Parksville in Monk Art Gallery

Priznam: moja angleščina je tako slaba, da si ne zasluži niti naziva »polomljena«. Preprosto je je premalo. Vendar jezik ni bil nikoli moja ovira.

Junij 2016 – Parksville na Vancouver Islandu v Canadi

Razpravljava o tem, kako ljubko je tole majhno mestece, kjer na eni strani svežijo tvoj pogled visoke gore, ki se ogledujejo v kristalno čistih jezercih, na drugi pa širina oceana. Ko se tako sprehajava po idiličnem parku za otroke, kjer so skoraj vsa igrala povezana z vodo, po kateri veselo čofotajo otroci, se nasmehne.

»Všeč mi je ime Nicole« (tole je bil komentar na ime navihane male punčke, ki se je spuščala po toboganu.)

V sončni uličici me pritegne napis Monk Art Gallery in slika mogočnega drevesa iz deževnega gozda. Na Islandu je deževni gozd z resnično orjaškimi drevesi ter prepreden s podrastjo, ki lahko občasno deluje precej zlovešče. Posebno takrat, ko moj pogled slučajno obstane na odtisu mehkih šap. Velikost šape v trenutku prekine moj prekipevajoč zanos in ugotovim, da je za danes dovolj sprehoda. Takšna drevesna krasotica me kar vabi, da vstopim v galerijo.

Slike dreves so na vseh stenah, prostor pa je prijeten in ima pridih nečesa magičnega. Gospa mehkih oblin in prav tako mogočnega nasmeha me v trenutku osvoji. Takoj po pozdravu in prvih vprašanjih ali je umetnica ali le prodaja slike, ugotovi, da sem tujka. Od kod sem in kaj počnem v Canadi njo prav tako zanima, kot mene njena galerija. Povem, da sem iz Evrope, iz Slovenije… it’s a small country near Italy… Nekako že pričakujem, da večina ljudi še nikoli niso slišali za Slovenijo.

»O, vem. Vem, kje je Slovenija. Bila sem že v Sloveniji. Na Bledu in v Ljubljani… v Piranu…« Ko ugotoviva, da imava med slovenskimi slikarji skupnega znanca, sva že pravi prijateljici in pogovor zavije v bolj osebne vode. Povem ji, da sem na obisku pri sinu, ki živi in dela v Canadi, na ranču s konji. Takrat šele se najina debata razvije. Koliko je star… je že poročen… ima namen ostati v Canadi…? In še: »Imam krasno hčerko… le nekaj let je mlajša od vašega sina….je še samska… ljubi konje…«

V tistem trenutku vstopi v galerijo sin, prepričan, da sem že absolutno predolgo v prostorih umetnosti in trdno odločen, da me po najkrajši poti zvleče ven.

Pa nisva šla tako hitro. Jan je povsem očaral umetnico Monk, čeprav se je meni zdel bolj nestrpen kot prijazen. Povedala mu je, da njena hčerka Nicole (da, zanimiva so naključja in pota Gospodova) obožuje konje in vsako jutro jaha po plaži, kjer imajo bungalov… Pobrska po telefonu in mu pokaže slike čednega dekleta ter bungalova na Havajih, ki ga bo hčerka ob poroki dobila za darilo!!!!

Pove še, kako odgovorna in skrbna je Nicole in da se vrne na Island čez 3 dni.. Naj ostaneva ali se čez 3 dni vrneva… Ljubi živali,  je prijazna in odprta, zgovorna punca, toda ne preveč klepetava… Skratka – postajala sva vse bolj zmedena.

In preden se končno posloviva, me vpraša, katera slika me je pritegnila. Pokažem ji veliko platno mogočnega drevesa in se radovedno sprašujem, kaj bo sledilo. Tudi če mi sliko pokloni, je ne morem vzeti, saj bi mi na potovanju predstavljala večje breme kot darilo.

No, Monk je imela drugačne načrte!

Vzame paleto, nekaj barv in čopič in zmeša barve. Vzame sliko iz izložbenega okna, odmakne listek s ceno in mi poda čopič.

»Nariši, dodaj dve veji. Eno zate in eno za tvojega sina. In se spodaj ob mojem imenu podpiši.«

Takrat so vsi moji notranji organi zaplesali prav posebni ples. Roka se mi je tresla, vendar nista moji veji prav nič zmanjšali mogočne lepote tega drevesa. Morda prav zdaj krasi dom neznane osebe in se na njej lesketa moje ime.

Ko sva se čez 15 minut znašla na ulici, sva bila oba tako pretresena, da sva kar molčala.

»Kaj pa je bilo tole? Sem prav razumel, da me je gospa snubila za svojo hčer?« je bil ves zmeden.

Ker sem se že otresla prve začaranosti, sem mu takoj vehementno pojasnila, da je gospa inteligentna in razgledana oseba ter kot takšna je takoj prepoznala, kakšen briljant se skriva v meni. Tako dragocena oseba kot sem jaz res ne more imeti slabega sina, zato je takoj pravilno ugotovila, da je lahko sin takšne ženske odlična partija za vsako hči.

Z nejevoljnim glasom me potegne iz oblaka domišljavosti in mi poočita: »Kako je mogoče, da se tako briljantna oseba že 10 let uči angleško, pa še vedno ne zna pravilno povedati niti enega stavka?«

»Sine dragi, razmisli malo o tem: Želiš si ostati v Canadi, želiš si ljubezni, želiš imeti dom. Že več kot leto in pol se trudiš in delaš. In brezhibno govoriš angleško. Jaz govorim po šalabajzersko. In vendar ti v 15 minutah z mojo polomljeno angleščino dobim ženo, hišo na Havajih in državljanstvo. V prodajni galeriji pa visi slika z mojim podpisom. Mislim, da se vrednost jezika kaže v rezultatih.«

Ostal je brez komentarja, kar se ne zgodi prav pogosto.

Hm, od takrat naprej mi še ni očital neznanja angleščine.