Kadar mi Bog daje darila

Vesela sem, ker čutim, da se to obdobje bliža h koncu, pa vendar ne morem mimo občutka globoke hvaležnosti.
Spoznanja, ki so se izluščila, so resnično neprecenljiva.
Počutim se kot školjka, v katero je zašlo troje zrn peska.
Bolelo je in skelelo, notranje sem se lomila in skoraj izjokala dušo, vendar so ti trije biseri neprecenljivi.
Vsako spoznanje zase je dar, brez katerega ne bi želela ostati.
Katera so ta spoznanja?
Nič novega, vse to je bilo že dolgo v moji glavi.
Vse to sem že dolgo vedela.
Le da ima življenje izjemen smisel za humor in poskrbi za zelo nenavadne oblike spoznanj.
Le da se je iz glave preselilo v srce (verjetno delež krivde za to pripada tudi programu Ko pozvoni sreča, ki ga enako intenzivno kot ga predstavljam drugim, delam tudi sama).
Med drugim tudi spoznanje, da se prava ljubezen vedno kaže z nežnostjo, zaupanjem in dopuščanjem svobode.
In verjemite, da je med razumevanjem tega in življenjem teh besed VELIKANSKA razlika.
Pri osvajanju te lekcije sem imela čudovito učiteljico in pomočnico: mojo drago muco, ki se je pred dvema letoma (ko sem končno doumela lekcijo) poslovila od mene.
Ko je prvič ušla čez ograjo, sem jo vsa panična iskala. Obveščala zavetišče, lepila plakate …
V moji glavi so se nizali tesnobni prizori, kako izgubljena tava po ulicah … jo preganjajo psi… slišala sem grozljivo škripanje zavor…
Ko sem jo našla, sem imela željo, da jo zaprem in je ne spustim več.
Ko me je pogledala s svojimi milimi očmi, me je preblisknilo spoznanje: stara je že več kot 17 let. Prav veliko let verjetno nima več pred seboj. Je to sploh življenje, če ne more potešiti svoje radovednosti, če zaradi mojih strahov ne more polno živeti svojih dni? Ima takšno življenje sploh kakšno vrednost? Da zgolj je, pije, se carklja, je na toplem, suhem in na varnem. Je varnost res najvišji namen življenja?
Mislim, da ji je hvaležen tudi moj sin!
Starši nekoliko manj.
Tako kot sem pripravljena sprejemati 100% odgovornost zase, nisem več pripravljena sprejemati vlog, s katerimi me želijo ukalupiti in me kot puzzlo vstaviti tja, kamor jim paše.
Da, splačalo se je trgati na tisoč kosov, razpadati in se znova sestavljati.
In tako se je zgodilo.
Ustvarjalnosti sem dala prednost pred varnostjo.
Življenje se je obarvalo v zelo intenzivne barve. Vseh odtenkov.
Diham s polnimi pljuči.
Živim!
Ta proces se sedaj dogaja mnogim.
Ne bojte se; razpadajo lažne maske, ki smo jih tekom življenja nalepili nase in se potem zmotno identificirali z njimi.
Z vsakim takšnim pretresom prihajamo bliže k sebi.
Prihajamo v srce, prihajamo domov!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.