Nazaj na ranč in 7 veličastnih

Tako, pa smo nazaj.

Stuširala sem se in se preoblekla (oh, kako paše) in dobila certifikat, da sem obiskovala šolo za gorske vodnike ter samostojno jahala z njimi po njihovih poteh. In to niso poti za začetnike!

Nimam licence za gorskega vodnika, ker še mnogih stvari ne obvladam samostojno:

• Ne znam sama in samostojno podkovati konja – teoretično ga znam, čisto sama v praksi pa ne.
• Ne znam samostojno natovoriti tovornega konja – teh vozlov je ohoho… en konec vrvi sem, pa zanka, drugi konec vrvi tja in…. eh, kar nekaj znanja je potrebnega za diamantni vozel, s katerim se pritrdi tovor na konja.
• Sama in samostojno ne znam povezati konja za čez noč – nekatere daš na daljšo vrv, drugim se povežejo noge, tako da se lahko pasejo, ne morejo pa daleč oditi. Seveda s posebnimi vozli.
• Še nisem zanesljiva pri branju sledi – prepoznam pa, katera sled je od črnega medveda in katera od grizlija.

Ta certifikat je sedaj na častnem mestu! Pomeni mi več kot zgolj potrdilo, da nekaj znam. Pomeni mi potrditev, da se sanje lahko uresničijo!

Pri 14 letih so prijateljice in sošolke sanjarile o fantih. O princu na belem konju. Jaz sem sanjarila le o konju :). Si predstavljala, da jaham čez prerijo kot Ana četiri pištolja. Morda ob boku z Winetoujem. Heh!
In sedaj sem, po tooolikoo letih prvič jahala konja. Čez divjino do samega ledenika. Sicer pozno, vendar sem si uresničila eno otroško željo. Ob boku s sinom.

Mi pravijo kolegice, da bi tudi želele jahati, pa jih je preveč strah. Resnično se je potrebno zgolj odločiti. Ter se ločiti od nekaj časa, nekaj denarja.. Od strahu se ni potrebno ločiti. Jaz sem ga vzela kar poleg  🙂 Še oklepati se ga nisem rabila, ker se me je sam držal :). Zanimiv je ta strah. Ko vidi, da ne dobi dovolj pozornosti, se namuli in nekam potuhne. Do naslednje strmine, do naslednjega ovinka. In tako znova in znova, dokler ne razvodeni.

Čeprav se mnogo česa ne vem, sem izjemno ponosna nase, kajti mnogo mnogo vem.
Moj certifikat jamči, da sem dobra in popolnoma samostojna jahačica po najzahtevnejših poteh. Baje ima med pravimi jahači in profesionalci veliko vrednost in spoštovanje.

In te poti so resnično zahtevne.
Gor in dol po strmini, čez plazove, potoke, hudournike in celo ledenike. Na začetku so mi ozke strme poti ob prepadnih pobočjih povzročale vrtoglavico. Preprosto – zaupati moraš sebi in svojemu konju in on te mor ubogati na en sam poteg z vajetmi.

Tako pa jezdiš neosedlanega konja. Če ne moreš sam splezati nanj, ti kdo nastavi nogo in pomaga. Jan pa je pri skoku na konja tako hiter, da nam ga ni uspelo dobiti v fotoobjektiv ?.

Tale guide school in ranč je res nekaj posebnega. Rada bi se vrnila.

Nekega dne.