrat je previdno oprezal izza zofe in nato pokukal skozi kuhinjsko okno.
»Je odšla?«
»Nezaslišano, da vas moram pri sedemdesetih letih skrivati pred ženskami,« je zagodla in namrščenega obraza nejeverno odkimavala. »In jim lagati.«
»Grdo me gledaš, čemerna in tečna si kot muha,« se je pritožil. »Pomanjkanje seksa je grozna reč. Poglej to puritansko Edno, kako je zoprna. Vsi bežimo od nje. Moškega potrebuješ.«
»Mislim, da imam kar nekaj razlogov, da grdo gledam,« je pribila. »In vsi se nanašajo na vas in na vaše vedenje, ne na moje stanje.«
»Verjemi izkušenemu dedcu, Lea – seks ti manjka. Pol leta že živiš pri meni, a še nisem videl, da bi se pomuckala s kakšnim moškim. Ali se s kom dobila.«
Zavila je z očmi.
Zdaj se je že navadila njegove hudomušnosti in besednjaka. V začetku, ko se je priselila v njegovo hišo, pa je nemalokrat s škrlatnimi lici pobegnila v svojo sobo. Kar je starca neizmerno zabavalo.
»Saj veš, da sem ti pripravljen pomagati,« je šegavo razpredal. »Zadeva še vedno funkcionira.«
Rad jo je dražil, a kljub temu ni bil nikoli odvraten ali žaljiv.
»Kaj ste ji tokrat storili?« ga je vprašala in se trudila ostati resna.
»Jaz?« je široko odprtih oči nedolžno vprašal. »Prav zares nič. Še pogledati ne maram te lepljive pajkovke. Kadar jo vidim, se mi vedno naredi ječmenček na očesu. Le njene štruklje imam rad.«
Iztegnil je roko proti krožniku, vendar ga je odmaknila: »Niti enega si niste zaslužili.«
»Ne bodi podla, za oba je dovolj,« se je godrnjaje dobrikal.
»Ste slišali njene besede? Želi, da ji sami vrnete prtiček.«
Kislo se je nakremžil, ko se je zagledal v ličen, klekljan prtič.
»O tem se bova še pogovorila,« je mrmral. »Svetohlinska Edna. Menda je bil njen mož vesel človek, dokler je ni oženil. Pravijo, da se je poročil z njo zgolj zato, ker je zanosila, in je umrl, še preden je rodila. Baje se je zastrupil. Najbrž je revež storil samomor, ko je spoznal, s kakšno žensko se je zvezal. Gospodovalna je, pravičniška, polna lažne morale in kreposti. Nak, takšne ženske mi niso všeč,« je bil odločen.
»Kar težko verjamem, da vam kakšna ni všeč,« mu je ponagajala. »Posebno še, ker ima tako čedno postavo.«
Zahehetal se je: »Hehe, reva niha med krepostjo in željo, da zlezem v njeno posteljo. Verjetno hodi zaradi teh grešnih želja vsako nedeljo k maši in spovedi.«
»Kako pa vi to veste?« ga je zbodla. »Saj še niste prestopili cerkvenega praga.«
»Hu, hu,« se je režal kot pečen maček, »še dolgo bo koprnela. Na njenih kosteh bi se ogulil do krvi. Tudi prestara je zame.«
Lea je zavila z očmi in brez uspeha skrivala, kako jo situacija zabava. Omenjena vdova je bila nekaj let mlajša od njega.
Končno se ga je usmilila in mu z nasmehom ponudila krožnik. Štruklji so izjemno urno izginjali med njegovimi še vedno močnimi in zdravimi zobmi.
Ko je bil krožnik prazen, ji ga je potisnil v roke in rekel: »Hitro ji ga odnesi, da se slučajno ne polomi. Od njene babice je in je čustveno navezana nanj.«
»Bila je zelo jasna. Izrecno je naročila, da ji ga sami vrnete.«
»Oh, Lea draga, saj veš, da mi ne gre zaupati tako občutljivih stvari. Starec sem in roke se mi tresejo.« Iztegnil je roke in ji nazorno prikazal, kako mu drhtijo prsti. »Lahko bi se zgodila nezgoda in krožnika ne bi bilo več. Niti pomisliti ne smem, kaj bi ta grozna vdova potem storila z menoj. In kaj bi bilo s teboj, Lea draga?«
Ni hotela odgovoriti na tako očiten napad na svojo varnost. James je bil mojster prepričevanja – in ni se pomišljal uporabiti katerikoli izgovor – kako z zvitim govorjenjem pridobiti človeka na svojo stran.
»Mislim, da je govorila o prtiču in ne o krožniku.«
»Ne, ne,« je odkimaval, »zmotila si se. Krožnik je dragocen. Zato ji ga le urno vrni. Prtiček tudi.«
Spet naslednjič se je pritajil v svoji sobi in ji naročil, naj vsem pove, da je šel v sosednje mesto k prijatelju ter da je že tri dni zdoma.
»Oh, James,« je zatarnala, utrujena od njegovih vragolij. »Zgodilo se bo, da vas bo kakšen možak prebutal. Včasih resnično pretiravate.«
»Temu orlu se ni zdelo, da pretiravam,« je bil odločen.
»Če bo sosed izvedel, da ste vi osvobodili iz kletke njegovega orla, verjemite, da ne bo zadovoljen. Verjetno tudi ne bo prijazen z vami.«
»Lea,« ji je pihal na dušo, »prepričan sem, da se strinjaš z menoj. Orel je gospodar neba. Ne spada v ujetništvo. Najbrž ima nekje gnezdo, v katerem ga čakajo lačni mladiči in ženka. Kakšno srce mora imeti človek, da svobodno ptico zapre med rešetke?!«
Vzdihnila je. Rada je imela Jamesa in pogosto se je strinjala z njim. Toda sosedje niso bili vedno tako razumevajoči. Njegova nagajivost, neugnanost in občasno prava pobalinstva so pogosto kar klicali po batinah. Zaskrbljena je bila, da kakšnemu srboritežu ne bi prekipelo in bi se fizično lotil starega škrata.
Nemalokrat mu je reševala kožo tako, da se je skušala priljubiti sosedom in jim je spekla kakšno slovensko dobroto, kot so potica, kremne rezine in najrazličnejši zavitki ter domači kruh.
Kljub vsemu je življenje potekalo mirno in prijetno. Gorska vasica Kaslo ji je prirasla k srcu. Vsak dan znova je bila opita od njene lepote. Ležala je na zahodnem robu jezera Kootenay Lake, v ozadju so se dvigale mogočne gore gorovja Purcell. Jamesova hiša je bila zadnja na ulici Brennard Street, za njo se je razširjal gozd.
V službi se je razumela s sodelavkami, v prostem času je rada izdelovala pohištvo iz palet, obdelovala mali vrtiček in se prijateljsko prerekala z Jamesom. Pravzaprav še nikoli ni bila srečnejša. Na njenem nebu je bila le ena sama črna pika: če želi ostati v Kanadi, mora še pred koncem leta pridobiti imigracijske papirje. In to si je želela iz vsega srca.
*** Odlomek 2 ***
Iz palet, ki jih je zbrusila, pobarvala in polakirala, je Lea sestavila klopci, mizo in dva počivalnika. Z Jamesovo finančno pomočjo si je že pred meseci kupila šivalni stroj, nakar je iz trpežnega progastega blaga sešila še blazine. Vanje je natlačila debelo peno. Pravi užitek ji je predstavljalo poslušanje Jamesovih zgodb in poležavanje v senci velikega javorja na dvorišču za hišo s kozarcem limonade v roki.
Ko so sosedje videli njeno vrtno garnituro, so jo zasuli z naročili. Zaradi obilice dela si je vzela tri dni neplačanega dopusta. Zaslužila je skoraj toliko kot ves mesec v službi.
Bila je sama doma. James je kot star potepuški maček že pred dvema dnevoma nekam odtaval. Želela je dokončati naročeno garnituro, pa tudi na vrtu je imela precej dela. Jagode so lepo obrodile.
»Čimprej jih poberite, preden privabijo kakšnega medveda iz gozda,« ji je prijazno svetoval najbližji sosed, čigar hiša je stala za ovinkom.
Takšnega obiska si resnično ni prav nič želela in še vedno je z očmi najprej preletela okolico, preden je stopila iz hiše. Njen moto je bil: nič nimam proti medvedom, dokler so ti v gozdu!
Ravno je pobirala jagode za pito, ko je zaslišala s ceste značilno pokašljevanje Jamesovega starega poltovornjaka. Bil je prekrit s prahom, kot bi vozil po makadamu.
»Si že kaj skuhala? Lačen sem. Imaš juho?« jo je pozdravil z nasmehom od ušesa do ušesa.
»Končno ste se priklatili domov. Vas ženska pred odhodom ni nahranila?« je uprla roke v bok.
Rada bi se jezila nanj, vendar se ni mogla. Bil ji je pri srcu.
»Nahranila me je. O, da,« je prikimal in oči so se mu navihano zalesketale, »le jesti nisva imela časa. Njen stari se je predčasno vrnil domov.«
Navidezno strogo ga je pogledala: »James, resnično ste nemoralnež.«
»Nak, Lea,« je odkimaval z glavo, »nemoralno je puščati ubogo žensko nepotešeno. Tudi zdravo ni.«
Zavila je z očmi in raje preusmerila pogovor.
»Skuhala sem enolončnico. Toda če želite jesti, si boste morali najprej umiti roke.«
Nos mu je zatrzal levo in desno, ko je rahlo namrgodeno zabrundal: »Ukazovalna ženska! Če boš sitna, te noben moški ne bo maral!«
»Prav mar mi je zanje!«
»O, pa bi ti moralo biti mar, Lea. Če bi bil le malo mlajši, bi se potrudil, da bi ti bilo.«
Pisano ga je pogledala. Malo mlajši?
»Če bi te kakšen stisnil k sebi in pocrkljal, bi precej manj nergala.«
S skledico jagod je pred njim stopila v hišo. Vedela je, da se v resnici ne jezi nanjo. Med njima se je stkala nežna vez, polna razumevanja in naklonjenosti. Stopil je v kopalnico, Lea pa je pogrela enolončnico in narezala na kose pehtranovo potico, ki jo je dopoldne spekla.
Komaj je prišel izpod tuša in sedel za mizo, ko je zaslišala besno butanje po vratih. Planila je k vhodnim vratom in jih sunkovito odprla.
Zaletela se je v steno izklesanih mišic. Pred njo je stal visok, močan možakar, star okrog triintrideset let, in gledal kot nevihtni oblak. Skoraj se je prilepila na steno, ko je mimo nje besno zakorakal v hišo.
»Kje je, prekleti norec stari?« je zarjul.
Stekla je in se postavila predenj. Z rokama se je uprla na vsako stran stene hodnika, ki se je naprej odpiral v dnevni prostor.
»Kako si drznete, razbijač nemarni?! Izginite, sicer bom poklicala policijo,« se je tresla od jeze in vznemirjenosti.
Presenečeno je obstal in se zastrmel navzdol vanjo. Kristus, je pogumna!
Bil je visok čez meter osemdeset in ker sta stala tako blizu skupaj, se je moral skoraj skloniti.
»Kje je stari barabin?« je zagrmel. »V jezero ga bom vrgel, bog mi je priča.«
»Ne vem, kaj vam je storil, toda zagotovo se lahko pogovorimo mirno in brez nasilja,« mu je neustrašno zaustavljala pot.
Zabodeno jo je gledal.
Zravnala se je in trdneje spregovorila: »Nimate pravice vdreti sem kot kakšen razbojnik. Pri priči se poberite.«
Molče je buljil vanjo.
»Ste me slišali? Izginite,« je bila vse bolj glasna.
»Jebentiboga, to je moja hiša,« je končno zarjovel.
»Vaša hiša?« je zajecljala.
»Spravi se mi s poti, ženska,« je zagrčal in jo skušal odriniti.
Z obema rokama se je uprla ob podboje vrat; kot bi mu s svojo drobno postavo lahko preprečila vstop!
»Pa tudi, če je! Tako se ne boste obnašali do njega. Star človek je … Utrujen … Nimate pravice kričati nanj, ne glede na to, kaj je storil. Zagotovo ni mislil nič slabega.«
Stari škrat je tačas mirno sedel za veliko jedilno mizo, si vedrega obraza tlačil v usta kos potice in ju z zanimanjem opazoval.
»Nič hudega?« Oči so mu ponovno zasijale v jezi. »Prekleto, ženska, umakni se mi s poti.« Tresel se je od togote in ker je še kar stala ter mu smelo preprečevala vstop, je zatulil: »Moj oče je, tepka zmešana. Prav tako si trčena kot moj stari.«
Odprtih ust je strmela vanj, dokler ni čisto približal obraza njenemu in z nosom skoraj podrsal ob njenega.
»Umakni se, sicer te bom jaz prestavil,« je zasikal in jo prebodel s temnimi očmi.
In ker se od samega presenečenja ni odzvala, jo je prijel v pasu, jo dvignil kot otroka ter skupaj z njo vstopil v veliki dnevni prostor. Tam jo je odložil in se obrnil k starcu. Srborito se je zagledal vanj.
Ni bilo videti, da bi Jamesa kaj prida zmedlo. Z zadovoljnim nasmeškom je pil svojo kavo in posegel po novem kosu pehtranove potice. Z nedolžnim smehljajem je zadovoljno pokimal: »To moraš pokusiti. Česa tako dobrega še nisi jedel.« Zacmokal je: »In kakšne so šele njene juhe.«
Vsiljivi obiskovalec je gledal kot huda ura, a divji sij se je začel umikati iz njegovih oči. Molče je stal sredi prostora.
»Nisem te tako učil,« je odkimaval starec, »prav nič nisi vljuden. Vdreš kot tornado … Še predstavil se nisi…«
Nadležnež si je šel s prsti skozi goste, temno rjave lase, ki so se mu vihali na tilniku, in jih dodatno skuštral. Zasukal se je k njej in ji nenadoma odločno podal roko: »Christopher Kendall, kličejo me Chris. Sin tega nepridiprava.«
Imel je čvrst stisk in toplo dlan. Njena roka se je kar izgubila v njegovi veliki šapi.
»Jaz sem Lea,« je zamrmrala in po krajšem molku z vzdihom vprašala: »Torej ste lastnik te hiše?«
Trznil je in prikimal.
Še enkrat je vzdihnila: »Moj stanodajalec?«
»Hišo sem kupil za starega,« je nejevoljno mrščil čelo. »Nato pa izvem, da se potika vsenaokrog in zganja lumparije.« Gledal je očeta, ki ni bil videti niti malenkost vznemirjen, in znova obrnil pogled k njej. »Konec leta je skoraj umrl!«
Tako očitajoče je zapičil oči vanjo, kot da je ona tega kriva.
Stisnila je pesti: »Konec leta? In komaj zdaj pridete sem?«
»Komaj zdaj sem izvedel, kaj se dogaja. Da ga izkorišča pritepena ženska,« je pribil. »Komunistka!«
Jezljivo je primaknil obraz bliže k njej.
Prebledela je.
»Pritepena? Komunistka?«
»Sram naj te bo! Mlada, čedna ženska, pa se onegaviš s starim pohotnežem! Koliko let imaš? Triindvajset, petindvajset?«
»Onegavim?« je zapiskala.
Glas se ji je za nekaj oktav zvišal.
James se je zahehetal.
Preden je razmislila, kaj počne, je z mize pograbila vrč s hladno limonado in celega zlila na glavo predrznemu obiskovalcu. Od presenečenja se ni niti premaknil. Široko odprtih oči je strmel vanjo, medtem ko so mu po obrazu tekli potočki lepljive tekočine in curljali pod odpeti ovratnik srajce ter se oprijemali dlačic na prsih. Zrak je cvrčal od naelektrenosti. Napeto tišino je pretrgalo starčevo hahljanje. Oba hkrati sta zasrepela vanj. Chris se je obliznil okrog ust in zaprhal, da je s pihom zanihal tudi koder las na čelu.
Lea je bila razbesnjena.
»Vsega ste vi krivi,« je zasikala proti starcu za mizo. »Samo zgago povzročate.«
Ni bilo videti, da bi ga njene besede prizadele. Dejansko se je zabaval.
»Tako ne boš govorila z mojim očetom,« se je ponovno jeznorito obrnil k njej neželeni gost.
»Oh, solit se pojdita. Poberita se. Oba!«
»To je moja hiša!« je zasekal.
»In jaz sem tukaj doma,« je z milim glasom nedolžno dodal James in si zbasal v usta skoraj cel kos potice.
Žolčno se je obrnila okrog: »Grem pa jaz!« In čez sekundo ali dve: »No, nikamor ne grem.«
Kendall mlajši je vzdihnil: »Daj mi brisačo. Grem jaz. Pod tuš.«
Med mrmrajočim pritoževanjem nad zmešano žensko se je zaprl v spodnjo kopalnico. V naslednjem trenutku je vsa zmedena sedela za mizo in se spraševala, kako je mogoče, da se je hipoma znašla v središču zmešnjave.
Pa tako prijetno se je začel dan!
Zdaj pa se nenadoma okoli nje motovilita kar dva dedca. En star, ves zadovoljen in nasmejan, in en, ki je podoben vragu iz pekla. In prav tako neznosen.
Končno se je ta poosebljeni zlodej ponovno prikazal pred njima. Prikolovratil je iz kopalnice bos in z mokrimi lasmi. V kavbojkah, ki so mu nizko sedele na bokih, ter zgoraj brez vsega. Bicepsi na rokah so se mu napenjali, medtem ko si je z brisačo otiral lase. Na poraščenih prsih so se lesketale kapljice vode. Izklesane mišice trebuha so jo spominjale na sladka rebra čokolade in v trenutku so se ji osušila usta.
Tudi seksi je bil kot sam vrag.
Z odprtimi usti se je zastrmela vanj. Na njegovem telesu ni bilo grama odvečne maščobe. Sled dlačic se mu je v ozkem traku spuščala od popka navzdol in izginjala pod pasom kavbojk. Brez besed se je zagledala v poševne trebušne mišice, ki so se spuščale v dimlje. Še dihati je za hip prenehala. Že dolgo ni videla tako postavnega moškega. Ni opazila, kako poredno se muza starec za mizo.
Moj bog, kako privlačen moški! Kakšen seksi tip!
Temne oči izpod močnih obrvi so izražale inteligenco. Njegov pogled je bil oster in prodoren, vendar so ostrino mehčale smejalne gubice ob kotičkih. Imel je od sonca in vetra ustrojen obraz.
In ta Adonis je Jamesov sin?
Obstal je sredi dnevnega prostora in se mrščil. Ves nejevoljen je zrl zdaj v Leo, zdaj v očeta.
Ta mu je ponudil pladenj s pehtranovo potico: »Res jo moraš pokusiti.«
»Najprej želim vedeti, kaj se tukaj dogaja,« je zarenčal in se obrnil k Lei. »Kdo si in kaj počneš pri mojem starem, če mu ne greješ postelje?!«
Od jeze je stisnila pesti: »Obdržite vljudni ton, sicer vam bom nekaj vrgla v glavo.«
Srepo jo je meril z napol priprtimi očmi in precedil skozi zobe: »To je moj najbolj vljudni del!«
Trudoma se je umirila in mu kratko pojasnila, da je z Jamesom sklenila dogovor o najemu hiše. Vsak ima svojo sobo – ona v nadstropju, on v pritličju – v zameno za najemnino pa kuha, pere, čisti in skrbi za okolico.
»In vlečem iz težav vašega pobalinskega očeta,« mu je zasikala v obraz.
Raje ga ni gledala v telo. Prizadevala si je obdržati oči v višini njegovega obraza.Molče je grbančil čelo, nato pa se zrušil na stol in ošinil pladenj s potico, ki je bil na mizi.
Starec si je mirno nadeval juho v krožnik in z izrazom velikega zadovoljstva začel jesti. Oba sta ga molče gledala. Tišino sta prekinjala le potrkavanje žlice in cmokanje.
»Se mi ne bosta pridružila pri večerji?« je ljubeznivo vprašal.
Slednjič je Chris rahlo utrujeno vzdihnil: »Kaj naj storim s teboj, stari? Vso pamet sem že izgubil od skrbi zate.«
»Po nepotrebnem. Nič mi ne manjka. Lea mi pere, kuha, čisti … No, za prav vse potrebe noče poskrbeti …«
»James!« je zarenčala.
»Ata, kdaj se boš končno začel dostojno obnašati? Nisi že malo prestar za donhuanstvo?«
»Fant, ko se bom nehal zanimati za ženske, se pripravi na moj pogreb.«
Mlajši je nemočno zavzdihnil in si znova zmršil lase.
Oče ga je pisano pogledal in med muzanjem navrgel: »Sicer pa sem čisto dostojen. Če ne bi bil, me ženske ne bi več marale. In dokler mi ta reč služi, hehe … bom to izkoristil. Živim, kakor mi ustreza. Z Leo se odlično razumeva. Ti pa le glej, da se ne bosta pobila. Te bo treščila po betici, če boš nevljuden. Ostra je kot britvica. Grem k sosedu in mu nesem potico. Vidiš, da se trudim za dobre medsosedske odnose.«
Vstal je od mize s krožnikom, na katerem sta bila dva kosa pehtranove potice, Chris pa se je namrščil.
»Skrbiš za odnose s sosedom ali z njegovo ženo? Ata, nekega dne te bo nekdo pihnil. Nekoč te je nekdo skoraj že ustrelil.«
Lea ju je začudeno poslušala.
James se je zarežal: »Opravičil se mi je.« Preden je odšel skozi vrata, je še navrgel: »Ne boj se zame. Poskrbi raje, da se z Leo ne zravsata. Punci primanjkuje seksa in je tečna kot glista.«
Lea je zagrabila desko za rezanje in jo togotno vrgla proti njemu. Ušel je in deska je priletela v vrata.
Brez besed sta gledala za njim.
Tišino je prekinil z globokim vzdihom: »Zdaj bi se mi prileglo nekaj močnega.«
»V hiši ni alkohola.«
»No, tudi z limonado se bom zadovoljil,« je zamrmral.
»Nimam več limon.«
»Če mi je ne bi zlila za vrat …«
Izpod čela ji je vrgel očitajoč pogled, da se je v trenutku znova prebudila njena bojevitost. Oči so se ji zabliskale, zato je previdno umaknil krožnik iz dosega njenih rok.
»Prej si trdila, da se lahko o vsem pogovorimo mirno in brez nasilja! Povej to še enkrat, prosim. Sebi! Si najbolj napadalna ženska, kar sem jih srečal.« In zamrmral: »Morda ima moj stari prav.« Ker je nerazumevajoče zrla vanj, je momljaje pojasnil: »Tisto o seksu. Da ti manjka.«
»Mislim, da bo kmalu tudi tebi nekaj manjkalo,« je besno zasikala. »Oba sta nemogoča, nevljudna in nevzgojena!«
»Ti groziš, a nevljuden sem jaz!« je zmajal z glavo od začudenja. Po minuti tišine je vprašal: »Bi zdaj lahko dobil juho?«
Ostrmela je, nato pa vrgla glavo vznak in zavila z očmi. Res sta si podobna. Nemo jo je opazoval, le oči so mu sijale, medtem ko je s tekom jedel.
James je bil kmalu doma.
»Aha, oba sta še živa!« je šegavo pripomnil. »In nič ne kaže, da bi se medtem mečkala. Škoda. Bi bilo znosneje živeti z njo.«|
»Bolj me čudi, da si ti še živ! Po vseh bedarijah, ki jih počneš!« je zasekal njegov sin. »Hitro si se vrnil. Soseda ni bilo doma?«
»Bil je,« se je zarežal stari.
»Nemogoča sta! Oba,« je ugotovila Lea.
»Raje povej, kako si izvedel za Leo,« je oče pobaral sina.
»Na našo postajo je klicala neka ženska in povedala, da si padel v roke izprijeni komunistki.«
Ošinil jo je z očmi in skomignil z rameni – češ, tega nisem jaz rekel – ko je videl, kako ji je ponovno butnila kri v glavo.
»Mislim, da vem, čigavo maslo je to,« je kimal James.
Tudi Lea je vedela.
Coprnica pokvarjena!
Med nadaljnjim pogovorom je izvedela, da ima Chris štiriintrideset let, da je rendžer in vodja rendžerske enote v nacionalnem parku Yoho.
»Mi boš spet kaj zlila na glavo, če prespim tukaj?« je vprašal pozno zvečer.
»Dokler se boš lepo obnašal, bo vse v redu. Verjetno jih boš prej dobil od svoje žene, če se boš klatil naokoli.«
Oba sta se na ves glas zarežala.
»Ženske,« se je zarežal sin očetu, »vse so iste. Najprej se navidezno nedolžno pozanimajo glede zakonskega stana.«
Oče mu je med širokim nasmehom razumevajoče prikimal.
»Nisem poročen,« je Lei pojasnil Chris. »Srečen samec sem.«
Nehote so se ji obarvala lica, zato je hrupno vstala s stola.
»Kot da me to zanima!« je zlovoljno pribila. »Bila sem samo vljudna. Sicer pa vaju imam čez glavo dovolj. Obeh! Spat grem.«
Tudi Chris je odmaknil stol in vstal.
Težko je umaknila pogled od njegovega golega trupa. Vsaka mišica posebej se je odražala pod kožo in vzvalovila. Redkokateri dvajsetletnik ima takšno čvrsto in izklesano telo, je pomislila.
»Pokaži mi mojo sobo in upam, da imata dovolj rezervne posteljnine.«
»Pridi,« mu je z glavo pomignila k stopnicam, ki so se vile v nadstropje.
Kar žal ji je bilo, da se ni pred njo povzpel po stopnicah, temveč ji je dal prednost. Tako ni mogla pasti pogleda na njem. Ker je šla pred njim, tudi ni opazila, da je to priložnost sam v celoti izkoristil. Predvsem si je vzel čas za ogled njene zadnjice v kratkih hlačah in zagorelih dolgih, vitkih nog.
Odprla je vrata spalnice zraven svoje. Bila je stara mladinska soba, ki je ostala enaka, odkar se je James vselil. Namrščil se je in stisnil skupaj obrvi, ko se je zagledal v kratko posteljo.
»To ali hotel,« je bila neizprosna.
»Moja hiša, a nimam kje spati!« se je godrnjaje pritožil.
Njegov vzdih je bil tako globok, da je težko potlačila smeh, ko je vstopil. Prinesla mu je svežo posteljnino in dodatno blazino. Zaželel ji je lahko noč in zaprl vrata za seboj. Obstala je na hodniku in prisluhnila zvokom, nato pa se zaprla v svojo spalnico. Bilo ji je nenavadno ob misli, da v sosednji sobi spi moški. In to kakšen! Pravi nordijski bog groma in nevihte.
Zlezla je pod odejo, še vedno s podobo njegovega obraza in izklesanega telesa pred seboj.
Nenadoma je hišo stresel tresk polomljenega pohištva. Nekaj je zgrmelo na tla.
»Jebentiboga,« je zaslišala iz sosednje sobe.
Potegnila si je odejo čez usta, da je pridušila smeh. Vedela je, da se je zlomila postelja pod njim. Nato je slišala škripanje vrat in korake mimo svoje sobe. Kazalo je, da se spušča po stopnicah. Nenadoma se je ovedela, kako toplo ji je pri srcu, ko je prisluškovala življenju v hiši. Kmalu se je vrnil in vrata sosednje sobe so se znova odprla ter zaprla. Z vzdihom ugodja je zakopala glavo v blazino in zaprla oči.
Skoraj je že zaspala, ko jo je ponovno predramilo pridušeno preklinjanje in topot bosih nog po hodniku.
Moj bog, misli vso noč rogoviliti?
Še nekaj časa je vlekla na ušesa, nato je zaspala.
