tofino

Tofino – raj za deskarje

Tofino je majhno mestece nekje na polovici zahodne obale otoka (Vancouver Island) in je znan predvsem kot raj za surfarje, saj ga obiskujejo mladi iz celega sveta. Ker ne surfam, mi kraj sam ni ponujal veliko. V pol urce sva ga prehodila 2x po dolgem in počez ter naokrog ob obali. Kjer se je to seveda dalo, saj se zelo spoštuje Private Property.

V majhnem marketu sva kupila nekaj za pod zob, medtem ko piva naprimer ne moreš kupiti v nobeni trgovini. To je značilno za celo British Columbijo. Niti ne smeš na sprehodu v roki nositi pločevinke piva ali celo – bog ne daj – piti iz nje na javnem prostoru. Lahko piješ coca colo, ne pa piva. In kazni so v Kanadi precej visoke. Za to so posebne trgovine Beer&Wine Store, kjer lahko kupiš alkoholne pijače. Konec junija je znana prireditev Tofino festival hrane in vina, kjer smeš spiti pivo ali vino na za to označenih mestih.

Sicer pa so za Tofino značilni visoki valovi, potovanja kitov in divje cene.

Ima pa Tofino zelo zanimive prehode čez cesto. Tukaj ni nikjer videti teh znanih belih črt – zeber. Prehodi so označeni z delfinčki, ribicami, tjulenjčki, kiti…. Tofinci  so res kreativni in ustvarjalni ljudje.

Pokrajina okrog je prečudovita. Skozi naravni park Ucluelet je speljana sprehajalna pot, vendar sta gozd in pokrajina ohranila vso svojo prvinskost in divjo lepoto. Prvič sem videla takšen gozd. Deževni gozd z ogromnimi drevesi in dopoldne je čez njega razvlečena meglica kot stepena sladka smetana. Lepo se je sprehajati po urejeni poti, vendar že meter v notranjost zaveje popolnoma drugačna, neobvladljiva in nepredvidljiva energija. V trenutku ti je kristalno jasno, da je to divjina.

Kanada je res dežela nasprotij, ki so neverjetno lepo zaobjeta vsa skupaj. Še vreme tukaj ob oceanu je zanimivo: toplo in hladno hkrati. Eni ljudje imajo zgoraj bunde in so obuti v patike, eni so celi oblečeni kot pri nas pozimi, drugi pa zraven njih hodijo v kratkih hlačah. In res ne veš ali je toplo ali hladno. Oboje hkrati. Naenkrat.

Veliko je urejenih Village Resortov za turiste in kampov. Pravzaprav je imeti nekaj zemlje – čisto vseeno, kakšne kvalitete – okrog Tofina izjemno dragocena naložba. Cene se povzpnejo višje od vsakega vala.

Nočila sva v McKanzie Campu blizu Tofina. Najdražji camp, v katerem sva bila in najbolj zanikrn. Ozemlje je bilo razdeljeno na majčkene, ozke parcelice in če je kdo postavil nekoliko večji šotor, si skoraj moral lezti skozi njegov šotor, da si prišel do svojega razdelka. Lastnica gospa McKenzie je drago prodajala popolnoma mokra drva za ogenj, ki niso hotela goreti, tudi če si jih polil z bencinom. Neurejeno, zanikrno in drago. Dobro počutje gostov sigurno ni bilo niti približno na seznamu njenih vrednot. Žal mi je bilo, da ni bilo v Ocean Village Resortu več nič prostora.

Sva pa zato srečala skupino motoristov iz Manitobe, s katerimi sva si delila težave pri prižiganju in ohranjanju ognja. Vsi oblečeni v črno usnje – usnjene jakne, usnjene hlače, okovani škornji. Kjer ni usnje pokrivalo kože, so jo prekrivale tetovaže. Priznam: ko sem jih zagledala, se nisem prav dobro počutila. Vendar – že dolgo dolgo časa nisem srečala bolj prijaznih, prijetnih in ustrežljivih ljudi. Povabili so naju k svojemu ognju, ponudili večerjo in nato je stekla debata.. Pripovedovali so o svojih dogodivščinah na poti, saj si vsako leto privoščijo mesec dni potovanja z motorji. Seveda so doživeli že marsikatero dogodivščino in že dolgo se nisem tako nasmejala. En zdravnik, dva podjetnika, en bankir. Vsak s svojo partnerko, le eden je bil sam. Ta skupina motoristov so bili najboljše, kar je McKenzie Camp lahko ponudil. Popolnoma so spremenili mojo predstavo o motoristih. Prav rada bi jih še kdaj srečala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja