Skrivnostna moč Haide Gwaii

Ne vem, kako sva jo sploh našla. Pravzaprav je bilo čisto naključje. Kolovozno pot med drevesi namreč. Sledila sva ji in se pripeljala na jaso, kjer je stala manjša brunarica z napisom Art Store. Kako pa je ta trgovina lahko kaj prodala, mi je še vedno čista uganka.

»Vidiš, tukaj ga bom sigurno lahko kupil,« se je razveselil.
V mislih je imel obesek vrana iz posebnega črnega kamna, ki je značilen le za Haida Gwaii in staro indijansko umetnost in ga je iskal že v par trgovinah po Kanadi. Vstopila sva.
Notranjost lesene prodajalne je bila izjemno prijetna. Vsepovsod najrazličnejši indijanski izdelki in v kotu za pultom ena stara ženica. Posušena kot suha sliva. Njene oči pa kot da so imele neko svojo lastno moč in energijo.

Pogledala je Jana, se nasmehnila s svojimi brezzobimi usti in rekla:
»Smo te že čakali. Čaka te.«
Najprej sem mislila, da sem spet kaj zafecljala s svojo angleščino in sem narobe razumela. Posebno še, ker se ni njemu zdelo prav nič čudno.

Potem sem pomislila, da imajo verjetno tudi Indijanci podobno finto kot Indijci, ki zahodne popotnike pozdravljajo z: «Ti me iščeš, jaz te pa najdem.« Pravzaprav pa mi še danes ni jasno, kaj je to bilo. Starka je vsa zadovoljna izpod pulta potegnila obesek.
Vrana iz črnega Haidskega kamna. Edinega takšnega v trgovini. Očitno sem bila presenečena le jaz.

Vse skupaj se mi je zdelo milo rečeno nerealno. Kot da sem v nekakšnih sanjah. Ogledovala sem si kamne na njenem pultu, ko prime enega in mi ga odločno potisne v roko. Nisem razumela njene angleščine, njenih besed, pa vendar sem razumela, da moram kamen nositi v žepu v predelu medenice. Živo me je pogledala in mi spodbudno prikimala: »You need it.« Hm, zanimivo utripanje povzroča ta kamen ?.

Razgledala sem se naokrog in v tem času je starka izginila (verjetno so bila zadaj še kakšna vrata), za pultom pa je bila najbrž njena vnukinja. Mlada deklica je bila nasmejana, oči je imela pa prav tako žive (zato sem sklepala na sorodstveno vez).

»Je lepo tukaj, kajne?« je vprašala Jana.

»No,« se ni kar vdal: »Res je nekaj posebnega.«

Nasmeh ji je ožarjal obraz, ko nama je povedala, da je približno 5 kilometrov naprej od kampa, kjer sva nameravala nočiti, še en manjši kamp. Le za domačine, turisti zanj niti ne vedo. Zvečer da bodo imeli zabavo in naj se jim pridruži.
Tako kot pri babici sem tudi pri vnukinji odpadla kot gumb na gatah. Nobeni se nisem zdela posebno zanimiva.

»Še dobro, da imava jutri zjutraj trajekt. Če ostaneš več kot tri dni, je nevarnost, da več nočeš oditi,« je zamišljeno pokomentiral, ko sva zadnji večer tiho obsedela ob ognju.

Hm, morda sva pa zato morala pred vstopom na trajekt dati kontaktno številko osebe, kateri sporočijo, če se ne vrneva več.

Kamen imam še vedno. In kdaj pa kdaj si ga še vedno dam v žep. Šele kasneje sem se zavedala, kaj je pravzaprav naredila stara indijanka s tistim kamnom. S tem, ko je preusmerila mojo pozornost na kamen v predelu medenice, je hkrati tja usmerjala tudi mojo energijo. “Kamor gre pozornost, tja teče energija!” sem se leta nazaj učila na NLP-ju (nevrolingvistično programiranje). Močno dvomim, da je to besedo stara indijanka že kdaj slišala. Vendar je takoj ugotovila, kaj potrebujem. In je znala to narediti na čisto preprosti način.