Na trajektu iz Vancouverja na Vancouver Island

Z velikim zanimanjem sem opazovala dogajanje. Punčki, stari nekje med 8 in 10 let, sta se tresli v kratkih rokavih. Oh, še mene je mrazilo, ko sem ju gledala, pa sem oblekla debelo termo jopo. Medtem ko sta se tresli kot šibi-ci na vodi, jima je mamica mirno kazala razigrane valove, tjulna, ki je v rokavu pred oceanom prevračal kozolce in se veselo smejala. No, smejale so se vse tri. Le da mamice ni zeblo, saj je imela jakno z dolgimi rokavi. No, pri nas se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi. Skoraj ne poznam slovenske mame, ki bi se razigrano smejala v toplih oblačilih, medtem ko bi njuni hčerki zraven šklepetali z zobmi.

Takšne situacije, ki se močno razlikujejo od meni poznanih, me vedno zanimajo in pritegnejo mojo radovednost. No, medtem ko sem se jim približala, sem radovednost vsaj malo prikrila.

Nepričakovani skok orke na odprtem oceanu je bil zame dobra iztočnica za pogovor. Z mamico sva izmenjali nekaj običajnih besed, kmalu pa sem omenila, da je zelo hladno, s čemer so se vse tri strinjale.

»Tudi punčke verjetno precej zebe,« sem tako mimogrede, čisto nedolžno omenila. Reakcija mame me je čisto osupnila in seveda tudi zaprla usta. Pogledala me je, se mi odprto nasmehnila in pritrdila:

»Da, zebe ju.«

In s tem sva pogovor končali. Nihče se ni prav posebej sekiral, če ju zebe ali ne. Je mama oblečena ali ne. Vzdušje med njimi pa je bilo sproščeno in prijetno.

Pri nas bi mamo zeblo, ker bi najprej oblekla otroke, nato pa bi s svojim nezadovoljstvom in s sitnobo pregnala vsem vsako sled dobre volje. No, to je bila le moja misel. Ne vem, zakaj sta bili punčki v kratkih rokavih. Morda se nista oblekli in jima je bila to lekcija. Morda. Vendar se pogosto spomnim na to situacijo. Zase vem, da imam raje občutek svobode, čeprav me zebe, kot da mi nekdo neprestano visi za vratom in mi odreja, kaj smem in česa ne ter živi namesto mene.

Na tem trajektu me je čakalo še eno presenečenje. Ko sem se sprehodila po njegovi dolžini, so moja ušesa zaznala glasbo, ki mi je bila močno domača. Pravzaprav me je melos spomnil na dobro staro Jugo. Rahlo otožen in sentimentalen. Sledila sem zvokom, ki so postajali vse glasnejši. Kmalu sem jih zagledala. Band sedmih orkestrašev. In velik napis Orkestar Šlivovica.

Yap, bilo kuda, Balkan svuda ?.

Šli so na poroko nečakinje enega trubaša. Priznam, lepo mi jih je bilo slišati na trajektu sredi oceana.