Avtocesta Solz

Kar nenadoma me je prevzel popolnoma nov občutek. Nisem ga znala opisati takrat in ne znam ga opisati sedaj. Drugačen. Čuden. Tuj.

Voziva po dobesedno prazni cesti med mestoma Prince George in Princ Rupert. Cesta se vleče v neskončnost, nikjer nikogar. Ko sem se stresla, me vprašujoče pogleda.

»Tukaj imam pa prav čuden občutek.«
»Negativen ali pozitiven?«
»Ne eno, ne drugo. Drugačen. Tuj.«

Občutek sem imela, da je prav vse drugačno. Ne vem, kaj, vendar bi prav mirno sprejela tudi razlago, da sem nekje na tujem planetu. Še vedno je ista cesta, kot je bila nekaj ur nazaj. Še vedno so levo in desno visoke smreke. Cesta je še vedno ravna in ji ni videti konca. Toda nekaj je bistveno drugače. Drugačna energija. Ne pozitivna in ne negativna. Tuja.

Takrat mi pove, da voziva že nekaj časa po Highway 16, ki je znana kot avtocesta solz. Tukaj je nepojasnjeno izginilo največ oseb. Največ žensk, toda tudi moški. Uradna razlaga pravi, da zaradi revščine ženske štopajo in potem jih vozniki kamionov posilijo ter ubijejo. Domačini tej razlagi ne verjamejo. Večinoma se vsi izogibajo temu, da bi ustavili. Želijo jo čimprej prevoziti.

Nancy iz Vanderhoofa se je prav previdno ozrla okrog sebe, preden je povedala, da ne izginjajo le ljudje ob avtocesti, temveč tudi v notranjosti.

Bill, kuštrav 70-letni staroselec, pa je med krepkim pljunkom zagodel:

»Posilstva in umori, a? In nihče nikoli ne najde trupel! Pravijo, da trupla požrejo divje zveri. Hja. Ampak ženske nosijo torbice, pa nahrbtnike, očala, čevlje… ni takšnih medvedov, ki bi to požrli. Ja, to morajo biti res divje zveri.«

In ob slovesu nama prav zaskrbljeno reče:

»Pa nič se tam ne ustavljajta, ko se bosta vračala, prav? Kar hitro skozi.«

Ubogala sva! Vsake toliko časa sem videla na deblo bližnje smreke pribit list Missing, vendar se nisva ustavila. Niti za lulat. Tam je res nenavadna energija. Ali pa je moja domišljija dobila krila…