Haida Gwaii

Haida Gwaii je otok v Tihem oceanu ob zahodni obali Kanade. Je zibelka celotne severno ameriške indijanske kulture. Najbolj znani so izdelki iz značilnega črnega Haidskega kamna, ki ga ni mogoče dobiti nikjer drugje. Iz celine pridete nanj iz dveh pristanišč: iz Bella Coole ali iz mesta Prince Rupert.

Pripeljala sva se s trajektom iz Prince Ruperta. Trajekt vozi 6 ur, vožnja pa je izjemno udobna in prijetna. Hrana na trajektu je sveža ter okusna, kuharji jo sproti kuhajo. Cene niso nič dražje kot na celini. Queen Charlotte je pristanišče na Haida Gwaii in bi ji v našem merilu težko rekli mesto. Ali vas.

Zanimivo, da sva morala pred vkrcanjem podpisati izjavo o lastni odgovornosti glede odhoda na otok in pustiti kontaktno številko osebe, katero bi obvestili, če se ne vrneva. Hm!

Pozno popoldne sva prispela na otok in se po edini cesti podala na sever. Proti Massettu. Okrog in okrog gozd, mokra cesta, dež, nikjer nikogar. In kot privid je naenkrat pred nama kolesar, ki mirno poganja pedala. Ne bi bilo nič nenavadnega, če njegove čelade ne bi krasilo ogromno rogovje losa ali jelena. Bila sem tako presenečena, da sva že zdavnaj odpeljala mimo, preden sem se spomnila na fotoaparat. Sicer pa najboljših doživetij in najbolj nenavadnih pogledov sploh nisem posnela. Ni bilo časa.

Ves čas naju je spremljal dež. Ko sva pripeljala v Massett, je bilo že temno. Bila sva lačna in utrujena. Iz enega okna se je prebijala topla svetloba in vstopila sva v prijetno domačo restavracijo, kjer sta za eno mizo 2 para ravno zaključevala z večerjo. Tisto, kar se je še videlo na njihovih krožnikih, je izgledalo slastno.

Dobro razpoloženje je bilo prekinjeno v par sekundah: »Sorry, zapiramo.«

Opotekla sva se nazaj na cesto, na dež in v džip. Lačna, utrujena in brez rezervacije v kakšni koči.

Ta dan sem bila sitna in zoprna. No, ne le jaz. Obema se je zavleklo pod kožo nenehno pršenje dežja. Od vsepovsod je kapljalo, klobuk je sicer ohranjal mojo glavo suho, to je bilo pa tudi vse. Glava me je bolela in karkoli sem prijela, je bilo mokro. Ni se nama ljubilo niti zakuriti ognja in si skuhati kakšnega čaja. Še šotora nisva postavila. Zavlekla sva se v džip in se vsak na svojem koncu zavila v svojo sitnobo.

Zjutraj so me prebudili ptički, valovi so nežno oblivali obalo. Sprehodila sem se. Ne vem, kaj se je zgodilo. Z vsakim korakom sem bila lahkotnejša, srce pa mi je pelo in vriskalo.

Ko sem se vrnila, je bil tudi Jan že pokonci. Ob jutrih je ponavadi čemeren, dokler ne dobi svoje doze kave. Mirno je sedel in puhal tisto elektronsko cigareto (tako nekako se ta zadeva imenuje) in mirno navrgel: »Hm, tukaj pa se pozdraviš, če si bolan.«

Ja, tudi on je začutil nekakšno neizrekljivo vseprisotno radostno energijo, ki je pronicala v vsako posamezno celico.

Haida Gwaii – varno naročje velike matere Zemlje, kjer sta življenje in smrt le dve plati iste energije.