divjina-2

Kanadska divjina Chilcotina – pred odhodom

Na ranču so mi najprej dodelili lepo rjavo kobilo Megi. Bila mi je všeč in čeprav je bila čisto prijazna, je bila hudo svojeglava. Jaz pa brez avtoritete. Sploh me ni šlivila; je šla kar po svoje.

Na sredini precej strme poti, po kateri smo se vzpenjali, je stala velika skala in delila pot na levo in desno. Ježa s temi konji je videti čisto preprosta, saj konj sledi konju. In ti sediš na njem kot kralj na Betajnovi. Pri tej skali je bil prvi preizkus, kdo je pravzaprav šef. In šefica je bila Megi. Jaz ji kažem, da mora v desno, ona hoče v levo. Pa sem trmasta tudi jaz in ne popustim. Ko jo že nekajkrat zaustavim in jo hočem peljati v desno, me ima dovolj. Postavi se na zadnji nogi in me strese iz sebe. Mrha.

Jan in vodička sta mi povedala, da me konj MORA ubogati, saj je sicer tudi naša pot v divjino vprašljiva.

Po bolečem pristanku na riti in potolčenem egu, prideta po kosilu oba v mojo sobo na ranču. Dobila sem novega konja in imam možnost popravnega izpita. Moja nova kobila je Skaut. Najprej mi ni bila všeč, saj me je zaradi lis spominjala na kravico in s tem v temelju rušila moje idealistične predstave o konjski lepoti. No, že v parih dneh sem se zaljubila v njo.

Res – med teboj in konjem se razvije prav posebna ljubezen in povezanost. Mislim, da se zavedava, da sva odvisni druga od druge. Ona skrbi zame (njen korak je zanesljivejši od mojega, predvsem pa zmore več kot jaz) in jaz za njo. Bratovsko sva delili vsako jabolko ali korenček in nikoli, nikoli nisem večerjala pred njo. Konji so zmeraj na prvem mestu. Šele, ko smo poskrbeli za njih, smo bili mi na vrsti.

divjina-6Pravzaprav sem že pred odhodom utrujena. Pa še deževati je začelo ☹. Pokonci smo bili že ob prvih sledeh medle sivine na nebu. Prav začudeno me pogledajo, ko vprašam, ali bomo res danes odjahali v divjino. »Seveda, saj smo se že vse dogovorili.«

»Ampak dežuje.«

Tokrat je bil pogled glavne vodičke Kristin še bolj začuden.
Končno se je nasmehnila kot da me razume in se obrnila. Iz staje mi je prinesla hlače za dež (ki jih je verjetno pozabil kakšen bistveno večji možakar nekaj let nazaj) in anorak. Hm, nisem imela tega v mislih. Moje predstave so bile bistveno bolj romantične. Predstavljala sem si, kako galopiram na belem konju po travniku polnem rož (nekako tako kot Jan, Kristin in Elodie), medtem ko mi lasje plapolajo v vetru ter se mi sonce prijazno nasmiha z neba… V ozadju pa se rahlo sliši tista kantri pesem, ki so jo posneli na ranču in mi tako zelo ugaja: https://www.youtube.com/watch?v=oedF5DO8XqM .

Z vzdihom sem se vdala v usodo. Tukaj se nihče ne zmeni za dež. Na glavo dajo klobuk in that’s it. Globoko sem bila hvaležna Janu, ki mi je v malem kavbojskem mestecu Merrittu kupil klobuk.

Tisti dan sem se vsaj 17 x vprašala, kaj mi je tega treba bilo. Bila sem zaspana, premražena, mokra in še lačna povrhu. Na tem ranču so očitno vsi skregani z udobjem. Ko nam kuharica pred odhodom postreže z vročo kavo in obilnim zajtrkom, je svet postal vsaj za odtenek manj moreč. Toda neprijetnostim še ni bilo konca.

Ravno sem pripenjala prtljago na konja, ko pride mimo rančer, ki nas je prišel pozdravit pred odhodom. In potegne z nosom zrak ob meni. Hm, saj sem se že stuširala. Tukaj pa res niso prijazni in uvidevni, sem godrnjavo pomislila. Pa mi reče v svoji počasni zapotegnjeni govorici:

»Dišiš po nečem. Pojdi se umit in ko prideš nazaj, se podrgni ob svojega konja.«

Oči sem imela verjetno velike kot žogice za golf. Na moj vprašujoči pogled, mi pojasni:
»Divje živali so radovedne. Točno poznajo svoj teritorij in vse vonjave. Če zavohajo nepoznan vonj, jih bo zanimalo, kaj to je. In bodo prišle bliže, da povonjajo čudno reč. Pa morda še malo pokusijo…«

Kar odneslo me je pod tuš.

Oh, ko bi takrat skupaj z deodorantom pustila v sobi še svoj medeni lipstik za ustnice. Tako pa sem ga vzela s seboj in poskrbela za nepozabno dogodivščino. Za katero mi žal nihče ni bil hvaležen.

Zdaj gre pa zares. Gremo v divjino Chilcotina, v deželo grizlijev in pum. Z dvema vodičema in enim pomožnim. Oboroženi in otovorjeni kot nekoč zlatokopi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja