po-divjini-1

Po divjini Chilcotina I.

Po malem dežuje ves dan in meglice se dvigajo nad planoto. To jahanje ni pravzaprav prav nič romantično ☹, bentim sama pri sebi.

Že samo  sedlanje, pakiranje ter natovarjanje tovornih konjev nam je pobralo bistveno več časa kot sem pričakovala. Da ne govorim o tem, da so konji ušli skozi ogrado in smo jih navsezgodaj… ah kaj, dan se je še prav krmežljavo skrival za težkimi sivimi oblaki … iskali po planoti okrog ranča. Tukaj ti nihče nič ne naredi. Vse moraš sam ☹. Še konje si moraš sam poiskat, jih dan pred odhodom pregledat in po potrebi okovat.

po-divjini-2In potem poti!
Unbelievable, to sploh niso poti.

Tam, kjer se je še par dni nazaj smehljala vesela potka, je zdaj eno samo zdrizasto blato, na katerem še konjem spodrsava v strmini. Drža telesa je zdaj še kako pomembna, saj lahko konju precej olajšaš breme in mu omiliš napor. Ker konjem spodrsava, je drža nog še kako pomembna. Nekoč si je prav naša glavna vodnica Kristin zlomila nogo, ko je konju zdrsnilo in je z vso težo padel na strmino pobočja. Njena noga pa je bila v stremenu! Zdaj vem, zakaj nas prej naučijo, kdaj mora biti noga v stremenu in kdaj ne.

Ponekod, par ur stran od ranča, pa poti sploh ni! Smo si jo morali izsekati s sekiro. Ker ta tura ni turistična temveč sem se pridružila 3 mladim puncam, ki so opravljale izpit za pomožnega vodnika, so poti bistveno težje in bolj nepredvidljive.

Pa vendar mi prav počasi leze pod kožo en popolnoma drugačen občutek. Ne poznam ga še v celoti, vpliva pa name tako, da vse manj godem in godrnjam sama zase. Ta občutek vpliva celo na mojo hrbtenico. Zravnala se je in vse bolj sproščeno objemam konja z nogami. Ko se je umaknil zadnji sivi oblak, se tudi moj pogled odpre, srce pa mi zapoje. Še nikoli v življenju nisem imela tako močnega občutka, da sem živa. In da moje življenje v celoti pripada meni. Kot da bi se z vsako konjsko stopinjo drobili in odpadali okovi starih ujetosti. Diham s polnimi pljuči in vem, da sem jaz jaz.

po-divjini-5Izza grmovja nas radovedno ogleduje srna. Smo nevarni? Ne delujemo ji posebno grozeče, pa vendar se raje obrne in zbeži, ko prijahamo v bližino.

Prvi dan smo jahali dobrih 8 ur. S par vmesnimi postanki za malico ter predvsem za iskanje in izsekavanje poti. Namenjeni smo bili v že postavljen tabor Eldorado.

To je na novo postavljena baraka, 100 metrov stran poljsko stranišče ter naslednjih 100 metrov šotori z vojaškimi pogradi.

Pravi komfort, vam povem ?. Ko me je zvečer Jan vprašal, kako se počutim (ves dan je jahal ob meni ali tik za menoj) in če me bolijo kaj noge ter rit, sem mu prav pošteno odgovorila, da me  ne boli prav nič in da se izvrstno počutim.

Delo smo si razdelili. Nekdo poskrbi za konje, drugi zakurimo ogenj in pripravimo večerjo. Nato pa sledi debata o vseh mogočih ter nemogočih stvareh ?. O tem, kako je rančerja nekoč medvedka grizlija podila in preganjala prav do vhoda na ranč in se mu je konj penil okrog gobca od napora, pa do tega, kako se je potrebno v določenih situacijah obnašati. Takrat, ko sem poslušala vse te zgodbe in se počutila kot majhna punčka z velikimi očmi in ušesi, še nisem vedela, kako zelo prav mi bodo kmalu prišle te štorije.

Večer se je prevesil v noč in kmalu sem ugotovila, da to niso le štorije. Da sem v resnici v divjini! Zelo dokončno mi je prodrlo to spoznanje, ko bi morala iti lulat, pa me je bilo preveč strah, da bi šla sama tistih 100 metrov do stranišča. Me je morala spremljati vodička. Tudi potrebe ne smeš v divjini opraviti kar tako, kjer ti paše. Predvsem ne v radiju manj kot 100 metrov od kraja, kjer kuhaš in ješ ter od kraja, kjer spiš. S seboj smo imeli nek bel prah (ne vem, kako se že imenuje) in vedno smo ga morali potresti po vrhu.

Počistili smo po večerji, vso preostalo hrano zavili v folijo in zaprli v nepredušne škatle. Prvo noč sem spala kot ubita. Tako kot sem legla, tako sem se zbudila. Noč je bila mirna in brez pretresov. Da, prva noč …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja