Vancouver

Vancouver – mesto 16 občutkov; različnih in vseh hkrati. Kjer so vsa nasprotja združena v prijetno celoto. Splošna klima je zelo prijetna, vendar se meša toliko različnih občutkov kot je stilov gradnje in različnih ras.

Sam center je sodobno velemesto, City of Windows, izredno čisto in urejeno. Ocean, ki ga nežno obdaja, mehča njegove stroge linije in daje občutek odprtosti ter širjave.

Zahodni predel poseljujejo bogate in velike prestižne hiše, ki so večinoma v lasti Kitajcev. Bolj na severu ali vzhodu pa se v eni uličici družno naslanjajo druga na drugo zgradbe, ki kot da tekmujejo, katera bo bolj drugačna od druge: visoka kamnita se prav prijazno spogleduje z nizko leseno, vso pokrito s skodlami. Zraven se zrcali v svojih neštetih oknih sodobna steklena stavba, na katero se naslanja majhna živo pobarvana zidana hiška.

Mislim, da je med Kanadčani Vancouver najbolj željeni kraj za življenje. Pa vendar so angleško govoreči belci v manjšini. Izjemno veliko je Kitajcev in če ne bi vedela, kje sem in če ne bi bilo tako urejeno, bi pomislila, da sem v kakšnem kitajskem velemestu.

V Vancouvru sem se srečala s svojimi prvimi divjimi živalmi Kanade ?. Po Kitsilanu se sprehajajo race, goske in divji zajčki. 10 letni fantek jih je hranil s korenčkovimi kolobarji in zajčki so priskakljali prav do njega in mu jedli iz roke. Tudi meni je ponudil nekaj kolobarčkov in mi povedal, da ne smem stegovati rok k njim, ampak naj bom čisto pri miru, mirno naj diham in bodo prišli k meni. Me zanima, koliko časa bi ti zajčki prosto tekali po parku v kateremkoli slovenskem mestu. Se bojim, da bi pri nas hitro končali v kakšnem loncu. Tudi tale vrtiček je v parku, le streljaj od centra, v bližini je sprehajalna pot in vendar je poln bujne zelenjave.

Se mi je pa zgodila zanimiva prigoda v eni izmed bank. Ker se večina stvari plačuje s karticami, sem želela položiti nekaj gotovine na kartico. Ko sva tako stala v vrsti, je Jan odprl denarnico in po tleh se mu je zakotalilo nekaj kovancev. Malo sva še počakala, da vidiva, kje se bodo ustavili, v tem času pa se gospa pred nama urno skloni in jih začne pobirati. Ko se je obrnila k nama, sem vsekakor pričakovala čisto nekaj drugega. Pogledala naju je, se nama nasmehnila z žarečim nasmehom in prav po otroško vesela pospravila kovance v svoj žep. Bila sva tako presenečena, da se niti jeziti nisva mogla. Le spogledala sva se in se nasmejala. Po drugi strani pa mnogi kovance odlagajo na škatlice parkomatov, signalov za prehod čez cesto… Povsod jih je nekaj. Še brezdomci jih ne pobirajo prav vneto.

Splača si izposoditi kolo in se zapeljati s kolesom čez mesto in v Stanley park. Kolesarjev je ogromno. Sploh Vancouverčani dajo veliko na aktivni življenjski stil. Vsi tečejo, kolesarijo… Je pa urejeno v nulo. Nikjer nobenega papirčka, povsod same rožice in negovana travica. Ob vodi klopi in vsaka druga ima ploščico, da je ta in ta John tam prvič poljubil to in to Emmo.

V Stanley parku je zelo zanimiv park totemov in stare indijanske umetnosti. Fajn si je vzeti nekaj več časa in si vse v miru ogledati.

Z ladjico sva se zapeljala čez reko Fraser, ki se nekoliko naprej izliva v ocean, na Greenwile Island. Nekaj časa nas je spremljal in nas zabaval razigrani morski lev in se prav veslo prekopiceval ob naši ladjici.

Tale Greenwile Island je prav eminentna točka s trgovinicami in bogato obloženo tržnico. Še murve sem našla.

Tako kot en bulevar, kjer se zbirajo bogataši na pijački in zraven poslušajo ulične glasbenike. Takrat je igral en Perujec na najrazličnejše piščali, flavte, zvončke… in moram priznati, da se mi je koža ježila ob njegovih zvokih.

Fantastična, resnično mojstrska izvedba, vredna drage vstopnine na kateremkoli koncertu. Tukaj pa zastonj; le za prispevke mimoidočih.

Je pa hrana draga za znoret. Tukaj mi je ideja, da manj obremenjujem svoje telo s hrano, prav simpatična. Tudi sicer mi ni težko nekoliko omejiti količin. Zdi se, da je vse, kar pojem, sladko. Meso, zelenjava,… Ne vem, kako jim to uspe, toda – še kisle kumarice so sladke.

Je pa na Robson Street najboljši možni sushi. Druga zraven druge stojita dve majhni restavraciji. Vsaka ima le po 4 ali 5 mizic. Ena je vedno skoraj prazna, pri drugi pa vedno čakaš na prosto mizo. Se pa splača počakati, če želiš pokusiti resnično dober sushi. Najbolj pa so me navdušile kanadske češnje. Velike, sladke, sočne… Mnjami. Z njimi sem lahko čisto zadovoljno preživela kakšen dan. Posebno takrat, ko mi je še od prejšnjega dne obležal v želodcu betonski hamburger.

Vancouver je mesto, ki ponuja prav vse: muzeje, galerije, eminentne trgovine in živ-žav velemesta, zabavo za vsak okus. Najbolje doživiš mesto, če si sposodiš kolo. Teh izposojevalnic je ogromno. Hiter si čez mestni vrvež, zapelješ se po urejeni poti ob oceanu, v senčnem parku si oddahneš za kakšno urico … Me prav nič ne čudi, da je Vancouver eno izmed najbolj željenih mest za živet.