*** Odlomek 1 ***
»Kdaj si mi imel namen povedati za petkove zvodniške zabave?« Bila je utrujena, nerazpoložena in trdno odločena, da bo sitna, kolikor bo hotela biti. Pa naj bo njen delodajalec gor ali dol!
»Pravi čas bi ti povedal, da boš lahko pripravila prigrizke in spekla kaj sladkega.«
»Jih naj še pretipam namesto tebe in ti izpišem njihove mere? Jim preštejem zobe?«
»Vse to bom videl sam. Vendar me mora na ženski pritegniti še kaj drugega kot zgolj prsi ali zadnjica.«
Imel je tako prijetno mehak glas, da bi mu z veseljem spraskala obraz. Dvignila je brado in poudarjeno začela: »Pastor oče Leon …«
»Samo pastor ali oče je dovolj,« je miroljubno pojasnil.
Ni se pustila motiti. »Resnično me zanima, kakšna ženska bo dovolj dobra zate?
Mora v spanju peti svete psalme in hoditi centimeter nad tlemi?«
»Bolj mi ugaja, če je med spanjem tiho.«
»Torej jih mora peti, medtem ko ji prihaja?«
»Ob orgazmu in izgubi nadzora nobena ne more ubrano peti.«
»Seveda, najbrž jih poješ ti. Edini se imaš neprestano pod nadzorom.« Gledala je temno kot nevihtni oblak.
Potrpežljivo jo je vprašal. »Zakaj tečnariš? Vedela si, kaj te čaka, in pristala si na pogoje. Kaj ti ni prav?«
No, na to vprašanje res ni znala odgovoriti. »Zelo žaljivo je do žensk, da se ti prihajajo kazat in si jih boš ogledoval kot živino. Tako so včasih kupovali sužnje.«
Preudarno je nagnil glavo. »Potrudil se bom, da se nobena ne bo počutila, kot bi
bila na razstavi.« Zatem jo je svetlo pogledal. »Za žensko se mi zdi bolj žaljivo,
če si jo lahko vzame prvi moški, ki ga sreča.«
Zožila je oči in z iztegnjenim prstom obstala pred njim. Iz ušes se ji je kadilo.
»Pozabi na tisto, far. Edina napaka, ki jo obžalujem, je bila, da sem zlezla k tebi v posteljo. Čeprav sem naredila že tisoč neumnosti, te zagotovo ne bom več ponovila.«
»To ni bila napaka.«
Vzelo ji je sapo. »Ni bila …?« V njegovih živo modrih očeh je poblisnilo nekaj veselega, kar jo je dodatno razdražilo. »To je največji greh, ki ga imam na duši. Smrtni greh, ki si ga zlepa ne bom oprostila.«
»Nič se ni zgodilo …«
»Saj! Zavrnil si me,« mu je ogorčeno vpadla v besedo.
»Torej nimaš česa obžalovati.« Prikril je skoraj neopazen trzljaj v kotičku ustnic.
»Razen tega, da sem v celoti izgubila dober okus za moške in samospoštovanje.«
»Občutek imam, da dobrega okusa za moške tudi prej nisi imela. Sicer ne bi nenehno bežala od vsakega. In tvoje samospoštovanje …«
»Kušni me na rit.«
»Nisva poročena, draga Vesna. Le s svojo ženo sem lahko tako intimen.« Zastokala je. Temu cepcu nima smisla karkoli dopovedovati. Vse vzame tako tragično dobesedno. »Od tega trenutka dalje imaš v meni profesionalno gospodinjo, ki komaj čaka, da te preda bogaboječi ženički. Za nič drugega mi ni več mar.«
S ponosno dvignjenim nosom je mimo njega odvihrala v svojo sobo.
*** Odlomek 2 ***
»Kot da zastonj delijo vroče hrenovke,« je zlovoljno zagodrnjala, ko je ob četrti uri popoldne pogledala na sprednje dvorišče. Bilo je polno avtomobilov, k hiši pa se je pomikala neprekinjena vrsta žensk.
Njena naloga je bila, da odpira vrata in vsako pozdravi ter jo napoti na zelenico zadaj za hišo. Tja je Leon postavil večjo mizo, na kateri so bili pladnji z narezki, papirnati krožniki in kozarci. Na strateške točke je postavil še nekaj stolov. Kasneje bo skrbela, da bodo vrči z limonado in ledenim čajem vedno polni, prav tako bo obiskovalkam ponudila pecivo in mafine, ki jih je spekla. Sicer pa je zaželeno, da bo čimbolj nevidna.
Vesna ni bila dobra kuharica, zato je izbrala recept za najenostavnejše mafine. Niso bili posebno okusni. Leon je odščipnil košček in ga brez komentarja požvečil ter pogoltnil, vendar ni več segel po njem. Skomignila je. Sicer pa je bilo hrane v izobilju, saj je vsaka prinesla najmanj eno jed. Miza se je šibila pod pitami, različnimi solatami, pečenim fižolom in pečenimi piškami, rebrci in kosi divjačine. Ko je zvečer pospravljala prineseno hrano v posodice in jih odlagala v hladilnik ali zmrzovalnik, je pomislila, da ji ves mesec ne bo treba kuhati.
Ženske so očitno tekmovale, katera ga bo bolj navdušila s svojo kuho. Seveda - ljubezen gre skozi želodec.
»Pastor Leon, upam, da imate radi zeljno solato,« je čivkala posušena prekla z dolgim nosom in mu molila skledo pod nos. Saj ni zajec, slokica! Druga je bila pogumnejša. Brez zavor se mu je obesila pod roko: »Rada pečem, čeprav sama ne pojem veliko.« Od česa imaš potem tako široko rit? »Ker ne vem, kaj imate radi, sem spekla tri pite: jagodno, bučno in skutno. Če mi zaupate, kaj vam najbolj tekne, vam naslednjič prinesem tisto. Vsi vedo, da pečem najboljše pite.« Seveda, s pitami ga boš zvlekla pred oltar, trapa!
»Hvaležen sem vam za trud in z veseljem bom pokusil košček vsake.«
Vesna je zavrtela z očmi. Kakšen spogledljivec! Lahke platnene hlače do kolen so lepo objemale napeta stegna in čvrsto zadnjico, spodaj na mišici desne noge pa je med mehkimi zlatorjavimi dlačicami odpirala gobec vtetovirana glava pume. Žepi na zadrgo na njegovi zadnjici so magnetično pritegovali poglede. Prsi mu je pokrivala bela lanena srajca s kratkimi rokavi in ponujala pogled na zagorele roke in napete bicepse. To, da je bil povrh vsega še bos, je bilo pa že bogokletno. In to naj bi bil far! Ni čudno, da se vse slinijo okoli njega. Slabe volje je vtaknila v usta perutničko. Ej, ni ji rekel, da ne sme jesti.
Bujna črnolaska delno indijanske, delno španske krvi, ki je imela po Vesninem mnenju vsaj deset kilogramov preveč – vendar se z njeno oceno najbrž ne bi strinjal noben moški, ženske pa bi ji verjetno očitale, da je zavistna – se je pravkar s pogledom ujede pognala proti Leonu. Vesna ji je s hitrim korakom prekrižala pot. »Perutničko?« Stopila je prednjo in ji s sladkim smehljajem pomolila pladenj pod nos.
Nezavedno in precej ukazovalno je dvignila roko, kot da jo namerava odriniti, vendar se je še pravočasno zadržala.
Da, kar skrij kremplje, senjorita! Čeprav je dedec in pol, je le župnik. Pomigala ji je pod nosom s perutničkami.
Pogledala jo je, kot bi ji ponujala gosenice v testu, in se nestrpno ozrla k Leonu.
»Morda svežo limonado?« Ni čakala na odgovor, takoj je nagnila vrč. No, gostja ni želela več limonade in je kozarec odmaknila. Na žalost pa je Vesna že nalivala in nič ni bilo videti, da se namerava ustaviti. Pijača je obilno močila bujno oprsje in zalivala močno podložen modrček, za katerega je zdrsnilo tudi nekaj ledenih kock. Nazadnje je bil vrč skoraj prazen, nedrček pa se je pod pritiskom tekočine precej povesil. No, toliko o jedrem oprsju!
Črnolaska je sunkovito zajela sapo. Zastrmela se je vanjo z ubijalskim pogledom in kriknila z visokim glasom, kar je pritegnilo Leonov pogled. Stala je kot razjarjena divja mačka in skušala čim bolj neopazno spraviti joški nazaj v košarici.
Vidiš zdaj njeno oprsje? Napeti hribčki, ki jih je razkazovala, so se majčkeno povesili, se ti ne zdi? Poslala mu je zmagoslavni pogled, ampak namesto da bi ji bil hvaležen, je grajajoče odmajal z glavo. Zatem je z dolgimi koraki pristopil do premočene ženščine in jo skrbno prijel pod komolec. »Pridite, kako vam je ime?« Z živo modrimi očmi in globokim pogledom jo je skoraj hipnotiziral. »Sharlotte sem.« Imela je grleni glas izkušene, zapeljive gejše. Njeni samoglasniki so se vrteli in raztegovali kot primadone v luči slave. Samo oglasila se je, pa je Vesna že videla, kako se gola zvija pred njim. Kakšna nesramnica bi ji lahko povedala, da imata močno podobno barvo glasu. Na srečo ni bilo na shodu nobene.
Vesni ni bila všeč. Kakšna gos! Prava cipica!
»Sharlotte, dovolite, da vam pokažem, kje je kopalnica. Nimam tako lepe bluze, kot je vaša, a upam, da boste sprejeli eno mojo srajco. Žal bi mi bilo, če bi zaradi te nevšečnosti že odšli.«
Menda je mislila, da si bo z njegovo srajco že rezervirala sedež v nebesih, saj se ne bi mogla bolj sladko nasmehniti. A verjetno je bolj cikala na njegovo posteljo kot na nebesa. Kvadratni srebrni zobje so se ji zapeljivo zabliskali med višnjevo rdečimi ustnicami. Zaprhutala je z dolgimi temnimi trepalnicami in koketno zagrulila: »Takšne majhne nadloge me ne morejo zaustaviti.« Vesna se je vprašala, kaj ali koga imenuje majhna nadloga, vendar je modro molčala. Kar nekaj žensk je hrepeneče gledalo za njima. Zdaj vam je pa žal, da nisem polila vas, kajne? Vesna je namrgodeno zrla za njima in z nekaj požirki izpraznila vrč do konca. Gladko je spregledala malo rjavolasko, ki ji je nastavila kozarec, da ga napolni.
Priznati si je morala, da črnolasa senjorita hudo dobro izgleda v njegovi srajci. Okoli pasu si je zavezala širok pisan trak, medtem ko je pustila gumbe odprte skoraj do polovice joškov. Vesna se je namrdnila.
Zvečer, ko so se ženske končno spokale domov – Sharlotte mu je zagotovila, da bo lastnoročno oprala srajco in mu jo sama prinesla – sta sedla na verando. Blago jo je pokaral: »Bil je zelo uspešen popoldan, čeprav nisi bila niti prijazna niti ustrežljiva. Ravno nasprotno – bila si majčkeno žleht.«
»Hej,« se je ogorčeno branila, »to je bilo zame prvič in pač nisem Jezus, ki mu je vse uspelo iz prvega.«
Miroljubno jo je potrepljal po roki. »Sicer pa je bila nesreča dobrodošla. Lahko sem videl, kako umirjeno in odpuščajoče se je na tvoj napad odzvala Sharlotte. Kot prava ženska z velikim srcem. Res ima blag karakter.«
»Blag karakter?« Skoraj se ji je zaletelo. »Dokler ji nisi ponudil svoje srajce, me je prebadala z očmi kot brujo 1 , ki namerava nadme poslati krdelo sestradanih hijen, da me oberejo do kosti.«
»Pretiravaš kot vedno, draga Vesna.«
»Ko ti bo srajco vrnila, jo raje namoči v škaf blagoslovljene vode, ali še bolje – zažgi jo. Stavim, da bo polovico noči plesala okoli nje in izvajala uroke črne magije nad njo.«