po-divjini-chilcotina-5-5

Po divjini Chilcotina V.

Pa vendar nam najbolj nevarnih preizkušenj niso povzročile velike živali in veliki plenilci. Temveč majhne in navidezno nenevarne.

po-divjini-chilcotina-5-2Jahali smo čez precej strmo plazovito pobočje, kjer je napačen korak pomenil resnično veliko težavo. Strah pred globino je bil že od nekdaj eden izmed mojih največjih strahov. Priznam – strah me je bilo.

Tako zelo, da sem želela razjahati in iti čez peš. Pa so mi povedali, da je korak mojega konja stabilnejši in bolj varen od mojega. Kot da ta težava ne bi bila dovolj, se je moral zgoditi še prav hollywoodski zaplet. Nekje na tretjini strmine je raslo nižje drevo z gnezdom divjih os. In občutek imam, da se konji divjih os bojijo precej bolj kot medvedov.

Posamič smo prečkali pobočje, z nogami iz stremen. Največja nevarnost bi bila, da se konji prestrašijo in zbezljajo. Nesreča bi bila neizogibna, zato smo jahali v velikih presledkih drug za drugim. Če bi se konj prestrašil, zbezljal in padel… da bi bil vsaj samo eden.

Prva je šla vodička Kristin, nato Kanadčanka Emily. Za njo je prečkala pobočje Španka Clementine. Vsi smo zadržali dih, ko se je njen konj ustavil in glasno zahrzal. Ose so že zapuščale panj. Ko je prišla čez, mi je pomahala, naj pridem. Bila sem na vrsti. Ose so že brenčale okrog panja in konji so hrzali. Moja Skavt je bila nemirna, opletala je z repom in divje zamahovala z glavo. V tistem trenutku me je preplavil popoln mir. Globoko in umirjeno sem zadihala, nežno potrepljala Skavt in ji mirno prigovarjala, ko sva šli korak za korakom med usipajočim gruščem. Nekajkrat je vznemirjeno zahrzala, vendar se ni vzpela in tudi zbezljala ne. Šele popoldne tistega dne sem opazila, da so jo tri ose prav grdo opikale. Je pa dobila obe moji jabolki in korenček. Resnično dobra kobila.

Druga takšna zanimiva prigoda je bilo prečkanje velikega travnika, ki so ga marmoti (neke vrste svizci, drobcene majhne živalce) spremenile v pravi nevarni poligon.

Najprej nisem vedela, zakaj tako počasi in previdno napredujemo, kmalu pa mi je postalo kristalno jasno. Ves travnik je bil poln lukenj. Še večjo nevarnost pa so predstavljali njihovi rovi. Zelo previdno smo se premikali naprej in pazili na vsak korak posebej. Če je prej na pobočju Skavt hodila zame, sem tukaj jaz morala paziti na njene korake. Ti rovi so namreč silno nevarni, saj si konj lahko zelo hitro poškoduje ali celo zlomi nogo. Za prehod čez pobočje, ki bi ga prejahali v 10 minutah, smo porabili skoraj 1 uro.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja