Po divjini Chilcotina VI.

Ti konji so posebna gorska pasma. Manjši od naših evropskih, vendar trpežnejši in močnejši. Konji so kot ljudje večinoma zelo družabni in so silno nesrečni, če jih ločiš od prijateljev. Celo zbolijo od same žalosti. Lansko zimo je krdelo volkov napadlo konje in so enega (najstarejšega, ki je bil že precej bolan) raztrgali in požrli. Njegov prijatelj je potreboval več mesecev, da so ga uspeli izvleči iz žalosti. So se na ranču že bali, da bo od same žalosti tudi on umrl.

Niso pa vsi konji družabni. Tale kobila je samotarka in tudi ostali so previdni v njeni bližini, saj rada brca. Če ne moreš mimo nje v velikem loku, moraš biti zelo previden. Obideš jo tako, da ji položiš roko na bok in ji nežno in odločno prigovarjaš, medtem ko jo obhodiš. Pa vendar moraš imeti tudi kar nekaj sreče.

Včasih so bili to divji gorski poniji in le v malem številu jih še najdemo v divjini. Je pa na ranč sam od sebe prišel silno cartljiv mlad žrebec, ki so ga poimenovali Jimmy. Nenehno prosjači za priboljške ter da ga božaš, jahati pa se ne pusti. Še nikomur ni uspelo, da bi ga zajahal. Vsak, ki je poskušal, je boleče pristal na tleh. Zelo rad pa se pridruži kakšni skupini na izletu ali turi, vendar povzroča samo zgago. Ko smo se spuščali po zelo strmem klancu (tako zelo strmem, da smo razjahali in vodili konje za seboj), je pridivjal za nami in kot kakšen pobalinski najstnik znerviral vse konje. Takrat je bil moj strah pred globino še večji kot sedaj in ko sem previdno stopala navzdol, se je zrinil mimo moje kobile in mi potisnil gobec za vrat. Hotel je pač, da ga božam in ljubkujem. Toda to je naredil tako silovito, da me je odneslo navzdol in le moji kobili se lahko zahvalim, da sem ostala z vsemi celimi kostmi ☹. Pravi nagajivi pobalin.

Le malo jih je še ostalo v divjini. Svobodni, neukročeni in neskončno lepi.

Močni in vzdržljivi. Kljubujejo mrazu, vetrovom in divjim plenilcem. In le ti zmorejo strme vzpone vse do ledenika.

Naša Clementine pleše v prostem slogu s konjem, pa tudi vsi ostali smo se bolj ali manj uspešno trudili ostati na nogah. Življenje je res nepredvidljivo: kepanje na ledeniku ter prečkanje s konjem je nepozabno doživetje. Kako neverjetno se življenje obrne ?.

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom kdaj prijezdila celo do ledenika. Hvala, sin moj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja