Gorski vodniki po kanadski divjini

Vodniki z licenco ranča Chilcotin Holidays veljajo za najboljše vodnike po divjini Kanade. Ni čudno, da jih najemajo lovci, fotografi, tudi razne državne institucije. Drži se jih sloves, da najdejo še tako skrito mrcino, jo naučijo plesati valček in te nato varno odpeljejo spet nazaj v civilizacijo.

Ni lahko pridobiti tega certifikata. Pravzaprav si kar težko predstavljam preizkušnje, ki so za to potrebne. Npr. nekaj dnevno bivakiranje sam v divjini pozimi pri minus 25 je le eno izmed njih. Brrr!

Kapo dol pred temi ljudmi! Sposobni, bistri, inteligentni, spretni, odgovorni ter iznajdljivi. In le redko kdo se je rodil v Kanadi. Skoraj vsi so prišli iz popolnoma drugačnih okolij in večina je tukaj prvič videla gorskega leva ali grizlija v živo.

Je pa tudi fluktuacija strašna. Mnogi se že po dnevu ali dveh obrnejo in odidejo iz ranča in le nekaj procentov tistih, ki ostanejo, pridobijo licenco. Ni čudno, da so na teh pohodih vodniki alfa in omega. Čeprav mora vsak podpisati izjavo o lastni odgovornosti, so vodniki vendarle odgovorni za varnost in počutje vsakega v skupini. Ravno zaradi njihove usposobljenosti je jahanje po divjini Kanade podobno pravljici.

Nemka Kristin ima s posteljo vred dobrih 50 kil, pokori pa v trenutku še tako svojeglavega konja. Iz nje veje nekakšna posebna gracioznost, ki se niti malo ne zmanjša, tudi če je obuta v do kolen umazane škornje. Ne govori veliko, ima pa  v vsakem trenutku vse pod nadzorom. S svojo milino, prijaznostjo in podporo mimogrede pomete vse tvoje strahove.

»Če konj brca in ga ne moreš podkovati, mu samo zagrozi, da greš po Kristin in se bo konj sam preobul«, se hecajo na ranču.

Francozinja Marie, nasmejana in duhovita igriva punca, velja za strah in trepet grizlijev. Njen sloves v Kanadi je tolikšen, da so v lanskem letu prišli na ranč reporterji neke znane revije in posneli intervju z njo. Najraje jo najemajo lovci, saj se zna narediti skoraj nevidno in neslišno ter jih pripelje na par metrov v bližino medvedov.

Pravijo, če se kakšen medved oglasi, potem je to svarilo: »Pazite fantje, Marie prihaja. In takrat je že prepozno.«

Švicarka Elodie je doktorica biologije, sicer strokovnjakinja za netopirje. Očara s svojo preprostostjo in iskrenostjo. Trebušna plesalka, prijazna in odgovorna punca ter neodvisna in noro pogumna. Potapljala se je ob koralnem grebenu, prečkala džunglo, se podila s snežnimi psi po severu Kanade ter vodila lovce po divjini Chilcotina. Omehča še tako trmasto glavo. Ter ostrmiš od občudovanja, ko jo vidiš v akciji. S svojo vztrajnostjo, drznostjo in iznajdljivostjo nemogoče spremeni v mogoče.

»Nekaj ne gre?« se smejejo na ranču. »Vprašaj Elodie.«

Jan, sin moj, prisežem, da Chuck Norris ni tvoj oče, čeprav je tako videti ?. Na neosedlanega konja skoči tako hitro, da mu ne utegneš slediti s pogledom. Ob njem se v divjini počutim najbolj varna. Spreten, inteligenten ter iznajdljiv, maksimalno pošten in hudo odgovoren. Pogosto oster v besedah, če kdo jamra ali se pritožuje, vendar izjemno nežen in pomirjujoč v napetih ali nevarnih situacijah. Nanj se lahko zaneseš kot na to, da bo jutri nov dan.

»Nova, neznana in nepredvidljiva situacija? Tvegana, nevarna in nihče ne ve, kaj storiti? Vsi bežijo?« Vse glave se že ozirajo naokrog: »Kje je Jan?«