Po divjini Chilcotina IV.

Če danes pogledam nazaj, sem doživela kar nekaj precej nevarnih situacij. Nekajkrat se mi je meglilo pred očmi od strahu. Najbolj takrat, ko so naju na poti na ranč napadale divje koze ? in kasneje, ko smo jahali mimo osjega gnezda. Pa drugič o tem.

Vendar se mi trenutek, ki so ga naši vodniki označili kot najbolj nevarni, ni zdel prav nič posebnega. V zgodnjem dopoldnevu smo jahali med drevjem, ko so postali konji nemirnejši. Sami od sebe so pospešili korak in začeli prhati. V tem, ko so šilili z ušesi in vrteli z repi, je od zadnje vodičke prišlo navodilo, da se strnemo v gručo in po najkrajši poti na plano.

Vodiči imajo posebni status. Lahko se še tako zabavamo in smo prijatelji, njihova beseda je zakon. Vodič je alfa in omega. Oče, sin in sveti duh. The Big Boss. Čeprav mora vsak pred odhodom podpisati izjavo o lastni odgovornosti, je vendar glavnina odgovornosti na vodičih. Če reče: »Razjahaj«, ti razjahaš. Če reče; »Obrni v levo,« to narediš. Brez vprašanja in brez komentarjev. Vodiči imajo vso pravico, da se brez razlaganja obrnejo nazaj na ranč, kjer neubogljivega in preveč predrznega turista po hitrem postopku pospremijo z ranča.

Konjev ni bilo potrebno priganjati, pravzaprav smo jih morali zadrževati. Da je morda res kaj narobe, sem pomislila, ko je Jan z velikim nasmehom prijezdil zraven mene, ter se z mirnim glasom obračal na svojo in mojo kobilo. Toda njegove oči so ostro streljale naokrog in v drugi roki je nosil puško. Vodiči nikoli niso nosili puške v roki!!! Le ta je vedno tičala v posebnem zavoju ob sedelni torbi. Tudi obe vodički sta jahali s puško v roki. Hm, moj sin je do mene tako izredno prijazen le takrat, ko gre za kakšno nevarno situacijo. Sicer je bistveno manj; večinoma je nezainteresiran.

Kmalu pridemo na čistino ob majhnem jezeru. Nato pride povelje: »Ne bomo se ustavljali, gremo v tesni gruči naprej.«

In to je trajalo več kot uro.

Konji so bili nemirni, obe vodički in Jan pa so se šalili, ob tem pa budno spremljali okolico ter jezdili s puško v roki! Šele kasneje, ko se je napetost pri konjih umirila in so bile puške spet v svojih tokih, smo razjahali in sem izvedela, da nas je sledil couger. Puma. Mačkica, katere se tukaj (kot sem opazila) bojijo bolj kot medvedov. Pravijo, da se ti medved umakne (če ravno ne plešeš po njegovi jedilni mizi ali ne hodiš okrog mladičev… ali nosiš medenih stvari s seboj 😛 ), medtem ko je ta mačkica tihi lovec. In prav nič se ne obotavlja napasti človeka.

Neslišno sledi in rada nepričakovano napade. Med ljudmi je povzročila več nesreč in smrti kot grizliji. Žal mi je bilo, da je nisem mogla posneti. Pravzaprav je nisem niti videla☹. Kristin mi je povedala, da ne bi dolgo uživala v fotografiji. Ko to mačko enkrat vidiš, je namreč že v napadu. In ponavadi se ne konča prav prijazno za človeka.

Kanada je čarobna dežela.

Prvinska, pristna, svobodna.