Cowichan Lake in Honeymoon Bay

Honeymoon Bay je ljubko majhno naselje ob Cowichan Lake, biser, v katerega sem se takoj zaljubila.
Kristalno jezero, v katerem se prijazno ogledujejo vrhovi gora, očarljivo majhno mestece, v katerem se vsi poznajo, udobne lesene hiške ob jezeru… Tukaj bi si želela živeti. Tukaj bi imela svoj majhen košček raja.

Ker je nekoliko bolj oddaljeno od gosteje poseljenih krajev na južnem koncu, so tudi cene nepremičnin nižje kot drugje na otoku. Za dobrih 150.000 do 200.000 že lahko kupiš majhno leseno hiško ob jezeru. Cowichan Lake je eno izmed največjih sladkovodnih jezer na Vancouver Islandu, okrog katerega je par idiličnih krajev, da ti zapoje srce.

Do njega sva se pripeljala po dokaj blatni cesti čez pragozd in ker je vzpon kar precej strm, je pogon na 4 kolesa nujen. Reka Cowichan reže ponekod ozke in precej divje soteske skozi veličastni pragozd, se spušča po brzicah in v nižjih predelih ustvarja »ponvice«. To so naravni topli vrelci, v katerih se je prav luštno namakat. Le zjutraj in zvečer je pametno biti bolj oprezen in zganjati malo več hrupa, saj ti vrelci mikajo tudi črne medvede. Posebno še v času, ko se po reki drstijo lososi.

Mladi vriskajo, skačejo iz višje ležečega bazenčka v nižjega… Da, prav luštno je v teh ponvicah. Nekaj ur sva izgubila tudi zato, ker sva se vrnila v bližnji Duncan (v Kanadi se razdalje bistveno drugače doživljajo kot pri nas. Razdalja med Ljubljano in Celjem je npr tako majhna, da je čisto običajna za skokec na kavo), da sem si kupila kopalke ?.

Pravzaprav je tole območje znano po adrenalinskih poteh in ponuja kar nekaj izjemnih pohodnih tur. Mislim, da mora biti treking po pragozdu ob reki Cowichan vse do Juan De Fuca pravo doživetje. Rada bi ga doživela v neki bližnji prihodnosti. Seveda pod strokovnim vodstvom in obvezno v skupini. Gozd je namreč zelo živ in čeprav tukaj grizliji niso prav pogosti, je zame tudi črni medved zver, s katero se ne bi želela srečati na samem. Bolj kot medvedje so nevarne mačke. Pume. So izjemno radovedne, hkrati pa tako tihe in neopazne, da imaš takrat, ko jih opaziš (če sploh jih), že resne težave. Mnogi predeli so dosegljivi le z letali in pristanišči na jezerih.

Pragozd na otoku ima čar neokrnjene prvinskosti, ki združuje magično privlačnost in divjost hkrati. Ogromna stara drevesa delujejo, kot da so tukaj še iz časov Jurskega parka. Ob tej veličastni lepoti sem doživela besedo ponižnost v novem pomenu.