po-divjini-14

Po divjini Chilcotina II.

po-divjini-10Jutro se začne z dobro kavo in v divjini ni to prav nič drugače ?. (Hvala Bogu za dobre stare domače navade, pa kjerkoli že sem).

S Kanadčanko Emily sva zadolženi za ogenj, zajtrk in kavo. Spočita, polna moči in dobre volje se napotim po hribčku navzdol do potočka po vodo, medtem ko se Emily  trudi z ognjem. Jutro se komaj prebuja, vse je sveže in srce mi poje. (Hotela sem napisati, da ptički pojejo, pa mi je roka zastala. Pravzaprav se ne spomnim ptičjega petja, ki je tako značilno za naše kraje. Sedaj pa ne vem ali jih res ni… ptičkov namreč… ali jih le nisem slišala.) Kakorkoli že, polna zanosa stopam po vodo v ranem jutru.

Voda je ledena in roka mi kar drveni od mraza. Pa še precej globok rob je do vode. S težavo  jo nabiram v kantice. Stegujem se, še malo, še…. In nenadoma ga zagledam! Še čisto svež odtis ogromne šape s kremplji na koncih. Robovi so še povsem jasni in ostri, voda jih še ni omehčala in zgladila.

po-divjini-11Ajej! Tale je še nekje v bližini. In to prav blizu. Ne, to ni rjavi medved, o ne. To je odtis grizlija! Svež! Pravkar odtisnjen! Najprej sem zamrznila in se nisem upala niti premakniti. Vlekla sem na ušesa, ali slišim kje kakšno brundanje ali godrnjanje za seboj. Nič. Tišina težka kot padlo nebo. Poškilim okrog sebe. Niti listič se ni nikjer premaknil. Vendar me to ni preslepilo: vem, blizu je!

Naenkrat sem dobila pogon. Jadrno sem se obrnila (le s polovico potrebne vode), začela glasno prepevati (Grabovojeve kode so dobile novo melodijo?) in še nikoli je nisem tako hitro ubirala v breg.

Ogenj je že gorel, Emily pa je kmalu opazila, da se dogaja nekaj nenavadnega, ko me je slišala, kako glasno in hitro se bližam taboru. V trenutku ji je bilo jasno, kaj se dogaja in že mi je prišla naproti z bang-bangerjem v roki.

po-divjini-12Ja, pravzaprav ta šola in učenje res pusti pečat na ljudeh. V nevarnosti teče vse kot namazano; brez besed vsak naredi, kar mora narediti. Vendar se je to zares pokazalo šele zvečer. Zjutraj me je verjetno opazoval iz bližnjega grmovja in še ni bil pripravljen navezovati prijateljskih stikov. Toda simpatija se je že vžgala ?.

Po zajtrku smo si pripravili popotno malico in z vodo še dokončno pogasili sleherno sled iskre na kurišču. Tovorne konje smo pustili privezane na bližnjem travniku za majhne količke, ki smo jih tovorili s seboj. Medvedje ne napadajo konjev. Oboji živijo v miroljubni koeksistenci, zato niso konji prav nič v nevarnosti. Tudi sicer se znajo fajn postaviti zase in braniti. Vsi se nagnetejo na kup, v krog in brcajo, da je joj.

Potem, ko smo nahranili in očistili konje, smo jih osedlali in začelo se je raziskovanje planote in vrhov okrog nje. Ti konji so res nekaj posebnega. So manjši kot naši evropski, vendar močnejši, bolj trpežni in bolj žilavi. Pravzaprav so to divji gorski poniji, ki le še v majhnem številu prosto živijo v divjini. Prepovedano jih je loviti in udomačevati, sami pa radi pridejo do domačih v njihove ograde; posebno pozimi. Nekateri se celo radi ljubkujejo in božajo, le jahati se ne pustijo. Le ti konji so sposobni strmih poti vse do zasneženih vrhov in do ledenika.

Toda dežela, dežela je neverjetna. Še nikjer se nisem počutila tako pristno povezana z vsem okrog sebe. Še nikjer nisem bila jaz tako zelo jaz.

Nekateri obiskujejo ašrame v Indiji, da najdejo stik s seboj in svoj notranji mir. Jaz sem se v teh gorah, na tej planoti, v tej divjini resetirala. Razstavila in nazaj sestavila. Našla tako mir, kot moč in živost v sebi ter strast do življenja.

Po 9 urah jahanja smo se pred koncem dneva vrnili v tabor. Tudi dobrega je lahko preveč. Bila sem tako utrujena, da sem se odpravila v šotor, čeprav so še vsi veselo kramljali okrog ognja. In zaradi utrujenosti seveda gladko pozabila, da se je zjutraj v enem kosmatem srcu prebudila simpatija do mene. Hm, ta druga noč je bila dolga….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja