Chilcotin Holidays in prvi dnevi na ranču

Moj Bog, če ne bi videla pred glavnim poslopjem helikopterja in ob strani parkiranih džipov, bi mislila, da smo leta 1800 pa nekaj. Kot da se je ustavil čas. In ker smo že čez par dni zaradi neurja ostali brez elektrike, skoraj ni bilo razlike.

Ta ranč je nekaj posebnega tudi za kanadske razmere. Ohranjajo tradicijo. Sedla so prav takšna kot so bila 150 let nazaj. Lesena, izdolbena iz enega kosa lesa in oblečena v usnje in težka kot sam vrag. Ni jih lahko nežno položit konju na hrbet. Vajeti in vse, kar potrebujejo, izdelujejo na enak način kot so to počeli prvi kavboji v teh krajih. Na ranču skrbi za te stvari Nemec Karl, ki jih ima že nekaj čez 80 in se je pred več kot 40 leti preselil v Kanado. Še vedno je krepko pri močeh in še vedno ne zna povedati 3 stavkov v angleščini ?.

Najbolj pa so me presenetili ljudje. Sem prihajajo mladi iz vseh koncev sveta. Nekateri zaradi obvezne delovne prakse, nekateri iščejo stik s seboj, nekateri bi se pa preprosto radi čimveč naučili. In tukaj se tudi naučijo, ne glede zaradi česa so prišli.

Ste kuhar in bi radi kuhali? Super. Prav tako se boste morali naučiti jahati, podkovati konja, streljati in še in še. Pravzaprav rančer Kevin skrbi zato, da postane vsak sposoben v celoti poskrbeti zase, hkrati pa sodelovati z drugimi. Kajti tukaj so razmere še vedno trde in brez medsebojne pomoči je res težko. In ti mladi so me preprosto očarali. Bistri, sposobni, inteligentni in večinoma tudi visoko izobraženi. Marsikateri ima magisterij in celo doktorat. Pa vendar delajo vse. Pravzaprav v celoti in skoraj popolnoma samostojno vodijo celotno življenje na ranču in skrbijo za goste.

Prva dva dneva in pol je učenje potekalo na ranču. Vsa teorija je bila podana nekako mimogrede, vendar ob konkretnih doživetjih in izkušnjah. Sedla so težka in že samo sedlanje konja zahteva nekaj moči. In vsi ti vozli… O, Bog, koliko jih je. En konec vrvi sem, drugi tja…. Verjemite, da je to zelo pomembno. Če ne znaš, lahko ostaneš brez konja… ali celo brez glave. Ni enostavno.

Nato smo šli na prvo ježo. Pred prihodom v Kanado, sem le enkrat sedela na konju. V naši, slovenski šoli jahanja. Trenerka mi je pripeljala že osedlanega konja, mi pomagala nanj in ga potem zgolj počasi vodila v krogu. In to je bilo vse. Dolgočasno in varno.

Tukaj na ranču so mi povedali, kakšni so ukazi za konja, me ga naučili osedlati in rekli: »Gremo. Saj je čisto enostavno. Gor splezaš in paziš, da ne padeš dol. That’s it.«

In smo šli. Na prvo ježo. Po poti mimo glavne zgradbe in skozi glavni portal na ranč. Po cesti, nato pa nenadoma po strmi potki desno navzdol, med drevesi in grmovjem, ko ti mimogrede švrkne veja v glavo in če imaš srečo, izgubiš le klobuk. Ko se končno spet skobacaš na konja, ti je kmalu žal, da nisi ostal na nogah. Naenkrat se zavedaš, kaj pomeni beseda strmo navzdol.

In medtem ko sem vsa osredotočena na kopita mojega konja ter klobuk, da ostane na moji glavi, nekje od daleč slišim zanosne besede vodičke: »Poglejte na desno…. Krasen razgled na jezero xx… pa maline si zraven osmukajte… tukaj jih medvedje še niso pojedli…«

Kot da sem imela čas še za maline ☹.

Nato čez hudournik, pa spet med drevjem navzgor… In tako 3 polne ure. Prepričana sem bila, da nas vodička Kristin nalašč vodi po najbolj nemogočih poteh. Da se skupina »preseje« in ostanejo najbolj vzdržljivi. Oh, takrat se mi še sanjalo ni, kaj so zares divje poti.

Naslednji dan se je pouk začel ob zori. Natovarjanje konja in spet te šmentane vrvi. Ob diamantnem vozlu sem skoraj doktorirala. Pa to še ni bilo vse.

Naučiti sem se morala, kako se konja podkuje!

In to jaz, ki niti gume ne znam zamenjati na avtu. Še na biciklu ne. No, sedaj še vedno ne znam zamenjati gume, znam pa podkovati konja ?.

(Ne vem sicer, koliko mi bo ta spretnost koristila v Ljubljani, toda nikoli se ne ve. Morda srečam princa, katerega konj bo šepal in ga bom čisto očarala. Princa namreč).

Ker smo se v naslednjih dneh namenili v divjino, smo zraven tega, kako se postavi tabor, zakuri ogenj itd. morali znati tudi streljati. Priznam – dobro mi gre!

Chilcotin Holidays ranč je zadnja človeška postojanka pred čisto in neokrnjeno divjino v velikosti skoraj 5000 kvadratnih kilometrov. Domovanje grizlijev, pum in gorskih levov. Najbolj čarobnega in čudovitega dela sveta, kar sem jih do sedaj videla.