po-divjini-chilcotina-1

Po divjini Chilcotina III.

Luna je bila neverjetno velika, srebrna. Res čarobna, toda jaz sem zaspala kot ubita. Prepričana sem bila, da me tisto noč nič ne bi moglo prebuditi. Motila sem se.

Le redkokdaj gre vse po planih. V divjini sploh. Nisem še dolgo spala, ko me je nekaj prebudilo. Še danes ne vem kaj. Noben od znanih čutov me ni opozoril na nič. Nič nisem ne videla ne slišala, pa vendarle sem naenkrat odprla oči. Noč je bila svetla, zato so se sence lepo odslikavale na šotorskem platnu. Težki koraki… kot, da meljejo nekaj pod seboj… rahlo godrnjanje ali kot bi si kdo hotel očistiti grlo… Gredo tudi ostali končno spat? In senca… velika, resnično velika… Nihče od nas ni mogel metati takšne sence. Pod nobenim kotom.

… »Babica, babica, zakaj imaš tako velika ušesa? In zakaj imaš tako velike roke?«…

po-divjini-chilcotina-2Res ne vem, kako sem v tistem trenutku lahko pomislila na Rdečo kapico☹. Moji možgani včasih precej nenavadno delujejo. Bolje bi rekla – tako velike kremplje. Kajti – še preden so moji možgani doumeli, kaj se dogaja, se je težka šapa približala platnu ob kotu šotora … hrsssskk…hrrrssskk…. In platno se je cefrajoče razparalo. Prav tam, kjer je bila moja potovalna torba. Nič nisem razmišljala, pa tudi strah me ni bilo. Ne še.

To ni slika mojega nočnega oboževalca. Takrat ni prav nikomur padlo na pamet, da bi iskal fotoaparat.

»Aha, to je to. Medved. Grizli,« mi je šinilo skozi možgane. Skozi misli se mi je z bliskovito naglico zavrtelo vse, kar sem se do tedaj naučila in slišala o tem, kako se je potrebno vesti ob srečanju z medvedom. Imela sem čas, da sem se spomnila vseh pojasnil, napotkov, zgodb in anekdot… Popolnoma mirna in hladnokrvna. Imela sem občutek, kot da se vse odvija neverjetno počasi.

Z roko sem otipala ob postelji, kje je moj bear spray. Hkrati sem v mislih slišala tudi (manj pomirjujoče) pojasnilo, da ti pride prav takrat, ko ti medved že žveči nogo… Hm, ne preveč obetavno. Se moram zviti v kroglico in si zaščititi obraz, ali se naj ob nasprotni steni skušam splaziti iz šotora? Pravzaprav ne vem, kaj natančno bi naredila. Mislim, da sem rojena pod srečno zvezdo in me ima Bog rad. Takrat sem namreč že slišala ropotanje, vzklike, ki so se bližali iz tabora. Ko se je Clementine odpravljala spat, je v mesečini zagledala obris grizlija med šotori in seveda takoj dvignila na noge ves tabor. Hrup, ki so ga povzročili, mojemu snubcu ni ugajal. Prvič sem slišala glasnejše godrnjanje, obrnil se je in že ga ni bilo več.

No, takrat – takrat pa sem se začela tresti. Zobje so mi šklepetali in komaj sem govorila. Medvedje v Kanadi so lepo vzgojeni in skoraj nikoli ne pridejo v camp. Ljudi se izogibajo in tudi ponoči ne kolovratijo naokrog. To vedenje je bilo tako nenavadno, da smo morali poiskati vzrok. Seveda je največja verjetnost, da mu je zadišalo nekaj iz moje sedelne torbe. Tam je bilo tudi platno razparano. Toda kaj? Nisem neumna in nisem nosila sendvičev v torbi. Vse smo prebrskali. Nobene hrane nisem imela v njej; toliko sem že vedela o pravilih življenja v divjini.

In potem ga je Jan potegnil na plan! Inkriminatorni dokaz. Povzročitelj strahu in gorja ter neprespane noči. Moj medeni lipstick, odprt in brez pokrovčka, ki sem ga izgubila bogve kdaj in kje. Čeprav je bila to edina možna razlaga in edini razlog, se mi še danes zdi skoraj neverjetno, da bi tako majhna zadevica, ki tiči v žepu torbe, lahko privabila kosmatinca.

Nisem vedela, da so medvedje tako nečimrni. No, ta kosmata dama je očitno želela biti urejena in imeti mehki gobec za svojega izbranca. Danes se hecam, takrat pa mi ni bilo do duhovičenja. Tudi ostali mi niso bili prav nič hvaležni za to izkušnjo. Verjetno je odveč praviti, da tisto noč vsi skupaj nismo spali prav veliko. Še danes ne vem, kje je končal svojo žalostno zgodbo moj lipstick. Divjina terja davek. Ko je jutro pozlatilo vrhove okrog tabora, je bil pozabljen ves strah. Srce mi je prekipevalo od radosti. Življenje… tisto prvinsko, divje… je vabilo in napenjalo moje žile.

Ljubim Slovenijo. Lepa je. Toda Kanada – Kanada je domovina moje duše. Da, res sem rojena pod srečno zvezdo. Hvala, hvala, hvala.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja